NK Maribor
Petek, 6. 1. 2023, 4.00
1 leto, 3 mesece
Aleksander Rajčević odprl novo poglavje v bogati karieri
Slovenec, ki se pri 36 letih prvič podaja v tujino. Vsaj na papirju.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,66
5
Aleksander Rajčević je v preteklosti osvajal lovorike kot po tekočem traku. S Koprom je osvojil prvenstvo in tri pokale, z Mariborom je bil sedemkrat državni prvak, od tega kar šestkrat zapored, trikrat je osvojil pokal in superpokal, velik pečat pa je pustil tudi v Evropi. Tako se je veselil po vrnitvi iz Glasgowa, ko je Maribor premagal Celtic in se leta 2014 uvrstil v ligo prvakov.
Novo leto, novi začetki. Aleksander Rajčević, izkušeni branilec, eden izmed tistih, ki je v 1. SNL pustil edinstven, težko ponovljiv pečat, saj je vlogo obrambnega stebra Kopra in Maribora opravljal kar poldrugo desetletje, vmes pa ni niti enkrat smuknil v tujino, se je odločil za veliko spremembo. Pri 36 letih se je poslovil od kanarčkov, zdaj pa se bo, čeprav bo v slačilnici še vedno odmeval slovenski jezik, prvič podal v tujino. Vsaj zemljepisno gledano.
Ni več najmlajši. V obrambi vse težje dohaja ritem z mlajšimi, bolje pripravljenimi in hitrejšimi igralci. Pri Kopru ni več igral toliko, kot bi si želel, zato je ob koncu leta naredil nekaj pričakovanega, nekaj, kar je že večkrat napovedal v javnosti: poslovil se je od Bonifike. "Koper, hvala za vse," je v začetku leta 2023 objavil na Instagramu.
"Vedel sem, da mi poteče pogodba, pri Kopru pa so mi dali vedeti, da je ne bodo podaljšali. Tako sem se zahvalil Kopru za vse in se podal na novo pot. Ne nameravam pa še končati nogometne kariere. Vsaj še nekaj časa," je kmalu izpolnil napoved, da se bolj vidi v katerem izmed nižjeligašev iz sosednjih dežel kot pa v slovenskem prvoligašu.
Ne ve, ali mu lahko kdo v Sloveniji ponudi kaj več
Čeprav bi se marsikdo vprašal, zakaj ne vztraja v 1. SNL, kjer bi si lahko lažje napolnil žepe kot v Italiji na neprofesionalni ravni, jim odgovarja: "Da bi lahko v Sloveniji še zaslužil? Ne vem, ali mi lahko kdo v Sloveniji ponudi kaj več. Saj je povsod isto. Ne verjamem, da bi šel nekdo v to, da bi pripeljal 36-letnega nogometaša. Saj vemo, kako se dela v Sloveniji, kako se v ospredje meče mlade," je v pogovoru za Sportal pojasnil odločitev, zakaj zapušča 1. SNL.
Pri Kopru je nosil kapetanski trak, zadnjo tekmo v dresu kanarčkov pa je odigral 10. decembra 2022 v Stožicah proti Bravu (1:0).
V zadnjih sezonah je nosil dres Kopra, kjer je tudi storil prve prvoligaške korake. Takrat še kot najstnik, ko je s kanarčki osvojil tako naslov kot pokal. Po vsem, kar je dal klubu z Bonifike, mu pripravljajo presenečenje. "Izkazali so mi spoštovanje. Pogovarjali smo se s športnim direktorjem in predsednikom (Ivica in Ante Guberac, op. p.), razmišlja se o nečem," je bil skrivnosten, bolj pa se mu je razvezal jezik, ko je bilo govora o njegovem novem klubu, Krasu iz Repena, ki nastopa v nižjih italijanskih ligah in je v preteklosti sodeloval že s številnimi znanimi slovenskimi imeni.
S Koprom je leta 2010 prvič postal državni prvak. Tako je proslavljal naslov v Lendavi s takratnim ožjim sodelavcem v obrambi, vratarjem Erminom Hasićem.
"S predsednikom Krasa sva se dogovorila za sodelovanje do poletja, potem pa bomo videli, kako naprej, ali bodo sploh zadovoljni. Morda pa oddelam še kakšno sezono, potem pa bo resnično počasi dovolj. Kmalu bom star 38 let, to pa je že kar starost," se zaveda, da biološka starost ni več njegov zaveznik in da se bo v bližnji prihodnosti, podobno kot so se nedavno njegov veliki prijatelj Mitja Viler, pa za njim Ivica Guberac, Senijad Ibričić, Marcos Tavares in še kdo, ki so že pošteno zajadrali v četrto desetletje, poslovili od igrišč.
