Slovenka, ki je pretekla vseh šest največjih maratonov na svetu, pa se ni zavedala teže svojega dosežka

Nekdanja mis Slovenije Metka Albreht je ena od nekaj Slovencev, ki jim je uspelo preteči vseh šest maratonov, ki spadajo v serijo World Marathon Majors. Tekla je v New Yorku – takrat je sploh prvič v življenju pretekla 42 kilometrov -, v Londonu, Berlinu, Bostonu, Chicagu in Tokiu. Natančnih časov svojih maratonskih skalpov ne pozna, niti je ne zanimajo, vse je pač mogoče najti na internetu, precej več ji pomenijo dogodivščine, ki jih doživi na teh maratonskih potovanjih. Čeprav so jo že kot osnovnošolko prepoznali kot perspektivno atletinjo, ni nikoli razmišljala o tem, da bi postala profesionalna športnica, niti se ni pustila uloviti nobenemu od atletskih klubov. Danes uspešno krmari med vlogo mame – ima dva otroka, desetletno Alino in eno leto starega Etijena – in stilistke za POP TV. Teče, kadar ji dopušča čas. Lovi luknje, kot sama pravi. Tudi zato ima v prtljažniku vedno par športnih copat. Za vsak primer.

Pred intervjujem ste že odtekli svojo jutranjo tekaško porcijo. Ne bi bilo lepše odspati še nekaj kitic, kot rečemo? Žongliranje med družino, službenimi obveznostmi in tekom vam gre precej dobro od rok? Odkar imam majhnega otroka (sin Etijen je star eno leto, op. a.), je vse skupaj precej težje, vendar gre.

Tek mi namreč ogromno pomeni. Z njim si prečistim glavo, dušo in srce. Čez dan se nabere marsikaj in za vsak primer imam v avtu vedno par športnih copat in ko se le pokaže priložnost, si vzamem čas in skočim vanje ter se odpravim na tek.

Med tekom lahko razmislim marsikaj. O kosih oblačil, ki jih bom skombinirala, o načrtih, o slabi volji, ki jo je morda kdo stresel name … Skratka, s tekom si vračam vsakodnevni nasmeh.

Velikokrat mi kdo reče, pa saj ti si kar naprej nasmejana. Res sem. S tekom se prediham in z vsakim korakom postajam boljši človek.

Zanimivo je, da se med tekom prestavim v povsem svoj svet. Običajno se sploh ne spomnim, če koga srečam na poti, pa četudi ga pozdravim, na prehodu za pešce počakam na zeleno luč in podobno. Tako se obrnem vase, da je vse, kar počnem, rutina.

Ste eden tistih redkih tekačev, ki tečejo brez elektronskih pripomočkov. Ne merite časa, srčnega utripa in podobno. Res je, mislim, da sem precej poseben tekač (smeh, op. a). Med tekom ne poslušam glasbe, ne tečem z ipodom ali mobilnim telefonom. Nosim edino uro, pa še to samo zato, da vem, kdaj moram končati teči.

Telo je tisto, ki mi narekuje tempo. Moja družina in moje delovne obveznosti so tisto, kar tempira čas, ki ga bom preživela s tekom. Nimam predpisanih treningov, tečem, kadar mi to dopušča čas. Kar naprej lovim luknje. Včasih se teku tudi odpovem, samo zato, ker mi več pomeni trenutek, ki ga lahko preživim z družino ali ga namenim službenim obveznostim. To je absolutna prioriteta in prej ko sem to dejstvo sprejela, lažje mi je.

Kdaj ste prišli do spoznanja, da je tek ventil, ki vam prečisti glavo? Menda ste že v osnovni šoli veljali za perspektivno športnico. Že v osnovnošolski dobi sem ugotovila, da mi tek ustreza, nisem pa vedela, kaj to pomeni za mojo psihofizično kondicijo. To sem spoznala šele po srednji šoli.

Vedno sem rada tekla, nisem pa želela teka trenirati. Bila sem dokaj uspešna športnica in profesorica telovadbe se je večkrat oglasila pri nas doma in staršem predlagala, naj me vpišejo v atletski klub.

Ne vem, morda bi potrebovala le malo manjšo spodbudo, ampak takrat mi tekanje po atletskih stezah ni dišalo. Rada sem imela svobodo, ne pa da bi mi nekdo diktiral tempo in čas. Mi je bilo pa seveda v največje veselje, ko sem na tekmovanjih, ki sem se jih morala udeležiti (razni krosi, daljši teki, štafeta), premagala tiste, ki so trenirali atletiko.

