Odraščal v letih, ko so imeli alpinisti in gorski reševalci mitski status. In je to postal še sam.

Sportal Aleš Česen na Gašerbrum III: Tako fizično utrujena, da ni bilo nobene evforije

Tomaž Žganjar Foto: Matej Podgoršek Čeprav ni bil iz družine planincev, se je že kot najstnik, ko je veliko dni preživel v Sorici, zaljubil v gore. In kmalu tudi v stene in alpinizem. Tomaž Žganjar. Njegovi številni vrstniki so bili obenem njegovi vzorniki, ki so v 70. in 80. letih ustvarjali odmevne alpinistične dosežke. Čeprav je športnik po duši, sam ni nikoli želel živeti od alpinizma. Tako kot služba gorskega reševalca, s katero se ukvarja od sredine že 40 let, sta to le njegovi "popoldanski dejavnosti". Danes 62-letni Ljubljančan je vodja ljubljanske izpostave Ajpesa, ki si še vedno vsako leto zastavi vsaj deset izzivov v stenah. Pred leti je bil v alpinistično-glasbeni skupini Godba vertikale, zadnja leta pa se precej intenzivno ukvarja s pisanjem knjig. Nazadnje je Planinska založba izdala Zaplezane zgodbe, v katerih Žganjar na slikovit in tudi zabaven način opisuje spomine iz svojega življenja, predvsem o plezanju in gorskem reševanju. Nastaja pa že nova knjiga, kriminalni roman, ki se bo dogajal v svetu gorskih reševalcev.

Dobila sva se v vaši pisarni, v starih časih pa bi se za debato o alpinizmu v gostilni Rio v središču Ljubljane, kajne?
Da, to je bila kultna gostilna predvsem za ljubljanske alpiniste. Tam so se zbirali vsi člani alpinističnih kolektivov, ponavadi ob četrtkih. Četrtki so bili pojem za jamarska društva in alpinistične ferajne. Večina ljudi je študirala v Ljubljani in v študentskem času smo začeli plezati. In potem je bil to epicenter dogajanja. Imeli so en strašno dober vrt z ogromnimi kostanji in legendarnimi natakarji. Tam smo se dogovarjali za plezanje. Ampak vedeti morate, da v Ljubljani takrat ni bilo ničesar, danes pa imaš lokale na vsakem koraku. Takrat smo imeli Rio in še nekaj beznic, kjer so prodajali vampe in golaž. No, Pod lipco so začeli v 70. letih peči pice.

Zdaj je že vrsto let ni več …
Kapital je pobral vse, kar je bilo družbenega. Rio je bila res realsocialistična beznica, ampak smo jo imeli radi.

Ste športnik po duši, kot otrok ste se preizkusili v skoraj vsem, od gimnastike do smučanja.
Vse. To je mogoče produkt tistih časov, zdrav duh v zdravem telesu. V osnovnošolskih letih smo imeli veliko obšolskih športnih dejavnosti, ki jih je plačala šola. Zato smo se seveda ukvarjali s športom, potem pa še z glasbo. V osemletki in srednji šoli ni bilo športa, ki ga ne bi prakticirali. Dobri smo bili res v vseh stvareh, v nogometu, košarki ... To so bili športi, ki so bili poceni. Kaj si potreboval? Superge in žogo. V socializmu je bil nekakšen moto: čim ceneje, čim hitreje (smeh, op. p.).

Kako pa se je začela vaša ljubezen do hribov? Prihajate iz Sorice?
Ne, jaz sem Ljubljančan, ampak stari starši so imeli tam star vikend, kjer sem preživel zelo veliko poletij. Nisem sicer rasel v gorniški tradiciji, ampak sem začutil hribe iz prve roke. Tam sem živel, se usposabljal po tistih klancih in strminah. Z resnimi hribi sem se spoznal pozneje. V prvem razredu sem sicer bil s starši na Triglavu, ampak drugače pri nas v družini ni bilo hribolazenja. Kar ni bilo delo, je bila pri nas izguba časa. Oče je bil kmečke narave in pri nas se je predvsem veliko delalo, tako da smo delali na kmetiji, v gozdu, doma. Ko se osamosvajaš, ko se oblikuješ kot osebnost, pa začenjaš videti druge zanimive stvari. Zame so bili to zlasti hribi, stene, glasba in tako naprej. Vse stvari, ki navdihujejo mlade.