Za zdaj še čuti iskrico, adrenalin. Noče se še posloviti od nogometa, po drugi strani pa, iskreno povedano, sam pri sebi še ne ve najbolje, s čim bi se ukvarjal, ko bo enkrat počil nogometni mehurček in bo konec načina življenja, ki ga je poznal vse od najstniških let.
Oče ga že zbada, ali ga mika delo v Luki Koper
Velja za enega največjih slovenskih nogometašev tega stoletja, ki se niso nikoli, zlasti ko je govora o njihovih najboljših letih, odpravili v tujino. Podobno kot Mitja Viler. "O tem se z njim pogosto šaliva. Rada hodiva na kavico, se mu je pa treba, ker ima redno službo, časovno prilagajati. In debatirava. Je prekrasen sogovornik," se še vedno druži s someščanom, s katerim sta vrsto let skupaj igrala tako v Kopru kot tudi Mariboru.
Z Mitjo Vilerjem sta prehodila ogromno skupnih nogometnih poti in ostajala zvesta zgolj klubom iz 1. SNL.
Če je Viler po koncu kariere hitro našel novo poslanstvo v življenju in se posvetil novi poslovni karieri, opravlja poklic zavarovalnega agenta, pa Rajčević sam pri sebi še razmišlja, kaj bi lahko počel, ko bo nekega dne kopačke obesil na klin. "Mika me veliko stvari, treba se bo le odločiti, kako in kaj. Ne le nogomet, zanimajo me tudi druga področja. V bistvu sem odprt za vse. Še kako bi me zanimala kakšna redna služba, ko bi delal od ponedeljka do petka, nato pa bil za konec tedna prost in več časa posvetil družini. Da ne bi bil vedno odvisen le od tekem. No, to bi me zelo zanimalo. Oče, ki dela pri Luka Koper, mi v šali že sporoča, naj mu povem, ali me zanima kakšno delo tam, pa mi bo skušal kaj urediti," že malce pogleduje proti obdobju, ko se bo treba posvetiti drugim stvarem kot pa le nogometu.
Kar zadeva obveznosti pri Krasu, jih je neprimerno manj kot pri Kopru ali pa še prej Mariboru. "Na teden imamo le tri treninge, nato pa skoraj vsak konec tedna sledi tekma. Kdaj tudi ne, saj imajo Italijani kar nekaj praznikov," čuti, da bo njegov delavnik zdaj manj naporen, tako da bo oče dveh otrok lahko našel več časa tudi za družino.
Zakaj bi sploh zapuščal Maribor?
Zakaj ni nikoli zapustil Slovenije, ko je veljal za enega najbolj cenjenih slovenskih branilcev, leta 2013 pa tudi uresničil otroško željo in nastopil za reprezentanco?
Pri Mariboru se je hitro navadil na serijsko osvajanje lovorik.
"Kaj pa vem. Ko sem bil pri Kopru, je bilo nekaj ponudb, a se je zapletlo pri odškodnini, pri Mariboru pa je imel vse v svojih rokah Zlatko Zahović. Po prvem nastopu v ligi prvakov sem prejel ponudbo iz Poljske, tega se spominjam, a sem jo zaradi osebnih razlogov zavrnil. To pa je bilo tudi vse. Zakaj bi sploh zapuščal Maribor, saj mi je kot klub ponudil vse. Dobre zaslužke, vrhunsko organizacijo in redne nastope v Evropi," je raje ostal v Mariboru in z njim osvajal najvišja mesta, kot pa odšel h kateremu tujemu klubu, s katerim ne bi mogel dosegati tako odmevnih uvrstitev v Evropi.
"Ko pogledam za nazaj, mi ni bilo žal. Morda je prisotno le nekaj grenkega priokusa, ker se nisem preizkusil v tujini, sem pa po drugi strani vse doživel doma."
Zlatko Zahović nas je imel za sinove
V karieri je spoznal ogromno velikih nogometnih imen. Vselej rad izpostavi nekdanjega športnega direktorja Maribora, ki ima posebno mesto v zgodovini slovenskega nogometa. To je Zlatko Zahović. "Velik človek. Ko je prišel k nam, igralcem, v slačilnico, je vedno nastala tišina. Ima izjemno karizmo, do njega čutiš ogromno spoštovanje, vsi smo ga neizmerno upoštevali. Vedelo se je, da bo tisto, kar je rekel, zagotovo držalo. Samo poslušali smo ga in čakali, kaj bo rekel. In čakali, ali bodo besede pozitivne ali negativne. Zlatko nas je imel za sinove, toliko časa smo bili skupaj. Imel nas je za svojo družino, imeli smo zelo lep odnos. Ni bil le posloven, ampak smo postali pravi prijatelji," je najboljšemu strelcu slovenske reprezentance vseh časov hvaležen za vse, kar je storil, da se je na Štajerskem počutil kot doma.
