Torek, 14. 7. 2020, 8.41
10 mesecev, 2 tedna
IZKORISTI DAN ZA GORE
Življenje oskrbnika planinske koče: gorska pravljica nad Tržičem
Zgodnje jutro v alpski dolini prekriva meglica, ki jo počasi lomijo sončni žarki. Zdi se kot idealna prilika, da poženemo Rifterja in izkoristimo dan za gore.
Taborniški dom Šija stoji na prvi tretjini Košute, v osrčju Karavank, na nadmorski višini 1.528 metrov. Urejen je v nekdanji jugoslovanski karavli, ki so jo taborniki Rodu Kriške gore preuredili v prijetno planinsko zavetišče. Dom taborniki uporabljajo za svojo dejavnost, poleg tega pa so ga odprli za vse planince, pohodnike, skratka vse, ki si želijo del svojega časa preživeti v pogorju Košute. Šija je znana kot odlična izhodiščna točka za okoliške vrhove (Veliki vrh, Kofce gora, Kladivo, Škrbina), kot postojanka na poti ali pa končni cilj, lahko pa z dvorišča uživate v prelepih razgledih. Zaradi čred govedi je planina zanimiva za najmlajše, zaradi dobro vzdrževane ceste pa dostopna tudi za gorske kolesarje. Oskrbnika organizirata programe za skupine: lahko se preizkusite v lokostrelstvu, kmalu boste lahko plezali tudi po umetni plezalni steni na zahodni strani koče ali preverili, ali ste sposobni preživeti v naravi. Ponujajo 34 ležišč v štirih sobah, apartma s šestimi ležišči ter pristno domačo hrano, pripravljeno malo po taborniško.
Taborniški dom Šija je postojanka, namenjena vsem ljubiteljem planin in narave. "Marsikdo je zmotnega mišljenja, da je dom namenjen izključno tabornikom. Tukaj smo, da postrežemo vsakomur, ki se usede in ustavi, vsakdo je dobrodošel. Dom je dobro izhodišče za planinske ture na vrhove Košute, zelo lep dostop je do Velikega vrha, Kladiva ali za prečenje vse Košute, kar je sicer malce daljša, osemurna tura. Na gozdni meji so dostopne vse sosednje planine, od nas naprej, če si nekdo izbere destinacijo za nekaj dni, je torej treba prehoditi kar nekaj poti - od lahkih do zahtevnih tur, po drugi strani pa je lahko dom vmesna točka za kolesarje ali pohodnike," uvodoma pove Miha Teran, ki z ženo Simono skrbi za dom na Šiji.
Oba vas vabita v Taborniški dom Šija, kjer boste, kot pravita in kot smo se lahko prepričali tudi sami, postreženi z domačo hrano, izvrstnimi sladicami in deležni pristnega odnosa.
Poleti z avtom, pozimi tudi peš
Življenje med gorami je precej drugačno kot tisto v dolini. Ne govorimo o stereotipni romantiki, saj imajo gore tudi svojo temno plat. Predvsem se je treba zavedati, da vselej ni razgleda in da ima samoumevno udobje, ki smo ga vajeni v dolini, v gorah precej drugačne meje. Živeti tam zgoraj ni samo lepo, je najprej precej drugačno. Oskrbovanje doma v planinah med drugim pomeni pripravo hrane, dostavo hrane, pijače in vseh potrebščin iz doline na planino. Kakšno logistiko prinaša oskrbovanje visokogorske koče?
V Taborniškem domu imajo to "srečo", da je koča dostopna z avtomobilom. "Je pa seveda dobro, da je modularno prostoren, kakovosten, z privzdignjenim podvozjem, da se lahko podrejo sedeži. Tako je seveda lažje. Za zdaj uporabljamo lastni prevoz. Pri dobaviteljih poberemo, kupimo vse stvari, hrano, pijačo, sestavine za kuhinjo, pripomočke za oskrbovanje. Če hočemo dobiti 'prave' stvari, to vzame kar nekaj časa. Obiskati je treba kar nekaj točk, trgovino s pijačo, kmetije, mesarje, da lahko sestavimo domače, sveže obroke. Sodelujemo z lokalnimi kmetijami, kjer dobimo krompir, suhomesnate izdelke, vrtnine, žganje, sokove. Več ali manj je to bolj butična proizvodnja, preverjena, kjer se dobijo tiste prave sestavine, na katere smo navajeni mi in gostje. V poletnem času je jedilnik prilagojen, ker je tudi oskrba lažja. V zimskem obdobju se je treba pripraviti že malo prej. Stvari, ki lahko počakajo, kupimo v pozni jeseni ter nato pripeljemo na planino, kjer nekatere stvari skladiščimo v kleti. Poleti gremo torej z avtom, pozimi pa tudi peš s težkim nahrbtnikom, da planinci niso lačni. Alternativa so motorne sani, kar pa za našo planino ni tako preprosto. Ko enkrat pade sneg, so ceste zamedene, dostop do hiše z motornimi vozili je otežen. V dolino hodimo vsaj enkrat na teden, po potrebi. To se prilagaja urniku moje službe," razloži Miha Teran.
