Skrbi nas lahko le zaradi Gorana Dragića

V Sloveniji so vedno, ko je govora o športu, pričakovanja velika, pa čeprav imamo vsega dva milijona velik bazen prebivalcev. Četa Jureta Zdovca, resnici na ljubo, na svetovnem prvenstvu ni imela kakovostnega kadra, a je prikazala všečne igre. Nikdar v zgodovini nismo bili na centrskem mestu tako podhranjeni kot letos. Že prisotnost Gašperja Vidmarja bi nam dala dodatno širino. Selektorju Juretu Zdovcu je uspelo tudi iz posameznikov, od katerih nismo veliko pričakovali, iztisniti nekaj več. Se pa nekateri niso najbolj znašli v njegovem sistemu (Jaka Blažič), ki bi ga rad v prihodnjem letu skupaj z najboljšimi dodelal. V ekipi je zahteval disciplino in zato velikokrat norel ob robu parketa, čeprav verjetno marsikomu to ni bilo po godu.

Edina večja napaka, ki jo je morda naredil, je bila na tekmi zadnjega kroga skupinskega dela z Litvo, proti kateri v kriznih napadalnih trenutkih v rotacijo ni vključil še kakšnega košarkarja – lahko bi poskusil s Klemnom Prepeličem, ki se ne ustraši takšnih trenutkov. A je tok tekme peljal v smer, kot je, in ob namernem avstralskem porazu Sloveniji razblinil sanje o medalji, ki je bila velika želja, čeprav bi bil ta podvig svojevrsten dosežek glede na imena v naši ekipi.

Slovenija je imela na prvenstvu res nekoliko lažjo skupino, a sta pod njeno težo pokleknili po imenih kakovostnejša Avstralija ter zatem še izjemno neugodna Mehika. Uspešno je opravila tudi preostale teste vključno z zmago v osmini finala proti Dominikanski republiki. Spodrsljaj je bil torej le proti Litvi, pa čeprav je bila na tisti tekmi obramba na vrhunski ravni. Četrtfinalni obračun z ZDA je poglavje zase in pravih pričakovanj razumljivo ni bilo, saj slovenski košarkarji nimajo takšnih "kril" kot Američani.

Zavedati se moramo, da je bila zasedba v Španiji pomlajena (v povprečju stara 26 let) in nismo imeli več pomoči izkušenih Boštjana Nachbarja, Jake Lakoviča …, manjkala pa sta zlasti Vidmar in Mirza Begić. Skok smo konstantno izgubljali in pod obročem tenko piskali. Povrh vsega smo imeli v moštvu v Prepeliču, Alenu Omiću in Alekseju Nikoliću tri novince na največjih tekmovanjih, zato je peto oziroma šesto mesto na svetu (če Brazilija danes premaga Srbijo, bomo peti) odličen in hvale vreden dosežek. Slovenija je nadgradila dosežka s prvih dveh svetovnih prvenstev na Japonskem in v Turčiji.

Povsem jasno je, da sta zaščitni znak naše reprezentance brata Dragić in izjemno pomembno bo, če bo želela Slovenija prihodnje leto naskakovati visoko uvrstitev na evropskem prvenstvu in s tem posledično premierne olimpijske igre, da bosta oba zraven. Skrbi nas lahko le zaradi starejšega od bratov Dragić, ki bo podpisoval novo pogodbo v ligi NBA. Za dobrobit slovenske košarke bo dobrodošlo, da se bo njegov podpis na papirju čim prej znašel.