V karieri se je mnogo naučil od Zlatka Zahovića, dolgoletnega športnega direktorja vijolic, ki je mariborski klub postavil na evropski zemljevid.
Zahović je z njim prvič navezal stik, ko se je pri Kopru potegoval za naslov prvaka in se razvijal v enega boljših branilcev, kar jih ima Slovenija. "Po jesenskem delu smo bili prvi, nato pa je slišal, da mi po koncu sezone poteče pogodba s Koprom. Ker mi glede tega v Kopru niso ničesar ponudili, čeprav je bil že maj, sem se odločil za spremembo. Želel sem zamenjati okolje. Nisem hotel ostati v coni udobja, čeprav smo bili s Koprom prvaki, ampak se odločil za Maribor. V to me je še dodatno prepričal Zahović. Prišel je na Primorsko in mi v živo predstavil svoje želje. Ko takšne besede v živo slišiš od takšne osebe, kot je Zlatko, si še bolj motiviran. Po tej ponudbi se mi ni bilo težko odločiti," se še dobro spominja sestanka, ki ga je opravil v Kopru, na njem pa je bil prisoten tudi njegov takratni agent Amir Ružnić.
Pavlin ga je očaral, Katanec mu je uresničil otroško željo
Zanimivo je bilo, da je edini naslov prvaka s Koprom osvojil s pomočjo Mirana Pavlina, s katerim je pozneje tesno sodeloval tudi v Ljudskem vrtu. "Ko se je pridružil Mariboru, sva se glede tega večkrat pošalila in nasmejala. Je bil pa Pajo res vrhunski igralec. V veselje mi je bilo, da sem si lahko z njim delil slačilnico. Brez njega nam pred 12 leti ne bi uspelo osvojiti naslova prvaka. Čeprav je imel že 38 let, je bil najboljši igralec lige. Bil je tudi izbran za najboljšega," je pojasnil, da je v njegovi karieri velik pečat pustil tudi Pavlin, še eden izmed znamenitih obrazov zlate Katančeve generacije.
Prvi in edini nastop za slovensko reprezentanco je vknjižil pred desetimi leti, ko je v Stožicah gostovala izbrana vrsta BiH.
Spoznal pa je tudi Srečka Katanca. In to v državnem dresu. Srečko Nazionale mu je namreč izpolnil otroško željo, pod njegovim vodstvom je za izbrano vrsto leta 2013 v Stožicah igral proti Bosni in Hercegovini. "Bilo je vrhunsko. Ni kaj reči. Ponos, veselje, ko si zraven … To je nekaj najlepšega. Nastop za reprezentanco je posebno zadovoljstvo. In to še na polnem stadionu proti BiH, za katero sta igrala Džeko in Pjanić. Kaj bi sploh lahko bilo lepšega? Dobro, poleg boljšega rezultata, saj smo tisto tekmo izgubili (smeh, op. p.)," se rad spominja prijateljskega dvoboja s tedanjimi izbranci Safeta Sušića (0:3). Pa to sploh ni bila njegova prva reprezentančna izkušnja.
Družil se je z južnoafriškimi junaki, zdaj brani barve Krasa
Z najboljšimi slovenskimi nogometaši se je družil že nekaj let prej, ko je Matjaž Kek iskal potnike za SP 2010 v Južni Afriki. "Kek me je povabil na začetek priprav. Teden dni smo se pripravljali v Mariboru, nato pa sem odpadel s seznama potnikov za nadaljevanje priprav v Italiji. Takrat sem bil presrečen, da sem sploh lahko bil zraven. In, zanimivo, spoznal sem kar nekaj poznejših soigralcev pri Mariboru," je izpostavil Milivoja Novakovića, Marka Šulerja in Jasmina Handanovića. Kmalu za tem je iz Kopra prestopil k Mariboru in si za kratek čas delil slačilnico tudi z Josipom Iličićem. "Tudi to sem doživel, to so bili prekrasni časi," je obujal spomine.
