Strici iz ozadja, ki se lahko pohvalijo z naslovom evropskih prvakov

Sportal Ne, niso bile le sanje

17. september 2017 se je za vedno vpisal v slovensko športno zgodovino. Poleg 12 košarkarjev se je v zgodovino z naslovom evropskega prvaka vpisalo še nekaj pomembnih članov strokovnega štaba, ki imajo prav tako velike zasluge, da je Slovenijo lanskega septembra zajela pravcata košarkarska evforija.

Kakšen je občutek, ko postaneš evropski prvak, smo se leto dni po osvojitvi evropskega prestola pogovarjali s Tomažem Uršičem, Jako Lenartom, Matejem Likarjem in Martinom Klešnikom.

Na prvem velikem tekmovanju do naslova evropskega prvaka

Tomaž Uršič in Luka Dončić. Foto: Vid Ponikvar Tomaž Uršič je tisti član ekipe, ki je ob menjavah v slovenski izbrani vrsti poskrbel, da Goran Dragić ni ostal brez zasluženega požirka pijače in da je Luka Dončić ob počitku pot obrisal z brisačo. Uršič je že leta 2015 sodeloval v slovenski reprezentanci, takrat v akciji naj navijač.

Pozneje je šolani maser nastopil službo kot tehnični vodja slovenske izbrane vrste in na svojem prvem velikem tekmovanju osvojil zlato medaljo. Naloga tehničnega vodje je, da poskrbi za vso opremo košarkarske reprezentance, tako za tekmovalne drese kot brisače, opremo za trening in vodo.

Kaj je storil Uršič v trenutku, ko je Slovenija osvojila naslov evropskega prvaka? "Najprej sem brisače, ki sem jih imel v roki, od veselja vrgel v zrak. Potem pa sem stekel na igrišče," leto dni po zgodovinskem uspehu navdušeno pripoveduje Uršič.

Za Uršiča, kljub napornemu delavniku, najtežji del na prvenstvu ni bil povezan z njegovim delom. "Najtežje je bilo ostati miren. Predvsem to, da nisi nikoli pokazal živčnosti. Na ta način igralci niso po nepotrebnem tudi od nas prejeli občutka napetosti. Poskušaš ohraniti trezno glavo, čeprav je težko. To je bilo najtežje, skriti čustva," pravi danes že nekdanji tehnični vodja reprezentance.

Kljub napornemu delu je bilo evropsko prvenstvo zanj nepozabna izkušnja, ki je ne bi nikoli zamenjal. "Res smo delovali kot ena velika družina," pravi Uršič, ki se je od reprezentance poslovil letos poleti.

Slovenija je dihala kot eno Jaka Lenart je predstavnik za odnose z javnostmi na KZS. Foto: Vid Ponikvar

Da je bil Eurobasket nepozabna izkušnja, meni tudi Jaka Lenart. Predstavnik za stike z javnostmi na Košarkarski zvezi Slovenije tekem sicer ne spremlja s klopi, saj se vedno nahaja v medijskem središču, a se je ob koncu finala na evropskem prvenstvu pridružil svojim kolegom.

"Dve minuti pred koncem tekme sem se z medijske tribune preselil ob rob igrišča in nestrpno zavit v slovensko zastavo čakal sireno, ki bi oznanila, da je tekme konec in da smo postali evropski prvaki. Že pred koncem tekme sem prejemal čestitke medijskih kolegov, nato pa sem stekel na igrišče v objem najprej Edu Muriću in nato še drugim. Bilo je, kot da bi se ustavil čas," se spominja Lenart.

Njegov delavnik je na evropskem prvenstvu trajal tako rekoč 24 ur na dan, posebej naporno je bilo zadnje tri dni prvenstva. "Po zmagi nad Španijo v polfinalu so telefoni zvonili ves čas. Treba je bilo urediti vse glede navijačev, komunikacije z mediji in hkrati ustrezno obveščati navijače, ki so nas spodbujali iz domovine," se spominja Lenart, ki je imel v času izločilnih bojev zaradi živčnosti tudi manj apetita. "Še najhuje je bilo pred in med tekmo z Latvijo. To je bila res prava srhljivka. Vedel si, da se v primeru poraza v domovino vračamo praznih rok," razlaga.

