Razmišljanja ne bo spremenil, držal se bo istega načela

Vse do 40. leta je Dragiša Drobnjak vztrajal pod obroči, kar je častitljiva starost za športnika. V prvi vrsti mora telo zdržati, da se lahko profesionalci sploh počutijo zmožne igrati na visoki ravni. Na dolgi poti je bil cenjen kot soigralec, cenjen kot kapetan, zato so ga trenerji radi imeli v svojih vrstah.

Kako je biti v finalu in osvajati lovorike, je v karieri večkrat občutil na svoji koži. V dresu novomeške Krke se je kar trikrat veselil naslova državnega prvaka, pod taktirko Aleksandra Džikića se je z Dolenjci povzpel tudi na vrh evropskega pokala EuroChallenge. Prav v klubu iz Novega mesta je zaigral premierno tudi v Evroligi, v kateri je nastopil še v dresu Olimpije, s katero je bil prav tako najboljši v slovenskem prostoru. Doma mu je podvig uspel še s Šentjurjem, v tujini pa dvakrat z Oostendejem v Belgiji. Priložnost je dobil tudi v reprezentančnem okolju in leta 2008 zaigral na štirih uradnih tekmah v sklopu kvalifikacij za olimpijske igre. Ob zaključku košarkarske kariere je začel razmišljati o drugi karieri.

Trenerji so bili tisti, ki so ga postavili pred to dejstvo oziroma mu odprli vrata. Praktično takoj, ko je košarkarske čevlje obesil na klin, se je preselil ob rob igrišča. In njegova filozofija se tudi na tem mestu ne bo popolnoma nič spremenila. Trdo delo je bila osnova že v igralski karieri in nič drugače ni zdaj. Čeprav je šele nekaj časa na trenerski strani, je doživel že veliko. Sprva pri Cedeviti Olimpiji, v letošnjem poletju pa posebno zgodbo s slovensko reprezentanco na olimpijskih igrah v Tokiu, kjer je zasedba na čelu z Luko Dončićem osvojila četrto mesto.

Sportal Tržičan z magičnimi rokami v ozadju olimpijskega uspeha Primoža Rogliča

Kar osem naslovov državnega prvaka je osvojil v času igranja. Foto: Vid Ponikvar V karieri ste osvojili veliko lovorik, bili cenjeni, zaigrali tudi na najvišji evropski ravni. Za vas je nekako veljalo, da se klubske vitrine začnejo polniti, kjerkoli se pojavi Drole. Verjetno ste, ko gledate zdaj nazaj, s kariero zadovoljni?

Prezadovoljen sem. Povrhu vsega sem dolgo igral. Glede na to, kako vse poteka, sem tudi zdaj s trenersko kariero. Lahko imam nasmeh na obrazu. Ta izjava, kjer je Drole, so uspehi, me spremlja že izpred 20 let, ko sem igral za Krko. Kot igralec sem bil grabežljiv, ko sem začel osvajati lovorike. Potem nekako ne šteješ več za uspeh, če se uvrstiš v končnico. Tudi žena mi je v času igralske kariere rekla, naj se umirim. Ko sem izgubljal finalne bitke, sem bil najbolj nesrečen. Dejala mi je, da ne more biti kar vedno samoumevno, da bom postal prvak. Nekateri sanjajo, da bi igrali na takšni ravni.

Dosegel sem nekaj, kar večina sanja in ji ni dano. Nekateri le enkrat igrajo finale v Sloveniji, jaz sem ga velikokrat. Osemkrat sem bil državni prvak. Že od mlajših selekcij me je to spremljalo. Vse se zdi samoumevno, vendar ni. Postaneš bolj aroganten, kar ni v redu. Skozi življenje sem se naučil veliko, zlasti zadnja leta kariere, ko sem začel brati vzhodnjaško filozofijo in še enkrat Biblijo. Vse skupaj preslikavam na današnji svet, družbo. Prihajam do zaključkov, da ljudje niso hvaležni. To je eden večjih problemov. Kako lahko pričakuješ, da se ti bo nekaj lepega zgodilo, če se nenehno pritožuješ, govoriš, da je nekaj narobe. Če nisi zadovoljen s tem, kar imaš.