Izkoristite dan za gore!
Partner pri projektu Naj planinska koča je Peugeot Rifter, idealno vozilo za prosti čas ter sopotnik planinskih podvigov v slovenskih gorah. Ga želite preizkusiti? Imejte ga raje za ves konec tedna! Kako? Tako, da sodelujete v nagradni igri.
ŽELIM TESTNO VOŽNJO Z RIFTERJEM
ŽELIM SODELOVATI V NAGRADNI IGRI
Vse poletje, pozimi, spomladi in jeseni pa za konce tedna
Kako pa se je njuna zgodba na Šiji pravzaprav začela? "Na Šijo sva prišla pred sedmimi leti. Odločila sva se, da bova prevzela oskrbovanje te koče, taborniškega doma, da začneva novo zgodbo. V resnici sva se odločila za oskrbovanje, ker se nama je druga poslovna pot sklenila. Takrat sva imela to možnost; pri društvu tabornikov so iskali nove oskrbnike. Je pa res, da posebni hribovci pred tem nismo bili. A sem bil tabornik od mladih nog. Prevladala je predvsem volja po delu z ljudmi, taborniški duh, želel sem nadaljevati to zgodbo," pripoveduje Miha Teran.
Ni jima žal. "Pravzaprav tukaj na planini večinoma srečujeva izjemno prijazne ljudi, ki imajo radi naravo, so sproščeni. Res se čuti povezanost med ljudmi in naravo, ki je ni mogoče kar tako opisati," razmišlja Simona Teran.
"Drug del tega pa je, da je tukaj povsem drugačen mir, tudi življenje se vrti bolj počasi kljub temu, da se dan začne zgodaj in konča pozno v noč. Življenje pa je vseeno bolj mirno kot v civilizaciji. Nekoč sem bil tabornik in tako spoznal malo drugačno življenje, ki mi na koči dandanes koristi. V resnici je to šola za življenje, delo v skupini tudi, ni prostora za individualizem. In ko je dvorišče enkrat polno, ti improvizacija ter izkušnje pridejo še kako prav. Vsaka kritika je dobrodošla, predvsem tista iz srca, pohvala pa, jasno, godi," doda Miha Teran.
Na planini sta večinoma od 15. junija do 15. septembra. "Mogoče kateri dan zaradi neodložljivih stvari ni tako. Zunaj poletne sezone sva večinoma tukaj skoraj vsak konec tedna. V primer slabega vremena in odsotnosti vest objaviva na družbenih omrežjih," pove Miha Teran.
Kako je videti njun vsakdan?
Dan praviloma začneta okoli sedme ure. "Pustiva, da naju poboža sonce, in v miru na klopci posediva in spijeva kavico. Potem se začne delo, priprava hrane in priprava na prve goste, organizacija. Gostje sicer prihajajo različno, nekateri tudi že ob sončnem vzhodu, večinoma pa se glavno delo začne okoli 10. ure, veliko ga je v času kosila. Jaz sem večinoma v kuhinji, mož Miha pa je na dvorišču, dela kot natakar, zabava, animira goste (smeh, op. p.)," pove Simona Teran.
"Ob jutrih sva večinoma oba v kuhinji, razdeliva si delo, sodelovanje je potrebno. Vmes je treba pripraviti tudi drva, kuhinja še vedno dela z zidanim štedilnikom. Ob strežbi je pa res običajno tako, da jaz strežem, komuniciram, Simona pa je v kuhinji. Občasno pride pomagat tudi sin, ki je sicer kuhar po izobrazbi. Moram reči, da se dobro ujamemo (smeh, op. p.). V ponudbi imamo vedno eno ali dve enolončnici, pa hribovsko, žgance in zelje. Kadar od sosedov pastirjev dobimo mleko, je v ponudbi tudi kislo mleko. Naša posebnost so ajdova omleta z gozdnimi sadeži in ajdovi štruklji, gratinirani v pečici. Ob koncu tedna večkrat v podpeki spečemo svinjska rebrca, tudi jagnje. Zadnje čase so ob koncu tedna na voljo tudi buhteljni," pravi Miha Teran.