Dom Planika pod Triglavom Foto: Matej Podgoršek V knjigi Zaplezane zgodbe ste zapisali, da so vas stene prevzele že, ko ste kot otrok prvič videli Triglav.
Imeli smo srečo v nesreči. Mislim, da je bil takrat prvi pohod Sto žensk na Triglav, o čemer pa nismo nič vedeli. Skratka, precej pozno smo prišli na Vodnikovo kočo in vse je bilo zasedeno, zato smo morali iti naprej. Od Vodnika do Planike je še dobra ura, a nastal je pravi vihar, zato smo tja prišli popolnoma mokri. Na Planiki so nam nekako uredili prostor, da smo lahko prespali. Zjutraj je bilo pa noro. Pogledal sem skozi tisto lino: čudovito nebo, bele stene! Res je bilo magično in to te res prevzame.

V knjigi Zaplezane zgodbe opisuje svoje zgode in nezgode. Foto: osebni arhiv Tomaž Žganjar Pišete, da so bili leta 1979 časopisi polni uspehov slovenskega alpinizma: Šrauf, Štremfelj, Škarja. Vas je to dokončno potegnilo, da ste šli v alpinistično šolo?
Da, to so bila zlata leta alpinizma: Everest 79, potem Lotse 81. To se mi je zdelo izredno zanimivo. V tistem času smo Slovenci sicer živeli za smučanje. Saj se spomnite Križaja, Stenmarka. To so bili junaki, ki smo jih gledali na piedestalu. Potem pa se je pojavil alpinizem in začeli smo razmišljati, kako smo mi dobri. Kako zdaj neki Slovenci splezajo na Everest, v narekovajih, po najtežji smeri, po severozahodnem grebenu. Najverjetneje je še vedno ena najtežjih smeri. Ne vem, ali ima eno ponovitev. Meni se je to zdelo noro. Sam sem začel v srednji šoli zahajati v gore in zdelo se mi je neverjetno, da dosegamo čase, ki so bili dve uri, tri ure krajši, kot je bilo napisano. Pravzaprav smo tekli po hribih. Nismo imeli časa za lepote, mi smo podirali rekorde. In potem me je potegnilo v alpinizem, plezanje. Ko sem se potem še nekajkrat srečal z gorskimi reševalci in videl, da delajo kot brzovlak ... Sploh Mojstrančane so takrat vsi gledali! To fant opazuje in si misli: vav, kdaj bomo mi tako dobri, kdaj se bomo mi tako po hribih sprehajali kot po dnevni sobi?! In sem začel tudi sam plezati zares. Tako te zanese tudi v Gorsko reševalno službo.

Pravite, da ste podirali rekorde. Je bilo planinstvo kot nekakšno dokazovanje med sovrstniki?
Seveda, alpinizem in že planinstvo imata nek pridih nevarnosti, sploh na kakšnih izpostavljenih poteh. To mi je bilo zanimivejše. Nismo šli na Triglav čez Velo polje, ampak po Tominškovi. In na Škrlatico in podobno. Stvari, ki so malo bolj izpostavljene, nevarnejše, so imele dodaten čar, predstavljale so dodaten izziv. Seveda smo se primerjali med sabo. S prijateljem Stojanom Kejžarjem sva šla leta 79 v alpinistično šolo in sva začela plezati kot naveza. 

Tomaž Žganjar Foto: Matej Podgoršek Ste si takrat želeli, da bi se z alpinizmom ukvarjali profesionalno?
Ne, nikoli nisem imel te ideje in zdi se mi, da nas je to alpiniste druge lige malo razlikovalo od tistih, ki so za to živeli stoodstotno. Takrat smo se skoraj vsi poznali. To je bilo v začetku 80. let. Plezali smo iste smeri, hodili smo v iste stene. Če je bila zima, smo se našli v Črnem Kalu, Ospu. Srečevali smo se v hribih. Bilo nas je mogoče 200 ljudi. Ti, ki so bili takrat špica in so bili po mojem mnenju najboljša generacija slovenskega alpinizma, na primer Franček Knez, Slavko Svetičič, Pavle Kozjek, Peter Podgornik in tako naprej, so bili na nek način hkrati vrstniki in vzorniki. Oni so bili pripravljeni za alpinizem dati vse. Mene pa so veselile tudi druge stvari, na morje sem hodil lovit ribe, veslal sem in tako naprej. 