V karieri se je navezal na številko 26, ki že dolgo krasi njegov dres. Zakaj? "Rojen sem 17. novembra, zato sem pri Kopru želel izbrati 17, a je bila že zasedena. Edina številka, ki je bila še na voljo, je bila 26. Tako sem takrat v 1. SNL debitiral v tem dresu, nato pa mi je številka 26 prirasla k srcu," je pojasnil Rajčević, ki je doživel posebno čast leta 2020, ko je po 10 letih zapustil Maribor, vijolice pa so se odločile, da bodo njegov dres s številko 26 zamrznile za deset let, tako da je do leta 2030 ne bo mogel uporabljati nihče drug. "To je bila res lepa gesta," se spominja Koprčan.
Z nogometom vendarle še ni opravil. Zdaj je že resnem pogonu. Kras Repen nadaljuje prvenstvo čez dva tedna, tako da bo čas za daljše družinske počitnice šele poleti. "Dalibor Volaš mi je o tem majhnem, a prisrčnem klubu povedal veliko lepega. Dalibor Radujko tudi. Veliko je bilo Slovencev, ki so tam igrali. Predsednik, zamejski Slovenec, me je hitro prepričal," se veseli, da bo končno vstopil v sezono brez dvojnih priprav. Prepričan je, čeprav se bo igralo na bistveno nižji ravni, da bo še vedno prisoten tekmovalni adrenalin. Pri Krasu bi osrednji branilski par lahko sestavljal z Bojanom Đukićem, nekdanjim igralcem Gorice in Kopra ter sovrstnikom, saj je od Rajčevića – verjeli ali ne – starejši le 11 dni.
Z njim smo ob koncu pomembnega poglavja kariere obudili spomine na …
Najljubšo tekmo. Glede na potek srečanja in vse, kar nam je prineslo, ni treba veliko razmišljati. To je zagotovo naša zmaga na Škotskem. Ko je Maribor premagal Celtic in smo se uvrstili v ligo prvakov. Zadetek je dosegel Tavares. To je moja najljubša tekma.
Kaj dosti pa ne zaostaja niti tekma med Rudarjem in Koprom, bilo je 24. aprila 2010. Koper je zmagal z 2:0, štiri kroge pred koncem smo postali prvaki! In to prvič. To je bilo slavje in pol.
"Čeprav nikoli nisem igral v tujini, zdaj pa bom za Kras, težko rečem, da je to tuji klub. Nimam ga za tujino, a vseeno. Na papirjih bo vendarle pisalo, da je to Italija," se je nasmejal.
Najljubši zadetek. Sta dva. Oba sem dosegel za Koper. Prvega za zmago v finalu pokala leta 2007 proti Mariboru, takrat sem zadel v 80. minuti. Bil sem še mlad, star 20 let, ta zadetek mi je ogromno pomenil.
Drugi pa je izstopal po lepoti. Ko smo igrali doma proti Domžalami, mi je na pomoč priskočila sreča. Zadel sem skoraj iz mrtvega kota. Hotel sem zavrniti žogo nazaj notri, a mi je ušla čez nogo in nato šla v lobu v gol. Malce je spomnila na tisti gol Marca van Bastna.
Najbolj noro vreme na tekmi. V pokalu smo se leta 2013 z Mariborom pomerili z Olimpijo. Vladala je huda zima, še pred tekmo je naletaval sneg. Začeli smo tekmo, a jo po 25 minutah prekinili in odigrali tekmo nekaj dni pozneje. Na igrišču je bilo vsaj deset centimetrov snega, sploh se ni videlo žoge, vmes pa je močno snežilo. Kar fascinantno.
Jeseni 2020 smo s Koprom gostovali v Kidričevem pri Aluminiju. Znašli smo se sredi nevihte, bilo je tako neugodno, da je bila tekma po 17 minutah prekinjena. Ni bilo več smisla nadaljevati.
Najbolj nenavadno praznovanje gola. To je bilo s Koprom. Ko smo pred 15 leti v Novi Gorici premagali Gorico s kar 7:1, je Saša Jakomin, sploh ne vem, zakaj, zadetek začel proslavljati tako, da se je usedel na tla in oponašal, kako vesla. No, mi smo ga posnemali, pridružil se je, mislim da, tudi fizioterapevt. Spontano, izvirno. Takrat je bilo luštno in veselo.
Na Stamford Bridgeu je moral pokrivati tudi slovitega Dididerja Drogbaja, največ težav pa mu je s hitrimi pobegi povzročal Eden Hazard.
