Petek, 8. 5. 2020, 14.09
4 leta, 6 mesecev
Intervju Annamaria Prezelj
Slovenska reprezentantka si rada zakomplicira stvari #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,56
Annamaria Prezelj je nepogrešljiva članica slovenske reprezentance.
Usklajevati študij in vrhunski šport ni nekaj samoumevnega. Potrebne je veliko samodiscipline, da se v natrpanem športnem urniku najde tudi čas za študijske obveznosti. Slovenska košarkarska reprezentantka Annamaria Prezelj, ki se lahko pohvali tudi s srebrno medaljo z mladinskega evropskega prvenstva, je trdno odločena, da ji uspe na obeh področjih.
Letos poleti bo Annamaria Prezelj dopolnila šele 23 let, v tako kratki karieri pa je prebivalka Trzina doživela in dosegla že marsikaj. S celjskim klubom je pod taktirko Damirja Grgića osvojila regionalno ligo WABA. Z istim trenerjem se je leta 2017 veselila srebrne medalje na evropskem prvenstvu do 20 let na Portugalskem, prav tako pa nastopila na obeh evropskih prvenstvih za članice. Spomin na lanski Niš je še zdaj svež, rana pa se je po letu dni počasi že zacelila, razlaga Prezljeva, ki verjame, da bodo z reprezentančnimi kolegicami prihodnje leto naredile še korak naprej.
Stanje s koronavirusom je dodobra razburkalo tudi športno dogajanje. Kaj ste počeli v obdobju, ko niste mogli metati žoge na koš?
Čas sem izkoristila za študij. Dosti hitro sem začela teči, delati vaje za moč. Leto in pol vsak dan izvajam tudi jogo. Poleg tega rada rišem, berem, zato mi je čas hitro minil. Vrsto let nisem bila mesec in pol doma. Počitek mi je prišel prav. Grenak priokus je vendarle bil, ker smo igrale in trenirale celotno sezono, nato pa ti vzamejo najboljši del igre – končnico. Žal na nekatere stvari ne moreš vplivati.
Verjetno so se vam oči zdaj zaiskrile, ko ste se lahko spet vrnili na košarkarska igrišča, potem ko so sprostili določene ukrepe?
Super je. Ko sva z očetom prvič prišla na igrišče, je bilo kar malce nenavadno. Kaj je že to žoga, sem se zasmejala. Hitro sem se vrnila. Že kar zadenem. Treniram. Vsi športniki moramo ostati v formi. Poskrbeti moramo, da nam koronavirus ne vzame veliko forme.
Kako vam uspe usklajevati študij in košarko? Pri vsem tem mora biti veliko odrekanja.
Malce težje je. Borim se kot na košarkarskem igrišču. Želim priti do izobrazbe. Vse se da, če se hoče. Trenutno zaključujem drugi letnik. Najtežje je, ker učni načrt ni digitaliziran. Zdaj so morali na hitro veliko prilagoditi, kar je bilo zame idealno. Upam, da bo z razvojem ta možnost tudi za prihodnje leto. Izpite lahko opravljam šele, ko pridem domov. Pa še takrat imam reprezentančne obveznosti in je zato težje. Vendar se s pravim pristopom da urediti tudi to. Si pa rada zakompliciram stvari in vse skupaj delam v angleškem jeziku (smeh, op. a.).
S celjskim klubov se je veselila lovorike na domačem in tujem parketu. Z njim je osvojila tudi regionalno ligo WABA.
APo treningih in tekmah ste zagotovo utrujeni. Kdaj se lahko sploh učite?
Veliko samodiscipline mora biti. Nimam pritiska, da moram, ker ni primarna stvar v življenju. Košarka je. Rečem si, Anmnamaria mlada si, imaš stik in naredi to. Študij je dobrodošla podlaga tudi za šolo košarke.
Šola košarke Annamaria Prezelj je del Ženskega košarkarskega kluba iz Domžal. Kako ste sploh prišli na idejo, da se košarkarska šola imenuje po vas?
Vedno gledam tako, da je treba okolju, ki ti je nekaj dal, vrniti. Iz kluba so me poklicali in vprašali, ali sem za to zgodbo. V čast mi je bilo, da želijo razvijati žensko košarko v tej smeri. Z veseljem sem se odzvala. Košarka me je veliko naučila in odločila sem se, da znanje, ki sem ga in ga bom še pridobila, prenesem naprej. Da dekletom pokažemo, da se tudi v ženski košarki lahko uspe. Da jim pokažemo pot. Junija bo eno leto od te ideje. Pandemija koronavirusa nam je nekoliko prekrižala načrte, ker smo imeli v maju in juniju urnik zapolnjen.
Poleti boste dopolnili šele 23 let, pa se vam je že veliko zgodilo v karieri. Kakšen korak je bil odhod v tujino? Na Poljsko ste se odpravili že pred tremi leti.
Izziv je bil velik. Pri 19 letih sem podpisala pogodbo. Ko si mlad in ne poznaš nikogar, ni lahko. V mestu, kjer sem bila, angleške podlage niso imeli. Izzivov je bilo veliko, ampak sem se dobro naučila tudi poljskega jezika. Prvo leto mi je bilo kar težko. Sprememba je bila velika. A sem se tudi največ naučila. Glede košarke ne veliko, ampak glede osebnostnega razvoja. Odvisna sem bila sama od sebe. Ogromna šola mi je bila za naslednji dve leti. Po prvem letu sem naredila velik napredek tudi kot oseba.