Tudi denarna sredstva so bila takrat namenjena bolj ali manj za večje odprave, za osemtisočake. Kako je bilo sicer z opremo, s kupovanjem opreme v tistih časih?
Na voljo ni bilo skoraj nič. V Ljubljani so določene kose alpinistične opreme mogoče prodajali v Slovenijašportu in Centromerkurju. Ampak le kakšne neskončne zanke, karabince. Drugega pa ni bilo. Vse stvari smo hodili kupovat čez mejo. Najprej v Trst, nato v Gorico. To so bile naložbe. Saj veste, kupna moč je bila majhna, bili smo v socializmu. Kadarkoli je šel kdo v tujino, je prinesel za celo društvo naročil. Ko sva šla z nekim prijateljem prvič v Dolomite, sva prinesla robe za nekaj sto dolarjev. Ampak to vse skupaj ni bilo nič, danes pa imaš v Kibubi te robe, kolikor hočeš – in to za pol cene. Danes je povsem druga zgodba. Mi smo bili tudi teritorialno omejeni, v Jugoslaviji so veljale določene omejitve pri zapuščanju države. Gledali smo čez mejo in se čudili, kako je mogoče, da imajo v Gorici na tržnici kakije in banane, mi pa še kave nismo imeli. Ampak to je bil čas, ko je Jugoslavija bankrotirala, zato je neverjetno, kako se je alpinizem tako odlično razvil, rasel in naredil res markantno pot v svetu. Zadnjih 50 let je slovenski alpinizem v svetovni špici – in to le po zaslugi nekaterih res vrhunskih alpinistov.

Sportal Izjemna čast: posebna nagrada zlatega cepina 2025 Anji Petek in Patriciji Verdev

Prej sva govorila, da vas je potegnilo v alpinizem, ker se je v 70. in 80. toliko pisalo o uspehih alpinistov. Zdi se mi, da se danes alpiniste precej manj poveličuje, manj se piše o njih, pa še vedno, recimo Aleš Česen, dosegajo vrhunske dosežke.
Da, najbrž res. Takrat je bilo manj stvari, s katerimi bi se lahko Slovenci identificirali, po katerih bi se lahko zgledovali. Alpinizem pa je bil lokomotiva, ki je v svetovnem merilu pomenil veliko. Danes imamo uspešne Slovence na sto področjih. Poglejte kolesarjenje: imamo Pogačarja, Rogliča ... Imamo Tino Šutej, imamo kajakaše … Na vseh področjih smo vrhunski. In z vsemi temi se mladi lahko identificirajo, med njimi iščejo vzornike. Včasih tega ni bilo toliko. Bil je Miro Cerar s svojimi medaljami, ampak orodna telovadba nikogar ni kaj dosti zanimala. Takrat, leta 1970, je Jugoslavija v Ljubljani postala svetovni prvak v košarki, zato smo vsi mulci hoteli trenirati košarko. To je bilo tudi dostopnejše. Potem pa je prišel alpinizem, kar je bilo nekaj posebnega. Nevarnost, soočenje s stenami, epske zgodbe o dosežkih, Everest … Ufff!

Foto: Matej Podgoršek

So imeli takrat alpinisti mitski status? To besedno zvezo ste v knjigi uporabili tudi za gorske reševalce.
Da, po mojem mnenju so ga imeli. To se je pozneje nekako izgubilo, čeprav so si nekateri zgradili kar uspešno kariero, tudi poslovno. Recimo Tomaž Humar, ki je sicer žalostno zaključil. Nekateri so znali svoje znanje in mojstrstvo tržno prodajati, drugi pa so kmalu dojeli, da je to izkoriščanje, in so šli iz tega, recimo Tomo Česen. Za primerjavo: za nogometaša dajo 80 milijonov evrov, da teče po travi, alpinist pa se mora, da dobi enega sponzorja, izpostavljati, se fotografirati in ne vem kaj vse. To je neprimerljivo. Alpinizem tudi ni samo šport. Mogoče se sliši malo nakladaško, ampak dejansko ni. Alpinizem dejansko živiš z odnosom do okolja, sten, nevarnosti. To je gorniški način življenja.

