Še ena tragična zgodba, podobna tisti Dražena Petrovića

Fernando Martin je eden izmed začetnikov vse uspešnejše zgodbe v ligi NBA. Španec je drugi Evropejec, ki je zaigral v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, pred njim je ledino oral Bolgar Georgi Glučkov. A bolj kot v ligi, v kateri imajo Evropejci v zadnjih letih vse vidnejše vloge, je velik pečat pustil v evropski košarki. In bi verjetno še večjega, če se njegova zgodba decembra leta 1989 ne bi tragično končala, ko je njegovo življenje mnogo prekmalu ugasnilo v prometni nesreči na eni izmed španskih avtocest. Star je bil le 27 let.

Kot da bi čutil, je živel hitro

Bil je samosvoj in živel hitro, pogosto tudi drzno življenje. Kot da bi slutil, da nima veliko časa, je včasih prehiteval dogodke. Rodil se je 25. marca 1962 in se v najstniških letih ukvarjal s številnimi športi. Državne naslove je osvajal v plavanju, zelo uspešen je bil tudi pri judu, igral je še rokomet in namizni tenis. Vsestranski športnik je bil, a ko je enkrat v roke prijel košarkarsko žogo, se od nje ni več ločil. Z oranžno žogo v rokah je zdrvel skozi mlajše selekcije priznane košarkarske šole pri Estudiantesu in že leta 1980, ko je imel komajda 18 let, debitiral v članskem moštvu. Leto pozneje je bil že standardni član začetne peterke tega španskega prvoligaša in istega leta debitiral v reprezentanci Španije.

Kmalu se je glas o 205 centimetrov visokemu košarkarju, ki je bil vsestranski, a igral na mestu centra, razširil po Evropi. Želeli so ga številni klubi, a pristal je pri Realu. To, da je ostal v rodnem mestu, je bilo odločilno, ko se je odločal, kje bo nadaljeval svojo pot. V prvem obdobju pri Realu, trajalo je do leta 1986, je osvojil skorajda vse, kar se je osvojiti dalo. Štirikrat je bil španski prvak, dvakrat je s soigralci osvojil španski kraljevi pokalni naslov, enkrat je bil zmagovalec evropskega pokala pokalnih zmagovalcev. Leta 1984 je pri zmagi v velikem finalu v Oostendeju v Belgiji proti Milanu z 82:81 prispeval 12 točk in deset skokov. Leto pozneje je z Realom izgubil v finalu evropskega pokala državnih prvakov proti Ciboni z 78:87, v dresu Zagrebčanov je bil neustavljiv Dražen Petrović, ki se je ustavil pri 36 točkah. Martin jih je dosegel 14.

Días históricos y luego esta este. El gran Fernando Martin en Portland. #Gigantes30aniversario pic.twitter.com/XqGbCDGv9A

— Onfire (@JugadorXIII) March 23, 2015

V ligi NBA je zbral le 146 minut

Leta 1986 je odšel v ligo NBA, podpisal je pogodbo z ekipo Portland Trail Blazers, a v ZDA dočakal podobno usodo, kot so jo pozneje nekateri velikani evropske košarke Vlade Divac, Šarunas Marčiulionis in seveda Dražen. Pa tudi z zdravjem ni imel sreče, poškodovan je bil kar dva meseca, zato so bile številke ob koncu sezone mizerne. V ZDA je igral le eno leto in v tem času nastopil na vsega 24 tekmah, na katerih je igral 146 minut, dosegel 22 točk, zbral 28 skokov in devet podaj.

Leta 1987 se je vrnil v Madrid in se, pa čeprav v finalu zaradi poškodbe ni igral, v pokalu Radivoja Korača Ciboni in Petroviću maščeval za poraz v finalu pokala državnih prvakov dve leti pred tem. Real je Zagrebčane premagal pred domačimi navijači s 102:89, v gosteh pa klonil z 93:94, kar je bilo dovolj za naslov.

Mitos ! DEP. FERNANDO MARTÍN y DRAZEN PETROVÍC. pic.twitter.com/65cMyW7d13

— JULIO GOMEZ (@JULIOFGOMEZ) April 5, 2015

Z Draženom Petrovićem sta združila moči

Leto pozneje sta dva velikana evropske košarke združila moči pri Realu in takoj začela osvajati naslove. Že novembra 1988 sta Realu prinesla zmago v španskem pokalu, potem ko so Madridčani v finalu s 85:81 premagali Barcelono. Martin je dosegel 11 točk, Petrović 27. Ob koncu iste sezone sta marca 1989 poskrbela še za naslov v evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev, potem ko je Real v velikem finalu odpor Snaidera Caserte po podaljških strl s 117:113. Starejši poznavalci košarke se zagotovo spomnijo 62 točk hrvaškega košarkarskega virtuoza, ki jih je Italijanom nasul v tistem finalu, v katerem je Martin, kdo bi si mislil takrat, osvojil zadnjo lovoriko.

Življenje Martina, ki je vmes postal eden izmed nosilcev močne španske reprezentance – v njenem dresu je zbral 86 nastopov, z njo je bil srebrn na olimpijskih igrah leta 1984 in na evropskem prvenstvu leto pred tem – se je namreč tragično končalo le nekaj mesecev pozneje.

Nekoč rivala, pozneje soigralca: za vedno zapisana v zgodovino

Tretjega decembra se je takrat 27-letni španski as s posebno izdajo športnega avtomobila lancie, ki je imela vgrajen ferrarijev motor, odpravil na domačo tekmo proti Zaragozi, a na poti do dvorane zaradi neprilagojene hitrosti izgubil nadzor nad vozilom, trčil in na mestu nesreče umrl. Okoli 15. ure so razglasili njegovo smrt, tekma med Realom in Zaragozo seveda ni bila odigrana, Španija in z njo tudi košarkarska Evropa sta žalovali.

Na pogrebu nekaj dni za tem ni manjkalo pomembnih in vplivnih ljudi iz politike, gospodarstva in športa, nanj je seveda prišel tudi soigralec Petrović. Takrat veliki zvezdnik evropske in svetovne košarke, s katerim sta tvorila sijajen tandem. In žal, kot se je izkazalo pozneje, delila tudi tragični usodi. Manj kot štiri leta pozneje, prav tako v prometni nesreči, je mnogo prekmalu ugasnilo tudi njegovo življenje.

Dva asa evropske košarke, oba legendi Reala in z grenkimi izkušnjami iz lige NBA in Portlanda. Nekoč velika rivala, pozneje soigralca. Za vedno zapisana v košarkarsko zgodovino. Uspešni zgodbi, ki sta se končali tragično in poskrbeli za bolečino v srcih Špancev, Hrvatov in še marsikaterega košarkarskega navdušenca.