Sem pa kljub temu kar precej časa preživela na štadionu, kjer smo počeli vse mogoče, saj ni bilo tako kot danes, ko otroci svoj prosti čas raje preživljajo ob računalniku. Poleg tega smo občudovali Boruta Bilača, ki je treniral na našem štadionu. Bil je moj veliki idol, tudi Postojnčan, in še danes se spomnim njegovih fluorescentnih zelenih šprinteric, kakršne sem si pozneje omislila tudi sama.

Nikoli nisem tekla na velikih tekmovanjih, niti se nisem udeleževala masovnih tekaških prireditev in če bi mi kdo rekel, da bom nekoč tudi sama hodila na taka tekmovanja, bi mu rekla, da je nor. Poleg tega, da je velika gneča, moraš plačati še prijavnino (smeh, op. a.).

Kdaj ste spremenili to razmišljanje? Ko me je leta 2010 soseda prijavila na ljubljanski maraton. Češ, pojdiva odteč eno polovičko, da vidiva, kako je to videti v praksi. No, in potem sem začela razumeti vse te ljudi, ki tečejo maratone.

Tekaška prireditev pomeni eno samo pozitivno energijo, ki jo oddajajo enako misleči ljudje. Ko živiš za tiste minute, ko se prereže štartni trak ali ko poči štartna pištola.

In potem tečeš in vidiš marsikaj. Nekateri tečejo na čas, drugi tečejo samo s ciljem, da razdaljo pretečejo, tretji tečejo za bolnega očeta, četrti tečejo kot mladoporočenci.

Tudi za to, da pretečete vseh šest največjih maratonov na svetu - v New Yorku, Londonu, Berlinu, Bostonu, Chicagu in Tokiu –, je prišla pobuda od zunaj. Ja, spet je bilo tako, da je beseda dala besedo. Z Borutom Kreftom, prijateljem, sicer maratoncem, sva sedela na kosilu. Vedel je, s kakšnim časom sem pretekla polovičko v Ljubljani - mislim, da sem tekla okrog ure in 50 minut - in mi predlagal, da bi skupaj pretekla vseh šest največjih maratonov na svetu. Stisnila sva si roki in vseh šest sem pretekla v dveh letih in pol. Prvih 42 kilometrov sem pretekla v New Yorku.

Ste takrat vedeli, kaj vas čaka? Da ne bo tako preprosto. Da se je na take maratone treba uvrstiti z normo ali žrebom, da nekateri na svojo priložnost čakajo več let, da bo treba odpotovati marsikam. Seveda sem vedela. Pripravljena sem bila garati in maratone odteči z lepim časom. Lovila sem norme in včasih ujela prijavo tik pred zdajci. Poleg tega se mi je zdelo idealno, da bom ob tem imela izgovor, da obiščem različne dele sveta in da si bom prisiljena vzeti dopust tudi zunaj poletnega časa, česar sicer ne počnem. S tem, ko sem pretekla vseh šest največjih maratonov na svetu, sem uresničila svoje sanje in to je to.

Mislim, da sem doživela nekaj najlepšega in da se vse do Tokia niti nisem zavedala, kaj mi je uspelo.

Kaj se je zgodilo v Tokiu? Ob prevzemu štartne številke je bila na Expu tudi razstava vseh šestih medalj in ko sem videla, kako se ljudje ponosno fotografirajo poleg njih in razpravljajo, kako bi jih osvojili, me je prvič zares spreletelo. Saj jaz jih pa imam! In to vseh šest, sem si mislila. Tega se prej sploh nisem zavedala, niti tega, koliko to ljudem pomeni.

Jih hranite na častnem mestu ali so pač del drobnarij, ki se nam vsem valjajo po stanovanju? No, zdaj ste me pa našli. Ne zbiram ne časov ne medalj, zame so bolj pomembni dogodki, doživetja, spoznanje, da zmorem, da sem psihično stabilna, to so stvari, ki mi pomenijo precej več kot medalje.

Seveda pa so tudi te pomembne. Niso ravno za staro šaro, so pa razseljene. Dve imam doma v Ljubljani, eno v Mariboru, tri pa v Trzinu. Imam tudi medalje iz ljubljanskega in kraškega maratona in tudi te mi veliko pomenijo.

Smešno, ampak jaz sem res en mali otrok in vsaka potrditev, ki jo dobim, mi veliko pomeni. Pa ni pomembno, ali ta prihaja iz New Yorka ali iz Sežane.