Članica ste bili pri AZS PWSZ Gorzów. Za kakšen klub sploh gre?
Ženska poljska košarkarska liga je zelo močna. Veliko se vlaga v šport. V ekipi smo imeli šest tujk, prvo leto štiri. Se razvija. Interes je. Vsaka domača tekma je bila polna gledalcev. Več kot tisoč ljudi je navijalo. Podpora mesta je velika. Vsi so nas poznali. Ko smo šli prvo leto na gostovanje v Atene in Rigo, je prišlo deset navijačev in so glasno navijali. Podpora ljudi za žensko košarko in zanimanje sta neverjetna. Navijači so zelo glasni. Spomnim se, da so na neki tekmi naredili velik transparent, ki je bil čez celotno tribuno. Zadnji dve tekmi, ko se je začela situacija s koronavirusom, smo igrali pred praznimi tribunami. Gledalci niso mogli v dvorano, a so stali pred njo in glasno navijali, da smo jih slišali tudi notri. Igrati pred prazno dvorano je nekaj, kar ne bi rada, da se ponovi. Ni prijetno. Navijači ti dajo vedno dobro podporo. V reprezentanci smo jo imeli na vsakem koraku, tudi lani na prvenstvu v Nišu. Šok je, ker jih ni. A je to tekma? Trening tekma? Čuden občutek je.
S slovensko člansko reprezentanco je nastopila na dveh evropskih prvenstvih.
V letošnjem poletju evropskega prvenstva že v osnovi ni bilo v koledarju Mednarodne košarkarske zveze FIBA, zato vam pandemija koronavirusa pri tem ni prekrižala načrtov. Kako pa se spominjate prvih dveh? Na obeh ste bili zelo mladi.
Preden sem šla na Poljsko, so bile kvalifikacije za evropsko prvenstvo prvi stik z vrhom evropske košarke. S Celjem smo denimo osvojili regionalno ligo WABA, ki je bila kakovostna, vendar je drugače, ko igraš proti tekmicam iz elitne Evrolige. Pokazatelj je, da vidiš, kje si. Dobiš zagon. Željo, da boš tudi sama enkrat na tem mestu, kjer so one. Iz vsake priložnost poskušam čim več potegniti. Mlada sem. Zdaj pa sem odprla svojo šolo košarke, da še mlade morda kaj naučim.
Lanski EuroBasket v Nišu je bil sploh nekaj posebnega. Številni navijači, ve ste bile konkurenčne, na koncu pa ni veliko zmanjkalo …
Oh, to je pa rana, ki se je šele po letu zacelila. Težko je bilo. Zavedamo se, da imamo kakovost. Pokazale smo jo. Tista tekma, na kateri nam je malo zmanjkalo, je bila težka. Celotno poletje smo trenirale na polno. Videle smo, da lahko. Da smo kakovostne, na koncu pa je malo zmanjkalo. Grenak priokus je zaradi tega. Šola je bila. Upam, da smo se vsi naučili kaj iz tega in gremo na naslednjem prvenstvu stopničko višje.
Verjetno je poškodba Eve Lisec dosti vplivala na potek dogodkov.
Eva je eden izmed glavnih delov te ekipe. Težko je bilo, ker nam je zmanjkala kakšna visoka košarkarica, ki bi nam nadomestila nastalo luknjo. Preostale so mlade. Dovolj je bilo, da smo prišli stopničko višje kot na prejšnjem prvenstvu, vendar premalo, da bi premagali Belgijo in se uvrstili v četrtfinale.
Spomin na srebrno medaljo z evropskega prvenstva do 20 let na Portugalskem je še svež.
Kateri vrhunce bi izpostavili v vaši mladi karieri? Ob obeh članskih prvenstvih verjetno še srebrno medaljo na evropskem do 20 let?
Eden je bil zagotovo osvojitev ženske WABA lige s Celjem. Na zaključni turnir smo prišle kot četrta ekipa. Zelo mlade smo bile. Le Shante Evans je bila starejša, izkušenejša. Pa še ona je bila stara 25 let. Vse druge smo bile mlade. A se je poklopilo. To je bil moj prvi uspeh izven Slovenije, ki ga ne bom nikoli pozabila. Tisto leto je bilo res … Šla sem še na prvo člansko evropsko prvenstvo, kar je bilo na Portugalskem pa … Preden sem šla, sem rekla očiju, da si želim medaljo. Moja generacija je vedela, da lahko. A se morajo poklopiti vsi dejavniki, da pride odmeven rezultat. Vedno nam je malo zmanjkalo. Ko je trener Damir Grgić prišel v mlajšo selekcijo, smo stopili višje. In srebrna medalja je ena od stvari, na katero sem najbolj ponosna. Malce nam je zmanjkalo, da bi prišle do zlata.
Kaj vas torej čaka v letošnjem poletju, ko reprezentančno ne boste aktivni?
Premor je bil dolg. Trenirala bom na detajlih, na katerih med sezono ni časa. Najbolj pomembno je, da bom telo vrnila v napore. Zdaj bo poudarek na fiziki in košarkarskih detajlih.
Ali je že kaj jasno glede vašega nadaljevanja na klubskem področju? Verjetno so malce težji časi za iskanje košarkarske sredine, v kateri boste v prihodnje igrali?
Pogodba na Poljskem se je zaključila. Trenutne razmere so takšne, kakršne so. Optimistična sem. Sezona je bila dobra, tudi evropsko prvenstvo je bilo uspešno.