Vse druge kariere na Sportalu

Potem vas je šport veliko naučil za nadaljnje popotovanje po profesionalnem igranju s košarko?

Mlajšim igralcem in otrokom sem razlagal, da te šport nauči vse. Stvari, ki veljajo za življenje. Lahko jih preslikaš, kako se denimo obnašati ob porazih, zmagah. Vso miselnost lahko preslikaš na življenje zunaj športa.

Katera je bila tista točka v vaši karieri, ko ste spremenili miselnost in začeli gledati na vse skupaj drugače?

Trener Andrej Urlep je naredil klik v moji glavi. Kot otrok se začneš ukvarjati s športom zaradi družbe, ker ti je dobro ... Vse ti postane samoumevno. Rasteš iz leta v leto. Pri 16 letih me je trener povabil v člansko ekipo, kar je velik dosežek, a se tega nisem zavedal. Tako sem denimo leta 1995 zaigral na Tivoliju na All-Star tekmi. Pred člansko smo igrali mi, mladi. To je bil nekako že širši izbor pred naslednjim reprezentančnim letom. Nikoli ne bom pozabil, ko je prišel v garderobo in je govoril, kaj ste se prišli zafrkavat, da je to resna stvar. Gledal sem starejše, kako so se odzvali. Vse je nadrl. Nato je prišel širši spisek reprezentance na klub in sledile so priprave. Od mene so bili starejši dve do tri leta, Urlep pa se je prav z vsakim igralcem po kosilu pogovoril na štiri oči.

Pri Krki je prvič okusil slast igranja v Evroligi. Nato še pri Olimpiji. Foto: Vid Ponikvar

Kar naravnost me je vprašal: "'Tamal', kaj želiš v svojem življenju?" Star sem bil 17 let. Jasno, nisem vedel, kaj bi. Nepripravljen sem bil na to vprašanje. Okoli mene se ni ustvarjala "fama" kot okoli Marka Milića, Raša Nesterovića, Gregorja Hafnarja. Dejal sem mu, da bi bil srečen, če bi nekoč igral Evroligo. Na hitro sem spacal odgovor. Resno me je pogledal. Dejal mi je, da lahko dosežem to, a bom moral garati več od drugih. Vzel te bom med 12, ampak moraš dokazati z delom, mi je rekel. Takrat se je zgodil klik v moji glavi. Z naslednjim dnem sem na polno treniral. Evroligo sem najprej igral z Jako Lakovičem pri Krki. Lahko rečem tudi eno leto prej, ko smo igrali Superligo, saj sta bili najboljši evropski tekmovanji takrat razdeljeni. Pri Olimpiji sem jo igral dve leti. Za vedno bom imel v glavi njegove besede, da bom dosegel to, če bom delal več kot drugi.

Sportal Dončić najprej proti Atlanti, za božič derbi Brooklyna in LA Lakersov

Pri Krki ga je treniral Aleksandar Džikić in pod njegovo taktirko so Dolenjci osvojili evropski EuroChallenge. Foto: Vid Ponikvar Že ob koncu kariere ste govorili, da se odpravljate na trenersko pot. Kdaj ste se v času igranja košarke zavedali, da bi lahko to bila vaša naslednja služba?

Nenehno se sprašuješ, kaj boš počel. Od trenerjev sem dobil povratno informacijo, da bi lahko šla moja pot v to smer. Najprej mi je to dejal trener Pino Grdović, ki je deloval pri Olimpiji. Naredil je "rentgen" in me spraševal. Dejal mi je, da bi bila škoda, če ne bi šel v trenerske vode. Dobro razmisli, imaš vse, kar potrebuje trener. Znaš prisluhniti, razlagati, ljudje ti znajo prisluhniti, kar je ena večjih kakovosti. Naslednji v vrsti je bil Sašo Filipovski, ki mi je prav tako govoril, da imam trenersko žilico v telesu. Od takrat sem začel gledati na košarko z drugega zornega kota. Z njihovega. Bolj sem jih cenil, opozarjal soigralce, kako trenerji ne spijo, da za nas pripravijo ves potreben material. Nato vidiš, kako tretjina košarkarjev pobere, kar jim trenerji predavajo, trem se po domače povedano fučka, jih ne zanima, drugi pa približno posrkajo polovico vsega. Odstotkovno je še danes isto, če gledam na celotno kariero.