Na vseh šest maratonov ste se uvrstili v prvem poskusu. Ste rojeni pod srečno zvezdo ali kako? Res je, povsod mi je uspelo v prvem poskusu. Prijatelji se šalijo, češ da sem organizatorjem najbrž poslala svojo fotografijo, česar seveda nisem storila. Ne vem, zakaj, ampak resnično verjamem v to, da če si nekaj želiš, in v to res verjameš, potem se ti to tudi uresniči.

Veliko ljudi se mi zato smeji, a tisti, ki so mi blizu in poznajo moj način razmišljanja, so se mi že zdavnaj nehali smejati. Naj navedem primer. S prijateljem, s katerim sva stavila, da bova pretekla vseh šest največjih maratonov na svetu, sva se na tokijskega prijavila hkrati. On je bil prepričan, da nama ne bo uspelo, češ da nisva edina, ki nama v zbirki manjka samo še ta maraton, medtem ko sem bila jaz stoodstotno prepričana, da nama bo. No, meni je uspelo, njemu pa žal ne.

Je bilo pa zanimivo to, da sem približno ob istem času izvedela, da sem noseča, vendar sem bila odločena, da v Tokio grem, če ga ne pretečem, ga bom pa prehodila.

Tokijski maraton sem pretekla z glavo, torej res premišljeno, poleg tega je bil to moj prvi maraton, kjer sem se ustavila na okrepčevalni postaji, zato, da sem nekaj malega popila, česar običajno ne počnem.

Vseh 42 kilometrov? Ja, ne bi mogla reči, da sem vzoren tekač. Morda v 42 kilometrih spijem požirek vode ali pojem košček banane, to je to.

Mnogi, ki tega nismo doživeli, si težko predstavljamo, kako je teči v množici 40 ali 50 tisoč ljudi, ki tečejo maraton. Kako so pripravljeni? Kakšne so vaše izkušnje? Različno. V New Yorku res vidiš vse mogoče. Njihov maraton je en velik žur in mnogim je pomembno le to, da ga pretečejo, medtem ko je čas postranskega pomena. Bostonski je bil že precej bolj zahteven in tudi slovi kot eden najtežjih, posledično so tudi tekači tam precej bolje pripravljeni.

V Bostonu ste se znašli ravno v času bombnega napada, ki je leta 2013 terjal tri življenja in skoraj 300 ranjenih. Kakšne spomine imate nanj? Bolj grenke. Grozno je bilo. Kar nisem mogla verjeti, da se to dogaja, in da se to dogaja meni.

Je bilo med ljudmi zaznati veliko paniko? Niti ne, bilo je, kot da bi ljudje to pričakovali. Tako mirno so odreagirali.

Kje ste bili v času eksplozije? Deset minut po tem, ko sem pritekla v cilj, je prvič počilo. Bila sem prepričana, da je nekaj narobe pri električni napeljavi, pri drugem poku, ko smo zagledali prah, pa ni bilo več dvoma, da se dogaja nekaj hudega. Vsi smo se spogledali in spomnim se, da je nastala smrtna tišina. V takih trenutkih najprej pomisliš na svoje najbližje. Na partnerja Matjaža, ki me je čakal ob progi, in na hčerko Alino, ki pa je takrat ni bilo zraven. Še sreča, sicer me spremlja na vseh maratonih.

Kako se ameriški maratoni (New York, Boston, Chicago) razlikujejo od drugih? Američani znajo iz maratona narediti velik spektakel. Že na prevzemu štartnih številk ti čestitajo in ploskajo, pa roko na srce, v tistem trenutku še nisi dal kaj dosti od sebe. Da o cilju niti ne govorim. Ogrnejo te v papirnato ogrinjalo, ti dajo medaljo in vsi po vrsti čestitajo. Dajo ti občutek, kot da si rešil svet. Lepo je.

Tudi v Londonu je bilo krasno. Tudi arhitektura. Spomnim se, da sem v cilj tekla kot sneta sekira, kot rečemo, in da sem med tekom pomislila, da je pred Buckinghamsko palačo precej mehkejši asfalt kot sicer, saj se kraljica Elizabeta kar naprej vozi gor in dol (smeh). V cilj sem pritekla, kot bi rešila svet!

