Sobota, 24. 6. 2017, 13.53
6 let, 7 mesecev
Načelnik Gospodarske komisije pri PZS o delu oskrbnikov planinskih koč
Janko Rabič: Ni pomembno, kdo si in kaj si, do gosta moraš biti vedno prijazen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,15
"V planinski koči pričakujem samo to, da me nekdo prijazno sprejme in postreže. Tudi v gostilni in hotelu pričakujemo podobno, mar ne?" To o osnovnem bontonu v planinskih kočah pravi načelnik Gospodarske komisije pri Planinski zvezi Slovenije Janko Rabič. Prepričan je, da lepa beseda tudi v gorah lepo mesto najde in da so ljudje, ki komplicirajo v hribih, "v dolini še večji komplikatorji".
Janko Rabič je načelnik Gospodarske komisije pri Planinski zvezi Slovenije, sicer pa že od otroštva strasten planinec.
Oskrbniki so se v okviru seminarja med drugim lotili tudi dela v kuhinji in eden drugemu pripravili večerjo.
Maja ste v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem Bled izvedli izobraževanje za oskrbnike slovenskih planinskih koč. Zakaj ste se odločili za tak korak? Ali gre za sistematično izobraževanja osebja za delo v planinskih kočah?
Željo po pridobivanju znanj smo razbrali iz pogovorov s člani planinskih društev in oskrbniki planinskih koč. Dejstvo je namreč, da se ljudje za delo oskrbnika odločajo iz zelo različnih vzrokov.
Nekateri zato, ker so brez službe in bi radi premostili obdobje do nove zaposlitve, drugi zato, ker jih to delo veseli. Skratka, ljudje, ki delajo v planinskih kočah so zelo različni. Nekateri ne poznajo tega ritma dela, ne poznajo gora, niti navad med planinci. Ko je v gorah največja gneča, morajo biti na voljo skoraj 24 ur na dan. In obratno, nekaterim gre vse to zelo dobro od rok.
Moje mnenje je, da ni pomembno, kdo si in kaj si, do gosta moraš biti vedno prijazen. Lepo ga moraš pogledati, ne pa da mu že pred vrati daš vedeti, da ni dobrodošel.
Ne spreglejte:
Ste že glasovali za naj planinsko kočo 2017?
Katere planinske koče so se na novo pridružile akciji Naj planinska koča?
Lani smo izobraževanje izpeljali prvič. Seminarja sta se udeležili dve skupini 35 oz. 40 oskrbnikov, letos je bila udeležba še večja. Nekateri so obisk celo ponovili. Razlog? Ker so dobili prave informacije. To je mogoče razbrati tudi iz ankete, ki so jo udeleženci izpolnili po koncu tečaja.
Pridobili so znanja s področja komuniciranja z ljudmi, osnovnega poslovanja, lotili so se tudi praktičnega dela v kuhinji (eden drugemu so morali skuhati večerjo), predstavili smo jih osnovne zakonitosti koče in podobno. Šlo je za kratko, a zelo intenzivno izobraževanje, kjer je za svoje delo vsak dobil vse, kar potrebuje.
Ste razmišljali, da bi izobraževanje postalo obvezno?
Razmišljamo o tem, da bi izobraževanje postalo obvezno, ali da bi potrdilo, ki ga udeleženci pridobijo po koncu tečaja, imelo določeno težo pri iskanju nove zaposlitvene priložnosti v slovenskih gorah. Želimo si, da bi v nekaj letih naredili nabor stotih, čez nekaj let pa 200 ljudi oziroma osebja v kočah, ki bi opravili izobraževanje.
Preberite še:
Mala pošast Mici, pravnica, ki razvaja na družbenih omrežjih
45 let je posvetil rokometu, zdaj se sprašuje, zakaj se za spremembo ni odločil že prej
Fotogenično Bohinjsko jezero, ki ga morate obiskati
Omenili ste, da ljudje v koče prihajajo iz zelo različnih razlogov. Ali zmotno predvidevam, da navala na delovno mesto oskrbnika ni, sicer bi bilo tudi sito verjetno nastavljeno bolj drobno? Ali je to odvisno od koče in sezone?
Od obojega. Res je, zanimanje je manjše kot pred leti. Tako je bilo na primer za delo v planinskih kočah pod okriljem PD Jesenice še pred leti 200 prošenj, lani pa le med 20 in 30.
Razlog? Konec gospodarske krize, ki je pred leti zdesetkala delovna mesta?
Verjetno je to res glavni razlog. Med letoma 2008, 2009 je bilo verjetno več stiske med določenimi ljudmi, zdaj se je stanje nekoliko umirilo, več ljudi je že v dolini našlo zaposlitev.
Je pa treba omeniti tudi oskrbnike, ki na tem mestu vztrajajo tudi po več desetletij. Tudi po 30 let, pa hkrati znajo ohranjati korak s časom.
Sodelujte v nagradnem natečaju:
Seveda pa so med njimi tudi taki, ki jim to delo pomeni samo premostitev nekega problema. Ne vemo pa, kakšen je odstotek teh. Tisti, ki mu delo ne leži, včasih odide že sredi sezone.
Janko Rabič je načelnik Gospodarske komisije pri Planinski zvezi Slovenije.
Koliko pritožb dobivate na račun dela oskrbnikov? Je tega vedno več, glede na to, da se število planincev zvišuje, ali glede na sistematično delo z njimi vedno manj?