Ste imeli morda kakšne pomisleke, da se ne bi podali v trenerski posel?

Prej našteto me je sprva odvračalo, da bi bil trener. Vse moraš prinesti domov, doma delati. Ko vidiš, da gredo številnim trenerjem zakoni po zlu, ostanejo samski, zabredejo celo v alkohol …, ti da misliti. To ni splošno, ampak vidiš tovrstne primere. Sam sem namreč družinski človek. Že kot igralec mi je bilo težko, ko sem šel na pot. Vsa čast moji ženi. Že zdaj si zasluži spomenik, spoštovanje. Saj lahko družini vse omogočiš z denarjem, a te žena potrebuje kot partnerja, otroci kot starša. Priznam primere, ko pravijo, da so se trenerji povsem odtujili od otrok. Tega nočem, sem si rekel. Otrokom želim omogočiti zdravo odraščanje. Da ne prihaja ljubezen le od enega. To me je odvračalo. Nato sta prišla Šentjur in Rogaška, kjer sem bil kot igralec že bolj vpet v trenersko razmišljanje in delo. Trenerjema sem bil podaljšana roka.

Ko sva se z ženo pogovarjala, mi je rekla, zakaj bežim od tega, če je to moja usoda:  "Življenje ti samo prinaša. Bolj se boš otepal, slabše bo. Morda boš izbral nekaj, kjer boš zelo nesrečen. S srcem si pri stvari in ne bežati od tega." Ko sem ji predstavil dvome, mi je rekla, da me bo podpirala tudi kot trenerja. Ko imaš blagoslov od doma, se je lažje odločiti.

Sportal Kmalu bo znano, kam bo pot peljala slovenske košarkarje

Prvo trenersko službo je dobil pri Olimpiji. Poklical ga je Jure Zdovc in mu ponudil priložnost, da se preizkusi kot pomočnik trenerja. Foto: Grega Valančič/Sportida Kako je prišlo do trenerske službe? Začeli ste pri slovenskemu velikanu Olimpiji, kjer ste dobili možnost urjenja pod taktirko Jureta Zdovca.

Slabo leto je šlo mimo, ko sem odigral zadnjo tekmo in dobil Juretov klic. Sredi aprila je bilo. Poznal sem ga na živijo. Bila je neznana številka. Živijo, Jure tukaj. Prosim? Jure Zdovc tukaj. Mislil sem, da me nekdo zafrkava. Do takšnih ljudi imam veliko spoštovanje. Zakaj bi me Jure klical, sem se vprašal. Dejal mi je, da so se pogovarjali in bi me radi vključili v strokovni štab. In tako sem začel. Ko so pri Olimpiji začeli krčiti, ni bilo več prostora zame. Jurica Golemac me je poklical in sva se vse lepo pogovorila. Razumel sem ga, da je dal prednost svojemu pomočniku, ki ga dobro pozna in ve, kaj od njega pričakuje. Jasno, da je težko, ko izgubiš službo, a sem sliko gledal širše. Ravno ta čas lani sem se pogovarjal s pokojnim očetom, ki ga je skrbelo zame, saj imam tri otroke in denarja nisem imel na zalogi. Vendar se vse zgodi z razlogom.

Bolnemu očetu, ki se je boril z rakom, sem rekel, da je vse v redu: "Življenje me je postavilo sem, da sem z razlogom tukaj. Da sem lahko s teboj." Videl sem, da ni v redu. Zdaj je bolj pomembno to, da sem ob tebi, sem mu dejal. Stanje se je začelo drastično poslabševati. Ko gledam nazaj, je bilo njemu veliko lažje, ker sem bil z njim. Zelo povezana sva bila. Mlajši brat je denimo bolj z mamo, jaz z njim. Imela sva posebno vez. Veliko sva se pogovarja. Govoril mi je o travmah, ki jih ni niti mami omenjal. Na koncu sem začel povezovati, da je morda zbolel ravno zaradi svojih stisk, ki jih ni nikomur povedal. Začutil sem, da mu je lažje, ker je o tem govoril. Zadnji teden, ko je umrl, sem bil pri njem doma skupaj z mamo. Tri dni pred smrtjo je še gledal košarko. To je nekaj, kar je neprecenljivo. Ne bi doživel tega, kar sem, če me ne bi bilo ob koncu ob njem. Videti je bil pomirjen, ker je vedel, da bova z bratom poskrbela za mamo, da imava urejeno življenje. Z razlogom sem bil brez službe.