Nacionalni park Paklenica Foto: Shutterstock Omenili ste, da ste bili v času Jugoslavije omejeni, zato ste več plezali na primer v Paklenici. Kakšen pomen je imela za vašo generacijo?
V tujino res nismo kaj dosti hodili, ker je bilo tudi predrago. Dolomiti so še bili nekako dosegljivi, Chamonix je bil že astronomsko drag. Odprave v tuja gorstva pa so bile za študente nedosegljive, razen če je bila sponzorsko-državna odprava. A tja je šlo pet najboljših plezalcev in to je bilo to. Zato je nam ostala Paklenica, kjer smo ogromno plezali. Paklenica ima fantastično steno Anića kuk, pa še druge, ki jih res ni za podcenjevati. Tam je nevarnost, treba je imeti veliko znanja, ki prinese tudi veliko užitka. Velebit ima posebno podnebje. Je relativno blizu morja, a je tam dovolj hladno. Zadaj so tudi gozdovi. Jaz sem tudi pozimi prečil Velebit. Ljudje mislijo, da so tam samo stene, ta prva bariera, ampak je zadaj še 20 kilometrov gozdov. Tam so smrekovi gozdovi, pa gozdovi s tiso. Paklenica je čudovita.

Aleš Česen Foto: Bor Slana/STA Ste torej fantazirali o stenah v bolj oddaljenih deželah?
Seveda smo. Razmišljali smo, da bomo šli na Trango v Pakistan, a je bila že Evropa težko dosegljiva. Danes pa se usedete na letalo in odletite na Kalymnos ali pa se usedete na letalo za 20 evrov na Sicilijo na Capo San Vito. Takrat je bilo to nedosegljivo. November ali 1. maj, vsi prazniki so bili rezervirani za Paklenico. Ne bom pretiraval, če rečem, da se je tam mojstrila vsa slovenska elita in na nek način tekmovala. Tam se je točno vedelo, kolikšna je težavnost vsake smeri, kdo jo je že splezal … Vsa naša zlata generacija ima tam kar težke ponovitve. Če si bil v "Pakli" dober, si bil dober nasploh v skalnem plezanju. Druga dimenzija so kombinacije, led in stena. Te novejše generacije, na primer Marko Prezelj, so zlasti dobri v kombiniranem svetu. Tudi Aleš Česen. Ti fantje so strašno dobri.

Na katere plezalne dosežke ste najbolj ponosni ali pa se jih najraje spominjate?
S kakšnimi štirimi ali petimi soplezalci sem največ plezal in z vsakim sem ustvaril kakšen lep spomin. Z Igorjem Krevljem sva veliko plezala v slovenskih Alpah, v vršiškem pogorju. S kakšnim sem plezal klasične smeri, z Zoranom Bešlinom Aschenbrennerjem, z Alešem Dolencem sva splezala Zavrnikovo smer nad Jezerskim. Ta ima po mojem oceno okoli 7, pa ni bila ponovljena. Takrat je potres podrl pol stene in kakšnih 400 metrov stene je bilo zelo krušljivih! Tehnično je bila smer zahtevna. Spomnim se, da sem kline iz varovališča pobiral z roko. S Stojanom Kejžarjem sva tudi splezala številne smeri v naših hribih. Takrat se je plezalo nevarneje. Alpinistično plezanje je bilo bolj izpostavljeno, ker je bilo varovanje toliko slabše. Danes vidite, da imate v klasičnih smereh že kar nekaj svedrovcev ali pa vsaj dobro zabitih klinov. Takrat so bile v klasičnih smereh še lesene kajle, klini bolj tako tako. In potem si ves raztežaj šestice splezal 50 metrov na en klin. Danes se pleza precej varneje. Mi smo večinoma plezali samo z glavno vrvjo. Nismo imeli vseh teh zank, toliko sistema in vsega. Ko smo delali sidrišče, smo vse delali z glavno vrvjo. Varovali smo se okoli pasu, osmice in ploščice so prišle pozneje – da, tudi tehnika se je spreminjala.

Tomaž Žganjar še danes pri 62 letih aktivno pleza. Foto: osebni arhiv Tomaž Žganjar

Pozneje ste šli na Aconcaguo, pa na Kilimandžaro, smučali ste z Elbrusa. Imate še kakšno hribovsko željo zunaj Evrope?
Da, v Nepal nikoli nisem šel in bom verjetno šel. Mogoče bom šel s kolesom in poskušal ponoviti turo okoli Annapurne. Pred kratkim je umrla moja kolegica Milena Špela Kristan, ki je bila reševalka. Bila je moja mentorica, ko sem začel delati s psom v 80. letih. Ona je postavila bolnišnico v Nepalu. Ko bom šel v pokoj, bom šel v Nepal.