"Nedvomno je temelj domača hrana, kulinarika. Se pa nenehno trudim za izboljšave, tudi z različnimi tečaji, izobraževanji. Vedno poskušam narediti malce po svoje. Tako kot tisti ta pravi taborniki (smeh, op. p.). Taborniki so vedno naredili kaj malce po svoje. Moramo se znajti, eksperimentiramo. In nam kar uspeva. Zagotovo so največje veselje prazen krožnik gosta, njegova pohvala in zadovoljstvo," ga dopolni žena.
Gostje v prejšnjih letih z vseh vetrov
Poudarjata, da so njuni gosti vseh starosti in profilov. "Vsi, ki radi hodijo v planine, od tistih, ki pridejo samo na sprehod, nabirat rože, gobe, do planincev, pohodnikov, tabornikov, ki so tukaj večinoma v zimskem času. V prejšnjih letih je bilo največ gostov takoj po šolskih počitnicah in nato avgusta, ko se ljudje že vračajo z dopustovanja ob morju. V avgustu so na sploh krajše ture izjemno obiskane. Pod Košuto pa je tudi avgust najbolj oblegani mesec. Kar nekaj gostov hodi iz sosednje Avstrije. Imeli smo goste tudi z Nove Zelandije, iz Nizozemske, Belgije, Izraela, gostje kar najdejo te kotičke," razmišlja Miha Teran.
Kako pa bo letos? "Bomo videli (smeh, op. p.). Epidemija nam je vzela najlepši mesec letos, v tem obdobju ukrepov, ko se ni vedelo, kaj in kako bo, je bilo vreme za obisk planin najlepše. Po sprostitvi ukrepov se je začelo slabo vreme. Letos bo slovenskih gostov zagotovo več, pri tujcih pa je seveda odvisno od omejitev držav. Rezervacij iz tujine je manj. Poteka sezone ni mogoče napovedati. Mi bomo vsak dan delali, kot da je vse normalno, če nas bodo ustavili, bomo to storili (smeh, op. p). Prve dneve po sprostitvi ukrepov se je poznal večji obisk, zdaj se je stanje normaliziralo in je primerljivo s tistim lani, le da je tujcev manj," odgovarja Miha Teran, ki pokomentira tudi ozaveščenost in opremo pohodnikov. "Ljudje hodijo v gore opremljeni, od lahkih športnih čevljev – tudi v petkah so že prišli – do popolne opreme. Marsikdo se ne zaveda, da se v planinah vreme lahko zamenja v pol ure, lahko postane izjemno neprijetno in nevarno. Ljudje se z avtomobilom pripeljejo visoko in si rečejo, da gredo nato samo na polurni sprehod. Že pol ure slabega vremena pa je ob slabi opremi dovolj za različne nevšečnosti."
Mir kot le malokje
Zanimalo nas je tudi, kako je v gorah videti njun prosti čas. "Ko je lepo vreme, imava goste, v slabem pa tudi nimava želje obiskovati 500 metrov višje ležeče planine. Ponavadi se odpraviva na krajše ture, velikokrat tudi ločeno. Mogoči pa so tudi skupni večerni sprehodi do sosednjih, bližnjih planin, včasih tudi eden od naju peš, drugi z avtom, da je pot nazaj krajša. Pozimi pa se mož odpravi tudi na turno smuko," odgovori Simona Teran.
Pogovor smo sklenili z razpravo o tem, kaj je po njunem mnenju tisto, kar njuno kočo loči od preostalih. Zakaj torej za končno ali vmesno postojanko izbrati Taborniški dom Šija?
"Naš dom je za zdaj še zmerno obiskan, morda manj množično od preostalih. Zato je tudi več miru, ljudje pridejo, v miru posedijo. Mi jim rade volje postrežemo, se z njimi pogovorimo, jim kaj razložimo, pokažemo. Planinci so vedoželjni ljudje. Potreben je čas, da se posvetiš vsakomur, menim, da nam to kar uspeva. Ljudje namreč v gore ne pridejo zgolj zaradi slike in družbenih omrežij, temveč zaradi uživanja in pristnih odnosov," sklene Miha Teran.
NAGRADNA IGRA
Ste tudi vi izkoristili dan za gore? Naložite fotografijo gorske cvetlice z razgledom iz slovenskih gora in se potegujte za vikend z Rifterjem.