Tudi sam je leta 2008 zaigral na uradnih tekmah za slovensko reprezentanco. Selektor Aleš Pipan ga je vpoklical za olimpijske kvalifikacije. Foto: Vid Ponikvar In kmalu zatem je prišel klic, ki vam je odprl nova vrata. Aleksander Sekulić vas je povabil v trenerski štab slovenske košarkarske reprezentance, kar je moral biti za vas poseben izziv. Zlasti, ker je bilo nenehno v zraku, da bo Luka Dončić poleti pomagal Sloveniji pri pohodu na premierne olimpijske igre. Vsi vemo, kaj se je potem zgodilo …

Slab mesec po očetovi smrti me je poklical in dejal, da bi me vzel v strokovni štab. Si za? Seveda sem bil. Razumljivo ni služba za celo leto, saj so reprezentančna okna. Decembra sem bil jezen, ker se bil pozitiven na koronavirus in nisem mogel biti zraven v prvi reprezentančni akciji. Koronavirus sem prebolel takoj po pogrebu, zato mi je bilo nenavadno. Šel sem na test protiteles. Imel sem jih zadosti. Vprašal sem, ali se lahko prosto gibam ali moram v karanteno, ker sem bil že pozitiven na PCR-testu. Dejali so mi, da se lahko. Vse strokovne odgovore sem poslal na Košarkarsko zvezo Slovenije, oni na Fibo, vendar je bila slednja takrat še striktna in ni dovolila tudi prebolevnikom, da bi lahko prišli v mehurček. Februarja 2021 so nato spremenili in upoštevali protitelesa. Dejal sem si, končno si dobil priložnost, a ne moreš pomagati.

Veliko sem razmišljal, morda se bo slišalo zdaj to klišejsko, ampak je resnično. Ženi sem ob koncu decembra dejal, da bo Sekulić ostal selektor, mi bomo šli pa na olimpijske igre, če bo Luka prišel. Smejala se je in rekla, da upa, da bo tako. Najbolj sem bil vesel te izkušnje, ki se je zgodila v letošnjem letu. Učim se od vseh, od prvega do zadnjega člana v ekipi.

Koliko se trener nauči od takšnega igralca, kot je Luka Dončić? Redki imajo možnost, da so v ekipi, v kateri je superzvezdnik.

Drugače je, ko sestavljaš taktiko, treninge. Akcije so osnovane na njem. Po navadi je tako, da postavljaš akcije, ki ugajajo tvojim najboljšim. Ko imaš v ekipi Luko, je napadalno superioren in zna prebrati veliko stvari, je dovzeten, da jih prebere, moraš prilagoditi njemu. Da čuti čim manj pritiska s strani obrambnih igralcev. Vsak se ga je lotil z drugačno obrambo. Kot trener je treba predvideti, kako bi se lahko zoperstavili. Da se znaš hitro odzvati. Takšnih stvari se lahko največ naučiš od igralcev, kot je Luka Dončić.

Največji izziv je postaviti akcije, kako bo Luka vrhunski in kako drugi ne bodo zapostavljeni. Ne smejo se počutiti neizkoriščene. Še vedno jih je treba vključiti v napad. Rotirati moraš, čeprav veš, da bo na koncu Lukova odločitev, ali bo podal ali šel na koš. Košarka je kolektiven šport, ne glede nato, da je Luka superioren. Potrebuješ štiri igralce, ki bodo delali. Hvala bogu, da je kot človek tak in se zaveda, da brez soigralcev ne more. To jim da vedeti na parketu in ob njem. Skrbi, da so soigralci zadovoljni in srečni z njim. To ga dela velikega.