Urednik vaše knjige Zaplezane zgodbe Vladimir Habjan je zapisal, da so te zgodbe odsev časa, ki je minil, da v alpinizmu niso samo junaške zgodbe, ampak so se dogajale tudi kakšne nezgode, ki ste jih vi opisali s humorjem.
Da, ko berete knjigo, vidite, da smo počeli veliko neumnosti. Po hribih pravzaprav še najmanj, več mogoče po reki ali recimo tam, kjer so bili odpustki. Saj veste, v hribih so kakšne napake lahko zelo hitro usodne. Namen je bil zapisati doživetja, stvari, ki so se zgodile, pa bi se pozabile. Nekaj sem imel zapisov, beležk, večinoma pa sem pisal iz spominov. Malo sem se pogovoril tudi s prijatelji, s katerimi smo vse to doživeli. Tako da sem potem tudi malo popravil svoje zapise.

Je bila tudi kakšna takšna zgodba oz. nezgoda, pri kateri ste bili v dvomih, ali bi jo zapisali, objavili?
Tistih sem se kar izognil (smeh, op. p.). Bilo je marsikaj, tudi kakšne neprijetne izkušnje. Mogoče so kakšne zapisane zgodbe malce obarvane in spremenjene, ampak večinoma kar ustrezajo resnici. Zapisal sem tako, kot se je zgodilo.

Nam zaupate kakšno trapasto prigodo?
Nekoč se mi je zgodilo, da sem pol ure nekaj "motovilil" po sidrišču, nato pa mi je soplezalec rekel, da sploh nisem vpet. Take stvari se zgodijo. In če nisi dovolj pozoren, če nisi dovolj osredotočen ... Plezanje je od začetka do konca dneva "full time job". In tudi nesreče kažejo na to. Recimo v Črnem Kalu smo imeli lani ali predlani dve nesreči, ko je možakar padel čez tisti prašičji rilec, ker ni bil dovolj pozoren. Preprosto je prišel previsoko, odpela se mu je zanka in je padel. 

Foto: Matej Podgoršek Soočili ste se z izgubo kar nekaj kolegov, prijateljev soplezalcev. Kako težko je takrat?
Odvisno od tega, kakšen človek si. Eni to lažje predelajo, eni težko. Nikoli me ni tako pretreslo, da bi rekel, da ne bom več plezal. Ni samo alpinizem, ki vpliva na smrt, predvsem je človeški dejavnik. Najbolj me je prizadelo, ko se je prijatelj ponesrečil v Triglavski steni, z mojim soplezalcem. Bili smo vrstniki in takrat je bilo precej hudo, to je bilo še na začetku naše poti, ko smo plezali šele nekaj let. Bil je dober fant, ampak tudi to se zgodi. Da, te pretrese, potem pa potrebuješ čas, da predelaš. Mogoče si previdnejši v kakšnih situacijah. Vedno ti podzavest govori, kaj se je temu tam zgodilo.

Ste se pa s smrtjo soočili tudi kot gorski reševalec?
Da, seveda. Nedavno smo imeli enega mrtvega. Umrl je na planinski poti pri Logatcu. Z mrtvimi se ni prav prijetno soočati. Smrt je sestavni del življenja, ampak ... Gorski reševalci imamo to težavo, da si nihče ne želi pobirati umrlih. Tudi policija ne. Nihče. A jih je vedno treba prinesti do ceste, do vozila. In to je zoprno opravilo. Ubogi ljudje! 

Že 40 let ste član GRS Ljubljana. Tudi na vaši postaji imate veliko dela.
Ljubljanska postaja ima letos že okoli 60 akcij. Mi pokrivamo območje od Šmarne gore, Polhograjce do Nanosa, Snežnik, Primorsko, plezališča, Dolenjsko. Letos bo samo ljubljanska postaja zagotovo imela 70 akcij, na ravni Slovenije pa jih bo 700 ali več. 