Uradno jih je bilo v lanskem letu manj kot 20. Pritožbe spremljamo prek vseh mogočih kanalov. Sam zagovarjam načelo, da vse rešimo z lepo besedo. Planinskim društvom svetujemo, naj se pogovorijo z oskrbnikom, nanje mi ne moremo vplivati.
Na kaj se nanaša največ pritožb?
Pred leti, ko smo na PZS sprejeli okvirni cenik priporočenih cen za osnovne jedi v slovenskih planinskih kočah in vodo – na primer pet evrov za joto … -, je bilo največ pritožb na to. Oskrbniki namreč cen niso smeli dvigovati, nižal jih verjetno ni nihče (smeh, op. a.). Zdaj smo prišli do odločitve, da gre za priporočene cene in teh pritožb je bistveno manj.
Rad poudarim, da v primeru, ko zagrešiš napako, napako priznaj in se zanjo opraviči. Vprašaj, kako lahko napako popraviš? Takoj ali v kratkem? Vse se da dogovoriti, če so ljudje na mestu.
Se pravi, da lepa beseda lepo mesto najde tudi v planinskih kočah?
Tako je. Zdi se mi, da so tisti, ki v hribih komplicirajo zaradi malenkosti, v dolini še večji komplikatorji.
Kje imajo oskrbniki planinskih koč največ manevrskega prostora?
Zanimivo vprašanje. Najbolj pomembni so, in to stalno poudarjam, odnosi, želimo, da se kakovost odnosov v kočah izboljša. Po eni strani je to pomoč in vodilo društvom, ki si bodo lahko pomagali tudi s certifikatom iz izobraževanja …
Česa si vi želite v koči?
Samo da me nekdo prijazno sprejme in postreže, nič drugega ne potrebujem. Tudi v gostilni in hotelu pričakujemo podobno, mar ne?
Radi poudarjamo planinske vrline, od tovarištva in pozdravljanja ljudi, in tega smo med potjo deležni v izobilju, no, tega si želimo tudi v planinskih kočah.
Glede tega sem zelo velik optimist. Vsaj glede odziva, ki smo ga doživeli na izobraževanju. Moram reči, da bom kar razočaran, če bom ob koncu sezone slišal, da je kdo, ki ima za seboj prej omenjeno izobraževanjem "padel na izpitu."
Kakšen mora biti oskrbnik, da je iz pravega testa?
V večjih kočah je delo razdeljeno med oskrbnika in osebje, v manjših vsi delajo vse. Oskrbnik mora obvladati vse. Če je to tvoja zaposlitev, moraš delati tako, da boš imel zaslužek. Da boš zadovoljil nadrejenega, da boš negoval odnose in komunikacije z vsakomur, s planincem, s predstavnikom društva …
Delavnost, medsebojni odnosi, iznajdljivost. Nekateri so tako zagnani, da kar težko verjameš. Nekateri poskrbijo za skoraj pravljično podobo koče in njene okolice.
Tudi s certifikatom otrokom prijazna koča skušajo spodbujati take aktivnosti. Dejstvo je, da v gore zahaja vedno več družin in da je priložnosti res veliko. To me zelo veseli.
Kakšne so plače oskrbnikov? Vsaj okvirno.
O tem na gospodarski komisiji nimamo podatkov, to je stvar planinskih društev, ki višino plač določajo sami in podatke vodijo kot poslovno skrivnost. Sam sicer slišim oziroma mi kdo reče, seveda neuradno, da je plača okoli tisoč evrov in več, seveda v glavni planinski sezoni. Za skoraj 24 ur dela na dan. V običajnih službah greš po delovniku domov. Delaš 12 ur, pa si potem nekaj prost, no, v planinski koči nisi nikoli prost.
Še vedno si veliko ljudi predstavlja, da je delo oskrbnika sanjska služba.
Me veseli, vendar predlagam, da se tisti, ki o tem delu razmišljajo, prej pošteno pozanimajo, da ne bodo potem obžalovali odločitve.
Kako bi ocenili kulturo planincev?
Višja je kot nekoč. Vedno manj je pijančevanja po kočah, vedno manj smeti, ker ljudje sproti smeti odnašajo v dolino, ne spomnim se, kdaj bi slišal, da je kdo na planinski koči ali na planinski poti nekaj zanalašč uničil. Da o pozdravljanju sploh ne govorim. Včasih ko grem na Golico in srečam 300 ljudi na poti, večino časa namenjam pozdravljanju.
Pa tuji planinci?
Gre na bolje. Včasih smo govorili o Čehih, ki so slabo opremljeni, ki kampirajo na črno in puščajo nesnago v bivakih. Danes je to prej izjema kot pravilo.
Zakaj mislite, da so ljudje v hribih bolj prijazni kot v dolini?
Verjetno zato, ker se tam sprostimo, razbremenimo polno glavo. Poleg tega se razmigamo in storimo nekaj zase. Mislim, da ljudje to potrebujemo.
So psi dobrodošli v planinskih kočah?
V pravilniku gospodarske komisije je jasno določeno, da psi ne morejo biti v notranjosti koče, vendar je v dogovoru z oskrbnikom mogoče, da najdeta lastnik psa in oskrbnik rešitev, ki je sprejemljiva za oba.