Kaj pa berlinski maraton? Vsako leto tam teče ogromno Slovencev in odzivi so praviloma zelo pozitivni. Berlinski maraton slovi po zelo hitri progi. Ravna je, lepa. Tudi berlinska medalja mi je od teh šestih najlepša.

Tudi vreme me je na vseh šestih maratonih razvajalo. Imela sem srečo, vedno je sijalo sonce, tudi to je ena od stvari, za katere sem se sama odločila. Spomnim se, ko mi je Brane Kastelic večer pred londonskim maratonom poslal SMS, češ naj pazim na progi, saj nas bo pral dež, pa sem mu odgovorila, da me ne skrbi, saj prav gotovo ne bo deževalo. Zbudila sem se v sončno vreme in odtekla maraton v soncu. Popoldne je sicer res deževalo, ampak takrat sem jaz že sedela v slaščičarni in se sladkala s torto.

Zadnji od šesterčka je bil japonski maraton. Verjetno je bil precej unikaten. Ja, na tokijskem maratonu sem doživela vse. Od snežink do sonca in hude jutranje slabosti. Spomnim se, da sem si zelo želela, da bi tekaška majica, ki jo dobi vsak udeleženec maratona, vsebovala napis v njihovi pisavi, pa žal to ni bilo tako.

Vam veliko pomeni, če na štartu ali v cilju vidite slovensko zastavo? Vem, da vrhunskim športnikom večinoma to pomeni ogromno. Na tujem in ob naporih patriotizem verjetno še malo bolj pride do izraza. Absolutno. Vedno se fotografiram poleg slovenske zastave, veliko pa mi pomeni tudi to, da me Matjaž in Alina čakata ob progi. Poznata moje čase in vesta, kdaj približno bom tekla mimo določenih točk. Ko ju zagledam in zaslišim nežni glas, ki kliče "mamicaaa," me noge kar same nesejo naprej.

Pri pogovorih o maratonu beseda pogosto nanese na t. i. tekaški zid, ki se pojavi nekje na 35. kilometru. Ste tudi vi kdaj trčili vanj? Nikoli ne čutim krize v nogah, tudi če jo, preprosto postavljam nogo eno pred drugo in gre. Po 35. kilometru namreč večino dela opravi glava in že večkrat se je izkazalo, da sem v glavi precej stabilna.

Edino krizo, ne tekaško, pač pa osebne narave, sem doživela v Berlinu. Ravno v tistem obdobju sem se razhajala s svojim takratnim partnerjem Tomažem in po glavi mi je rojilo vse mogoče. Stvari, ki sem jih potlačila, so takrat izbruhnile na plano in se pokazale v obliki velikega cmoka v grlu. Krizo mi je takrat uspelo predihati in nekako se je izgubila. Šlo je za težo bremena, ki sem ga, kot kaže, nosila v sebi.

Vam je lani, ko ste ta šesterček po dveh letih in pol uspešno končali, kaj manjkalo? Ste čutili, da vam je zmanjkal cilj? Seveda. Ampak trenutno sem tako usmerjena v svoja otroka, da se s tem niti ne ukvarjam. Prepričana sem, da bom čez čas znova našla cilj, h kateremu bom stremela. Želim si preteči maraton v Amsterdamu in želim si še kakšen maraton preteči v dobri družbi. Čas mi ni pomemben, tudi če tečem štiri ali pet ur. Da gremo za zabavo, da se fotografiramo z drugimi tekači, policisti …

Mislim, da smo ljudje tako naravnani, da iščemo potrditve. V športu ali kje drugje.

Trenutno me povsem izpolnjujeta družina in služba, tek pa je na tretjem mestu.

Kadar bom imela na izbiro, ali naj se z otrokoma igram s kockami ali grem teč, bom seveda vedno izbrala prvo. Za tek bo še dovolj časa, otroci pa kar prehitro rastejo. In biti z njima mi pomeni več kot to, da imam lepe noge (smeh).

Vam je že kdo dejal, da ste mu navdih? Da vam je uspelo skombinirati družino, službo in tek? Pa mi res veliko ljudi to reče.

Kje skrivate recept? (smeh, op. a.) Vse je v volji, želji in energiji. Ker se vse da.

Ste razmišljali, da bi o dogodivščinah, ki ste jih doživeli na teh šestih maratonih, napisali knjigo? Precej sem razmišljala o tem, vendar ne čutim, da bi spadala v tekaško elito. Nanjo še vedno gledam z velikim spoštovanjem. Sploh na Kenijce, ki tečejo tako hitro, kot nekateri vozijo kolo.