Zdovc: Nekateri imajo vzvišen odnos: kdo pa sploh si ti?

Jure Zdovc je eden tistih, ki so bili uspešni v aktivni košarkarski karieri in so uspešni tudi v trenerskem delu. Njegovo usposabljanje za trenerja se je začelo že na njegovi športni poti, uradno pa v Krki, kjer je bil pomočnik Petra Skansija, medtem ko je leta 2004 v Splitu prvič kot glavni mož sedel na klop. Letos je drugič na čelu slovenske reprezentance, s katero je leta 2009 spisal največji uspeh. Na Poljskem je Slovenijo popeljal do boja za medalje, na koncu pa je naša mala država ostala na nehvaležnem četrtem mestu. A Zdovc si zelo želi, da bi našo izbrano vrsto popeljal na zmagovalni oder.

Približno deset let je, odkar ste zajadrali v trenerske vode. Koliko ste se v tem času spremenili? Vidite razliko? Velikokrat razmišljam o tem, kako sem sploh začel kot glavni trener v Splitu. Če se primerjam takrat in zdaj, moram kot prvo izpostaviti izkušnje in znanje, ki sem ga pridobil. Tega se ne da primerjati, čeprav je tudi takrat stvar kar dobro tekla. Sem trener, ki veliko dela po občutku. Skozi vsa leta, ko sem igral, si ga izoblikuješ. Delal sem namreč s številnimi trenerji. V naslednjih letih kariere sem dogradil trenersko filozofijo, ki je na začetku, hočeš ali nočeš, ne moreš imeti. Košarka sama te prisili, da postaviš pravila v obrambi in napadu, rezultat je pa merilo uspeha. Nenehno se učim.

Kako si izbirate pomočnike? Na začetku sem izbiral pomočnike, ki so bili boljši od mene, da sem se lahko od njih kaj naučil. Košarka se spreminja, zato je ta posel tako zanimiv.

Česa pri igralcih ne marate?? Ne maram lenobe. Ne maram igralcev, ki nimajo energije, ki ne poslušajo in niso osredotočeni. Ne maram, da mi ne sledijo. Mislim, da mi je do zdaj uspelo najti stik, da jih prepričam v to, kar želim. Nisem imel večjih težav, tu pa tam se je sicer kakšna pojavila … Rekel bi, da so ti igralci, ki pridejo na člansko raven, bolj ali manj zelo prijetni fantje in zato z njimi nimaš preglavic. Selekcija izloči črne račke. V klubu je manj prilagajanja, ker imaš na voljo širšo bazo košarkarjev, pri reprezentanci pa več, ker si omejen.

Kako pa je z izbiranjem tujcev v klubih? Redko vzamem tujca. To je tveganje. Vse rad preverim. Igralcem povem, da se trenerji med seboj kličemo. "Če ne boš želel igrati zame in boš uveljavljal svojo voljo, bom to posredoval drugim trenerjem in boš težko našel službo drugje," opozorim košarkarje. Trenerji se med seboj pogovarjamo. Ve se, kako trenerji funkcionirajo, in kaj kmalu imaš jasno sliko, kdo prihaja k tebi. Če je delal z uveljavljenim trenerjem, je dal skozi njegovo šolo in bo pravšnji.

Kdaj med tekmo vam pritisk najbolj naraste? Če določene stvari treniraš dneve in dneve in tega potem igralci na parketu ne izvajajo. Ne maram, da je igralec egoističen in ne poda, če je soigralec sam. Prav tako mi ni všeč, če se ne vrača v obrambo. Takšnih trenutkov, ki jih skušam prenesti na igralce in minimalizirati, je veliko.