Tomaž Žganjar med eno od reševalnih akcij Foto: osebni arhiv Tomaž Žganjar

Nesreče se lahko zgodijo povsod, ne le v stenah in visokogorju. V knjigi omenjate tudi sotesko Pekel pri Ljubljani.
Pekel je tudi plezalsko zelo zanimiv pozimi, poleti pa kot kanjoning – zelo dober kanjoning, zahteven. Tam smo imeli nesrečo, ne vem, ali je že minil mesec dni. Doktor Tomazin je priletel s helikopterjem. Neki moški je med četrtim in petim slapom padel v korito. Ni bil zelo hudo polomljen, bil je kar v redu, in ga je dvignil z vitlom. V Peklu smo imeli že veliko nesreč,ali pa v Iški, v kanjonu Zale – tega ljudje ne poznajo toliko. Iška je še nekako obljudena, Zala pa je čisto divja. Tam je štiri, pet ur hoje, preden sploh dosežeš nekoga, če se polomi.

Kako gledate na to, da je v zadnjih letih vse več nesreč in reševanj v slovenskih gorah?
Ogromno jih je. To je posledica "outdoor" turizma, velikega oglaševanja. Ljudje vedno več zahajajo v naravo, kar je povsem razumljivo, ker so frustrirani od medijev, imeli smo covid-19 ... Saj veste, kako je bilo, ko nas je politik celo v občine zaklenil. Nismo smeli stopiti čez meje občine in potem smo pač hodili v naravo. Nesreč je še malo glede na to, koliko je ljudi in kakšne neumnosti počnejo. A tako pač je.

Foto: Gorska reševalna služba Radovljica/Facebook Se nesreče dogajajo predvsem zaradi neumnosti ali slabe priprave, podcenjevanja terena in predcenjevanja sposobnosti?
Predvsem je človeški dejavnik. Se pa to lahko vsakemu zgodi, saj se tudi najboljšim dogajajo nesreče. Včasih je splet naključij, saj ste videli, kaj se je zgodilo na Toscu. Če gledamo na splošno, moraš vsaj vremensko napoved jemati resno. Če greš v sredogorje, se ti ne more zgoditi kaj drugega, kot da si zlomiš nogo. Ogromno je tudi nesreč zaradi srčno-žilnih bolezni. Ljubljančani imamo zelo veliko kolesarskih poškodb. V tej vsoti 60 reševanj jih je vsaj deset. Nesreče se dogajajo na trailih v okolici Ljubljane, na Rašici in Golovcu. Ni težava, da vozijo, tudi jaz vozim gorsko kolo. Težava je v tem, da na deževen dan 40 mulcev vozi po koreninah, ko so korenine mokre. Takrat z gorskim kolesom takoj padeš ali se zaletiš v bukev. In kaj potem? Posledica so poškodbe glave, zlomljen vrat ... Tukaj so poškodbe resne. Zagotovo pa bo trend nesreč v hribih naraščal, ker se v hribe odpravlja toliko več ljudi. Poglejte pod Begunjščico, na Zelenico ... Pozimi sploh ne moreš tja, ker so take kolone. Na Vršiču bodo to zdaj z rampami malo omejili ...

Koliko danes še plezate, koliko ste še aktivni na GRS Ljubljana? Ste že blizu odhoda v pokoj?
Več sem na kolesu. V hribih bom letos splezal kakšnih deset dolgih smeri – to je moj letni cilj. Potem pa še plastika. Na GRS pa sem še zelo aktiven. Nekoč sem računal, da za GRS dam od 40 do 50 dni na leto, sem štejem akcije in usposabljanje. Če hočeš imeti licenco, moraš imeti narejeno letno tehniko, zimsko tehniko, potem imamo usposabljanje za reševanje iz slapov, licenco za helikopter ... Vsako leto imamo obnovitvene izpite za 80-urni tečaj za prvo pomoč.

Ampak plezanje in GRS sta vaša, če lahko tako rečemo, popoldanska aktivnost. Zaposleni ste na Ajpesu. Kako to usklajujete? Ste lahko vedno na voljo za reševanje?
Po uredbi o reševanju nam država pokrije opravičila, a v Ljubljani se načeloma reševanja dogajajo ob koncih tedna in v popoldanskem času. Včasih tudi dopoldne, a takrat vskočijo naši študentje ali upokojenci. Zdaj mi je malo lažje, saj sem imel prej še reševalne pse. Zdaj imam doma štirinožno upokojenko, ki je stara deset let in pol. Prej sem dvakrat na teden delal s psom. Dokler pes ni izurjen, moraš delati skoraj vsak dan. Ko je pes izurjen, pa vsaj enkrat na teden.