Aleksander Sekulić ga je poklical in odprla so se mu reprezentančna obzorja v vlogi pomočnika selektorja. Foto: Vid Ponikvar V kakšni meri se je čutilo, da ima Slovenija v svojih vrstah zvezdnika svetovnega formata? Verjetno je bilo dobrodošlo, da zaradi razmer s covid-19 ni bilo navijačev, saj bi ga ogledali povsem drugače kot denimo športniki v olimpijski vasi. Verjetno so ga tudi ti kaj zaustavljali?

So ga, vendar je drugače kot pri splošni populaciji. Navijači bi se normalno radi slikali in podobno. To je naporno. V olimpijski vasi se športniki zavedajo tega in ni bilo takšnega obleganja. Smo pa videli ob prihodu na Japonsko, kako so Japonci nori nanj. Imeli so njegove drese, mahali z zastavami, ko smo šli z avtobusom mimo. Preden smo šli v Tokio, kjer smo trenirali, so navijači stali v koridorju pred dvorano. Naš vodič na Japonskem je dejal, da so navijači stali na soncu tudi po tri ure, da bi ga videli. Čeprav so vedeli, da imamo trening ob sedmih, denimo, so prišli že ob štirih. Nekaj neverjetnega je. Nekako dojemaš, kakšno težo ima Luka. Kakšno pozornost vzbudi tudi na drugem koncu sveta.

Kako so vse skupaj sprejemali soigralci?

Odlično vez ima z njimi in so razumljivo sprejeli. Luka ima človeške karakteristike, preostali reprezentanti jih imajo in skupaj so ustvarili izjemno kemijo. Atmosfera je bila pozitivna. Že doma v Sloveniji, nato v kvalifikacijah za olimpijske igre v Kaunasu v Litvi, potem še v olimpijski vasi. Ta dva meseca sta mi minila, kot bi mignil, čeprav je bilo dosti neprespanih noči. Zlasti v Tokiu, ko smo morali pripraviti videoanalizo za igralce. Ko delaš v takšnem vzdušju, je lažje.

V kakšni meri je bolel polfinalni poraz proti Franciji za eno točko? Verjetno ste se strinjali, da se je Luka pravilno odločil za podajo Klemnu Prepeliču, ker je imel ob sebi enega najboljših obrambnih igralcev Rudyja Goberta? In je šel Prle pravilno nato pod obroč. Vse je bilo lepo izpeljano, dokler ni prišla blokada Nicolasa Batuma.

Normalno, da je bolel poraz. Vse je bilo korektno. Ena moja prvih misli je bila, da bi moral Luka sam, pa mu ne bi nihče nič rekel. Na sebi je imel Goberta. Ali bi lahko izsili prekršek, nikoli ne veš. Odločil se je pravilno. Če se poigravaš s scenariji, je bila odločitev, ki jo vsak s strokovnega vidika podpre. Prle je šel odlično notri, nakar je Batum oplazil žogo. Po tekmi sem pogledal statistiko in prva stvar, ki je bodla v oči, je bilo slabo izvajanje prostih metov. Zadeli smo jih 11 od 20. Na tej ravni, med najboljšimi štirimi reprezentancami, boš s 55-odstotnim metom težko prilezel na vrh. Izgubili smo pa za točko. Potem so določene stvari, ki smo jih sami naredili nespametno. Saj so nas tudi sodniki oškodovali, res niso bili na ravni, ker niso bili evroligaški, a jih pustimo ob strani. Kot prvo torej omenimo proste mete, potem smo naredili dve tehnični, pri katerih smo podarili tekmecu dva prosta meta. Pri določenih akcijah smo nespametno zarotirali. To je vse stvar osredotočenosti. Nekaj smo naredili, kar ni bilo potrebe. Ampak nihče ne igra popolne tekme.

Foto: Grega Valančič/Sportida To navezujem na to, da sem se kot igralec naučil eno stvar. Vedno so nihanja. Kaj loči vrhunske ekipe od povprečnih? Ko pride padec, morajo biti ti majhni. Nobena ekipa ne igra v top formi vseskozi. Kot trener moraš načrtovati, kdaj boš v top formi. Ko je najbolj potrebno. Mi smo bili osredotočeni na kvalifikacije, Litvo. Naš cilj je bil, da gremo na olimpijske igre. Da bomo najboljši ob koncu kvalifikacijskega turnirja. Premagali smo vrhunsko ekipo z dvema igralcema NBA, ki igrata onstran Atlantika.