Ste se že navadili na sodnike, s katerimi ste v preteklosti imeli kar nekaj težav? Prvič sem se nehal ukvarjati s trenerstvom prav zaradi sodnikov. To je bilo v ligi ABA. Zdaj sem se že naučil, da so del posla. Zadnja leta nimam več težav, še vedno me sicer kdo sprovocira, sploh če je aroganten. S sodniki se velikokrat pogovarjamo, tako lahko hitro vzpostaviš stik z njimi in lahko stvar super teče, a nekateri imajo vzvišen odnos na način "kdo pa sploh si ti …"

Bi lahko dejali, da ste enako agresivni v vlogi trenerja, kot ste bili prej v času igranja? Meni so vedno dejali, da sem drug človek, ko stopim na parket, in s tem bi se lahko strinjal. Zunaj terena sem mil, blag, na parketu bolj agresiven.

Ali je lažje biti trener? Kot igralec nisem užival, ker je bilo na meni ogromno pritiska. Mislim, da sem bil pred tekmo še bolj nervozen. Ker sem bil tujec, so od mene zahtevali najboljše, dati sem moral 20 točk, hkrati pa me je vse bolelo – hrbet, ta mišica, druga mišica … Ni bil takšen užitek. Mislim, da mi je celo bolj prijetno zdaj, ko sem trener.

Je pa v trenerski službi več dela … Veliko več ga je. Tekma ni stresna. Veš, da traja eno uro in pol, in na določene situacije se lahko pripraviš. Sicer pa imaš v sistemu 15 igralcev in ogromno nenačrtovanih dogodkov. Nenehno moraš nekaj reševati. Zelo malo časa imaš, da se sprostiš, ker nenehno razmišljaš. Zjutraj se velikokrat zbudim ob petih, šestih in imam že v glavi, kaj bomo delali na treningu. Možgani so nenehno aktivni. Težko jih daš na pašo.

Koliko vas prizadenejo porazi? Ločim vrsto tekme, na kateri moraš zmagati, in tekmo, na kateri ne smeš izgubiti. To pomeni, da poraz ne obstaja. To, da je poraz nesprejemljiv, želim prenesti na igralce. Občutek po porazu je grozen, ne da se ga opisati. Počutiš se, kot bi te kdo pohodil. Bistvena razlika je, če na tekmi zmagaš za eno točko ali za eno izgubiš. Tudi ko zmaguješ, moraš fante prepričati, da smo igrali zanič, in poiskati napake, ki jih je treba odpraviti. Velikokrat lahko zmaga določene stvari zamegli.

Kot igralec ste osvojili evroligo, evropsko in svetovno prvenstvo, dobili srebrno olimpijsko medaljo … Verjetno želite tudi kot trener osvajati takšne lovorike … To si želim, je pa res, da je trenerstvo specifično. V košarki je kriza in veliko vrhunskih trenerjev je brez službe. Ne moreš si izmišljevati, da ne bi delal. Zelo težko je. Vseeno se imam za mladega trenerja. Zame bi bilo najslabše, da ne bi delal. Odločitev, da sem odšel v Turčijo, ne zadovoljuje mojih ambicij. Je pa zdrava sredina, v kateri lahko dobro delamo. Mislim, da je turška liga najmočnejša v Evropi, kjer se lahko veliko naučiš.

Verjamete, da se boste tudi s Slovenijo veselili medalje? Seveda verjamem. Če ne bi verjel, se tega ne bi lotil. Imamo nekaj težav. Če bi bil v izbrani vrsti Gašper Vidmar in bi bil Erazem Lorbek zdrav, bi bila to povsem druga dimenzija. Kar imamo, imamo. V to ekipo srčno verjamem. Če nekoga ni, lahko nekdo drug izkoristi priložnost, čeprav bo težko. Na prvenstvu bo veliko močnih reprezentanc. Mislim, da se fantje še ne zavedajo dobro, kaj nas čaka na prvenstvu.

Bi se lahko veselili že letos v Španiji? Velikokrat smo se pogovarjali o tem. Naš cilj je priti čim dlje. Ne smemo izgubiti, ker je poraz nesprejemljiv. Če bodo fantje to dojeli, potem lahko pridemo daleč. Moramo priti iz skupine, nato pa so na vrsti dvoboji na izpadanje. Če bomo v tem delu ujeli ritem, ki smo ga imeli pred petimi leti na Poljskem, zakaj pa ne …