Sportal "Ne more biti res, kaj midva tu plezava! Nov teren, take poči." #video

Foto: Matej Podgoršek Zagotovo so za vami tudi številna zahtevna, naporna, nevarna reševanja. Nam lahko zaupate kakšno od teh?
Lahko vam navedem eno reševanje, ki ni bilo tehnično zelo zahtevno, bilo pa je zelo dramatično. Pred dvema letoma ali tremi smo na Goteniški Snežnik šli iskat dva fanta. Popoldne se je vreme spremenilo in je padlo približno pol metra snega, zato sta seveda ostala na vrhu brez predznanj, brez opreme. Hitro se je ohladilo. Imeli smo neverjetno srečo, da je naš načelnik navezal stik z lokalnim društvom, ki ima snežne sani. Z njimi so nas v strašnem mrazu peljali mogoče kakšno uro hoda daleč. To je bilo res dramatično. Po pršiču smo s sanmi kopali kakšno uro, morda še več, da smo se dokopali do tja. Ker je bilo toliko novega snega, smo sani morali izkopavati – sani gredo sicer po trdem. To je bilo divje. Potem smo fanta s pomočjo GPS ponoči našli. Eden od njiju je sezul čevlje in enega ni mogel več obuti. Oba sta imela mrzle prste in še noga mu je nekako zatekla, a smo ju spravili dol. To je bilo malo bolj dramatično reševanje. Včasih pa so tehnično zahtevnejša reševanja, recimo v Ospu v veliki steni. Tam gre bolj zares, saj sta tam 150-metrska previsna stena in jama, kjer se je odlomil strop. Dva mlada plezalca, fant in dekle, sta plezala v poletni obleki, v kratkih majicah. Z vrha smeri sta se spuščala po vrvi in ona je obvisela v pasu stran od stene, ni se mogla več potegniti k steni. V pasu je visela kakšni dve uri, nato so prišli naši fantje, Janez se je spustil do nje in jo dobil še živo. Kakšne stvari so kar dramatične. Včasih gre za sekunde, minute.

Z reševanjem se ukvarjate že 40 let, s plezanjem še dlje. Kaj vas še poganja naprej?
Pri reševanju zlasti to, da ljudje pač radi pomagamo. Tudi tehnika je vedno zelo zanimiva, vedno je kaj novega. Trenutno so stvari precej na novo postavljene. Imamo novo opremo, novo tehniko. Vsako leto je kaj novega. Plezanje, hribi – to mi je še vedno izziv. Čolni malo manj. Saj vidite, kakšen je režim na Soči. Na čolne se je težje spraviti, čeprav smo včasih zelo veliko veslali. Plezanje pa je zdaj kot na en klik na Googlu. V Ljubljani imamo plezalni center, kjer ne potrebujem soplezalca, z avtomatskimi vevericami se lahko v dveh urah naplezam. Zoran Janković pravi, da bo zgradil še en plezalni center pri nas na Viču. In to je res potuha (smeh, op. p.).

Ampak stena v naravi ima drugačen čar …
Da, plezanje v naravi je nekaj popolnoma drugega. Res je, da so oprimki podobni, ampak tam je še toliko drugih stvari, ki vplivajo na tvoje počutje in vse drugo.

V alpinistični glasbeni skupini Godba vertikale je združil ljubezen do gora z ljubeznijo do glasbe. Foto: osebni arhiv Tomaž Žganjar

Hribi in plezanje so pobeg od stresnega vsakdana. Tudi po vseh teh letih?
Mislim, da ja. Mislim, da je še vedno tako. Še vedno je to primarni stik z naravo, pri čemer se res dobro počutiš in začutiš, da še nisi za odpis. Plezanje je plezanje. Te potegne. Da ti nekaj več.

Pravite, da bi radi splezali deset smeri na leto. Kako jih izbirate? Ponavljate stene, iščete nove?
Ne, nič kaj ne ponavljam smeri, ki sem jih že plezal. Zadnje čase se kakšne hude klasike ne spravim več splezati, ampak do 300, 400 metrov pa. Nazadnje sem 450 plezal lani v Tofani v Dolomitih. Recimo en steber Tofane, 5+. 