Nato je bil premor. Prišli smo v Tokio in zaigrali na kemijo, vrhunsko atmosfero. Tak padec je samoumeven. V polfinalu so bile tri ekipe, ki so bile najboljše, ko je bilo najbolj potrebno. Američani so bili v Las Vegasu pred odhodom katastrofa, Francozi so prvo tekmo izgubili. Na turnirskem tekmovanju je dobro, da greš navzgor. Avstralci so igrali proti nam vrhunsko tekmo. Mi smo bili na hlapih. Tempirali so formo za olimpijske igre. Pred tem so se lahko odpočili od sezone, ki so jo imeli. Naši praktično počitka niso imeli. Težko je vezati toliko vrhuncev v tako kratkem času. Ne glede nato, koliko si pripravljen z glavo, je fizično izčrpavajoče.

Verjetno bo čas celil rane, vsi skupaj pa ste dobili lepo izkušnjo? Pred tem Slovenija še ni igrala na košarkarskem olimpijskem turnirju, kar je bil velik dosežek.

Bolelo je, še vedno malce zapeče. Fantom sem rekel, da bomo s časom vse skupaj gledali bolj objektivno, ko bo šel čas mimo. Da smo prišli do maksimuma. Proti Franciji je bil Zoran Dragić prazen, ker je dal proti Nemčiji vse od sebe. On je naš steber v prvi peterki. Od njega proti Franciji nismo mogli dobiti, kar bi sicer. Ker je igralec energije, instinkta. Edo Murić se prav tako ni mogel najti proti Franciji. In tako izgubiš dva igralca, Slovenija pa nima dolge klopi. Veliko dejavnikov je. Ko daš vse na papir, prideš do ugotovitve, da so prav vsi dali svoj maksimum. Če si kdaj igral košarko, veš, kako je, ko se izprazniš. Ko daš vse od sebe. Fizično in psihično smo bili izžeti kot cunja. Šli so čez svoje zmogljivosti. Čez čas bomo gledali nazaj in se z veseljem spominjali na ta dosežek. Jasno, da boli, če si športnik in želiš osvojiti medaljo, ampak tako je bilo. Poraz proti Franciji še zdaj malce skeli, vendar gledano z objektivnega vidika so Slovenci dosegli maksimum, razmišlja Drobnjak. Foto: Anže Malovrh/STA

Kakšen cilj imate kot trener? Ste že imeli kakšno ponudbo za glavnega moža strokovnega štaba v kakšnem od klubov?

Pred poletjem sem bil kot možnost za Šentjur, nato so se odločili za drugega. Za zdaj je bilo to najbolj oprijemljivo za glavnega trenerja. Zdaj čakam, da se kaj odpre.

Sicer me je veliko trenerjev opozarjalo, da ne bodo vselej gledali le na moje znanje. Trenerski posel je najbolj nehvaležen. Trener je kriv za neuspehe, igralci za uspehe. Igralci imajo dandanes vse več besede, ker jih uprave več upoštevajo. Vse večjo vlogo imajo pri sestavljanju ekipe, da se njih posluša  … Zlasti, če imaš zvezdnika, ki ga klub veliko plačuje.

Vidim, da ni odvisno le od tega, koliko znanja imaš, kako vrhunski si v taktiki, ampak kako si iznajdljiv, kako znaš z ljudmi, kako se znaš pogajati. Nekateri so vrhunski strokovnjaki, a ne odstopajo od svojih načel in dolgo nimajo službe. V trenerski posel sem se podal enako, kot je bilo že v moji igralski karieri. Rad bi dosegel največ kar lahko. Če bo to Evorliga in bo to moja usoda, bom najbolj vesel. Če bo to raven slovenske lige, bo to pomenilo, da sem toliko vreden. Ključno bo, da bom dal vselej vse od sebe. Tako, kot sem dal že kot igralec.