Najbolj neugodnega tekmeca za pokrivanje. Saj se najde tudi kakšen iz 1. SNL, da ne bo kdo razumel napak, a tu pridejo bolj v poštev evropske tekme. Verjetno je bil najbolj neugoden Eden Hazard, sploh takrat, ko nas je Chelsea nadigral v Londonu s 6:0. Ali pa Firmino, Salah in Coutinho. Joj, kaj so nam delali v Ljudskem vrtu. Liverpool je takrat zmagal s 7:0. So mi pa drugače vedno največ težav povzročali manjši in hitri igralci. Ti so zame najbolj neugodni.
Najbolj nenavaden stadion, na katerem je nastopil. Tisti v Bragi na Portugalskem. Municipal. Zgrajen je med skalami, deluje izjemno. Tako ene tribune za golom sploh ni, ampak le skale. Tudi tribune delujejo zelo strme. To je name naredilo velik vtis. Očitno tudi na moštvo, saj smo takrat visoko izgubili, mislim da je bilo 5:1 (smeh, op. p.).
Najboljšega sodnika. To je Damir Skomina. Vedno mi je bil všeč. Sva Koprčana, na videz sem ga poznal že zaradi tega, ker je veliko treniral na našem stadionu in tekel, osebno pa se nisva nikoli spoznala. Njegov stil sojenja mi je bil všeč. Nekateri so ga videli kot arogantnega? Ne, postavil se je zase in vsem pokazal, da je glavni. In prav je bilo tako.
Najljubši dres, ki ga je prejel od tekmeca. Tega nisem počel pogosto. Nekateri zvezdniki so nas večkrat zafrknili, ko so nam obljubljali drese v slačilnici, potem pa ni bilo nič. Imam pa doma še vedno kot svetinjo obešen dres, s katerim smo se prvič uvrstili v ligo prvakov. To je najlepši spomin na Maribor. Na tisto znamenito zmago nad Celticom.
Nepozabno slavje Mariborčanov po zmagi nad Hapoelom, po katerem so se vijolice še zadnjič (tretjič v zgodovini kluba) uvrstile v elitno ligo prvakov.
Najbolj noro proslavljanje z navijači. Ko je Viler leta 2017 dosegel imeniten zadetek proti Hapoelu Be'er Shevi za zmago z 1:0, s katero smo se uvrstili v ligo prvakov. To je bilo fenomenalno. V Ljudskem vrtu je vladalo enkratno vzdušje, uživali smo z navijači.
Najbolj grob prekršek, za katerega mu je bilo žal, da ga je napravil. Tekma proti Bruggeju. To je bil moj prvi rdeči karton, ki sem ga prejel v dresu Maribora. Neumnost z moje strani, zaradi katere nisem smel nastopiti na dveh tekmah. Še danes mi je žal. Bil je oster start s hrbta. Bila je moja prva tekma v ligi Europa, ki smo si jo priigrali po tistem golu Volaša proti Rangers v Glasgowu, nato pa moj nepotreben rdeči karton.
Najdaljši postanek na doping kontroli. Bil je ravno na tej že omenjeni tekmi v Belgiji, ko smo v Bruggeju izgubili z 0:2, nato pa sem bil na dopinški kontroli vsaj štiri ure. Joj, kaj vse sem doživljal. Nisem in nisem mogel na stranišče. Pa sem prejel ogromno tekočine, spil veliko vode, tudi kokakolo, saj vemo, da te po kofeinu prej prime na potrebo, a ni nič pomagalo. Na srečo smo imeli čarter let za vrnitev v Slovenijo tako pozno, da sem se lahko še pravočasno vrnil.
Od leta 2005 je bil pri Kopru, nato se je leta 2010 preselil v Maribor, kjer je ostal deset let, nato pa je vse do konca leta 2022 branil barve Kopra. V prvi ligi je odigral 376 tekem in dosegel 16 zadetkov.
Najbolj noro tekmo, kjer so padali zadetki kot po tekočem traku. Še vedno se nerad spominjam domače tekme z Liverpoolom. Prejeli smo sedem golov, izgubili z 0:7. To je bila katastrofa. Film s te tekme se mi je vrtel po glavi še najmanj teden dni, lahko sem si le mislil, mati božja, kaj se nam je zgodilo. No, v uteho nam je bilo, da je potem Liverpool v tisti sezoni zaigral v finalu lige prvakov. Tudi s Chelseajem smo doživeli hud poraz, izgubili smo v gosteh z 0:6. Ali pa tista tekma s Bruggejem, ko smo doma vodili že s 3:0, a nato neverjetno izgubili s 3:4. Tisto je tudi bolelo.
No, je pa treba omeniti tudi tisto tekmo, ko smo proslavljali zadetek Jakomina z veslanjem. Ta je bila tudi nepozabna. Premagati Gorico s 7:1 v gosteh na primorskem derbiju, ni kar tako.
5