Žganjar v steni nekoč in danes Foto: osebni arhiv Tomaž Žganjar

Ko človeka tako zasvojijo stene, gre sploh še na kakšen nedeljski pohod v gore, recimo na Viševnik ali na joto na Roblek?
Ne, ne. Dobro vprašanje. Kar sem še hodil kot planinec, sem z otroki, ženo, pa s kakšnimi prijatelji smo šli na družinski izlet. Ampak predvsem zato, da otroci dobijo izkušnjo. Drugače pa ne. Na Roblek? Ne, kje pa! Meni je čas dragocen, grem raje plezat (smeh, op. p.)! Le pozimi so zanimive kakšne grape, pristopi, tudi na primer na Begunjščico. Za zimski alpinizem štejejo tudi pristopi na vrhove ali pa turna smuka. Te stvari so pa zelo zanimive, dobre.

Osrčje Julijskih Alp je zadnja poletja polno planincev in turistov. Foto: Matej Podgoršek Omenila sva že razmah pohodništva, "outdoor" turizma. Kako gledate na kolone, ki so se septembra vile na Triglav? Šlo je že prek meje, nekateri so se celo obrnili, ker niso želeli v gnečo.
Ampak meje ne moreš postaviti. Zadnjič sem poslušal nekega našega reševalca, ki je rekel, da je bil pred kratkim v Švici. Naši so se spraševali, zakaj ne povežejo smučišč, pa so mu domačini rekli, da zato, ker imamo mejo. To je za nas dovolj. Kje bomo na Triglavu postavili mejo, kako jo bomo postavili? To so pogosto obiskani in znani hribi, na Triglav hodijo Hrvati, Srbi, Italijani. To jim je lahko dosegljiv, resen hrib. Ne moreš jih omejiti. Lahko bi mogoče le uvedli rezervacije po kočah, tako kot je ponekod v tujini. Če hočeš na Mont Blanc, moraš rezervirati kočo, in to več mesecev ali leto prej. Ne vem, druge omejitve pa ne vidim.

Veliko sicer pozivamo planince, naj se porazdelijo po naših hribih. A to tujcev ne doseže, te zanima samo najvišja gora.
Pa ne samo tujce, tudi Slovence. Saj tudi Slovencev na določenih predelih naših gora sploh ne srečaš. V martuljških koncih je vse divje, tam ni nikogar, pa na Kukovi špici in Široki peči. Pogosto obiskan je samo osrednji del. Ne vem, kako je v Kamniških. Vem, da si bivake rezervirajo tujci in tam bivakirajo po en teden. Tudi to se dogaja, čeprav bivaki niso namenjeni temu. Slišal pa sem tudi to, da tuja podjetja organizirajo državna prvenstva v letenju in drugih "outdoor" tekmovanjih v Sloveniji, ker je GRS zastonj. Zanimivo, kajne? Drugje je treba vse plačati. Saj veste, kako je v tujini. Najprej pogledajo, ali si zavarovan in kdo plača reševanje. Pri nas za Slovence ni problem, saj imamo zavarovanja, so člani društev. Tujcem pa država plača vse.

Zadnja leta se tudi pri nas veliko govori o tem, da bi vsaj določena reševanja morala biti plačljiva.
Veliko se piše, zelo veliko se govori. Tukaj ni čarobne formule. Mislim, da je naš sistem kar dobro urejen. Res pa bi morali verjetno postaviti mejo pri veliki malomarnosti in te ljudi malo resneje prijeti, da bi plačali stroške. Stroški helikopterja so veliki. Poslušal sem – to je sicer pohvale vredno –, da je država vse ljudi, ki so bili v kočah v času reševanja Hrvatov pod Toscem, s helikopterji vozila v dolino. Včasih se malo vprašaš ... Vsak ve, da bo pritisnil magični gumb, reševalci bodo prišli in ga odpeljali. Tega včasih ni bilo, zadnja leta pa je tega malo preveč. Ampak mejo je težko postaviti. Potem smo imeli tista dva alpinista, ki sta imela nesrečo v slabem vremenu, potem pa je bil cel "halo", da bosta morala plačati reševanje. Kje postaviti mejo? Je merodajna vremenska napoved, neka subjektivna odločitev ali tehtanje sposobnosti, zmožnosti? To je zelo težko.

Sportal Sašo Filipovski: Všeč mi je, da v Nemčiji vsak opravlja svoj posel in ne vtika nosu v druge