Poleg naslova evropskega prvaka pa so tako štab kot igralci med sabo sklenili posebno prijateljsko vez. "Tri mesece smo preživeli skupaj, stremeli smo k istemu cilju in nato nam je uspelo. Izjemno je tudi dejstvo, da smo povezali Slovenijo, ki je dihala kot eno," je še danes navdušen Lenart.

Zaskrbljenost šest minut do konca finalne tekme

Matej Likar in Žiga Dimec ob uvrstitvi Slovenije v finale Eurobasketa. Foto: Vid Ponikvar Eden izmed članov štaba košarkarske reprezentance, ki tekme spremlja iz neposredne bližine, je direktor košarkarske reprezentance Matej Likar. Kot direktor reprezentance pripravlja plane reprezentančnih priprav, ureja vso logistiko, finančne plane, vse organizacijske, operativne zadeve oziroma vse, kar je treba opraviti pred začetkom obračunov.

A stvar se obrne, ko nastopi čas tekme. "Na tekmi jaz samo uživam na klopi, kolikor se le da. Če mi uro pred tekmo telefon ne zvoni, pomeni, da je vse urejeno in se mi potem ni treba preveč obremenjevati, saj to pomeni, da je vse pod kontrolo in čakamo le še vrhunec dneva – tekmo," smehljaje pove Likar.

Za Likarja se je tako kot za večino najtežji trenutek na evropskem prvenstvu zgodil v finalu prvenstva stare celine. "Šest minut do konca finala, ko Dončić že ni več igral, Dragić pa je imel težave s krči, Srbi so se malo dvignili. Takrat me je zaskrbelo. Tiste minute so se mi vlekle v neskončno, kar ni bilo konca. Vsak napad gledaš na uro, koliko se je premaknila," pravi Likar, a na srečo slovenske reprezentance se je na koncu vse dobro izteklo.

Trenutka, ko je Slovenija postala evropski košarkarski prvak, se po navalu čustev ne spomni. "Mislim, da sem stekel čez celo igrišče do Raša Nesterovića in Mateja Erjavca, nato so sledili objemi z igralci, potočil sem tudi nekaj solz," priznava reprezentančni direktor, ki je bil po koncu finala zadolžen za usmeritev igralcev z igrišča in njihovo pripravo na podelitev.

Ves trud je poplačan

Martin Klešnik (levo) ob poškodbi Luke Dončića v finalu Eurobasketa. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Tudi za dolgoletnega fizioterapevta slovenske košarkarske reprezentance Martina Klešnika je najtežji trenutek na evropskem prvenstvu nastopil v finalu. "Tista poškodba Dončića, ko si je zvil gleženj, in krči od Gogija, ko smo ga še poskušali pripraviti za vrnitev v igro, pa preprosto ni šlo več. To sta bila dva trenutka, ki sta bila za nas res stresna," pravi Klešnik.

Klešnik je sicer že vrsto let eden nepogrešljivih členov slovenske košarkarske reprezentance. V vlogi fizioterapevta skrbi za pripravo košarkarjev, še posebej pomembna je njegova vloga na dolgih turnirjih, kot je bilo lansko evropsko prvenstvo. 

Kljub napornemu delu v finalu evropskega prvenstva je Klešnik na vse pozabil ob zadnjem pisku sirene. "V trenutku, ko je bilo tekme konec, sem se zavedal, da je ves trud poplačan. Vsa leta, ki smo jih dali za ta šport in reprezentanco so bila poplačana. Končno nam je to uspelo narediti," še danes navdušeno pove fizioterapevt, ki je v času evropskega prvenstva s štabom in igralci stkal posebne vezi.

"Vsak v štabu je svoj posel oddelal maksimalno. Vsi smo pomagali drug drugemu in držali skupaj kot ekipa. Delovali smo vsi za enega in eden za vse. Imeli smo takšno kemijo, ki je v reprezentanci do takrat še ni bilo," je obujanje čudovitih spominov sklenil Klešnik.

Sportal Kdo stoji za Goranom Dragićem?

Sportal Na praznični tekmi z novim debitantom