Odpisani že pred začetkom

Brez prvega zvezdnika Gorana Dragića, ujetnika zdravstvenih težav Erazma Lorbka, "večno odsotnega" Bena Udriha in članov postopoma poslavljajočega se izjemno močnega rodu, ki je zaznamoval slovensko košarko v zadnjem desetletju, Slovenija nima reprezentance, ki bi na stavnicah kotirala med potencialne dobitnike kolajn. Vse bolj očitno je, da je najbolj idealen vlak za tako zelo želeno odličje s slovenskega perona odpeljal že pred domačim EuroBasketom 2013. Prav zato bi bilo obremenjevanje aktualne generacije, ki pod vodstvom selektorja Jureta Zdovca v Zagrebu odšteva ure do prve tekme na evropskem prvenstvu, s spodletelimi cilji predhodnikov nesmiselno in v neskladju z realnim dometom.

Posledično je povsem razumljivo, da med pripravami reprezentance v športnih krogih ni bilo čutiti prave košarkarske mrzlice. Še več, v negodovanju dobro podkovana košarkarska javnost je zaradi odpovedi več nosilcev igre, šibke pokritosti igralskih mest in tudi klubskega odklona glavnine reprezentantov od najvišje evropske ravni Zdovčevo četo v dobršni meri odpisala že pred prvim zborom, torej že krepko pred začetkom EuroBasketa ter jo s tem nehote rešila bremena, ki je zaznamoval dozdajšnje potnike na velika tekmovanja.

Kako nalezljiva je selektorjeva miselnost?

Res je, Slovenija brez starejšega Dragića nima nespornega vodje, ki je tudi ob skromnem strelskem dnevu in nerazpoloženosti sposoben doseči po 15 ali več točk. Nima moža, ki bi v prelomnih trenutkih samozavestno vzel žogo v svoje roke. Selektor Zdovc v kadru tudi nima avtoritativnega organizatorja igre s celostnim pregledom in virom napadalnih idej. Pogreša tudi hladnokrvnega ostrostrelca, klasično prodorno krilo in pa dominantnega centra z izkušnjami in stabilnostjo.

A po drugi strani je značajsko zelo raznolika in igralsko pretežno neizkušena reprezentanca v pripravah dokazala, da je ob pravem napadalnem navdihu in doslednosti v obrambi lahko kos tudi najbolj zahtevnim nalogam. Ekipa resda nima želene stabilnosti in jasne hierarhične lestvice nosilcev. Toda vse kaže, da je selektor Jure Zdovc kot z naskokom največje ime reprezentance in zdaj že povsem izdelan trener z jasno izdelano trenersko strategijo zanj značilno zmagovalno miselnost in prirojeno garaštvo začel vcepljati v jedro svoje ekipe. Vprašanje je le, kako bo na ta proces vplival fenomen velikega tekmovanja.

Olimpijske kvalifikacije so dosegljive

Na evropskem prvenstvu bo za slovensko izbrano vrsto ključnega pomena, da bo svojo kakovost in enotnost znala pokazati proti realno premagljivim ekipam. V prvem delu so to predvsem izbrane vrste Nizozemske, Gruzije in Makedonije. Čeprav zdrava športna tekmovalnost narekuje tudi napad na zmago proti Grčiji in Hrvaški, nespornima favoritoma zagrebške skupine C, pa bi prevlada nad prvimi tremi bržčas že zadostovala za vsaj tretje mesto v skupini.

S tem izhodiščem bi Zdovčeva ekipa lahko izkoristila tudi relativno ugoden žreb, ki v drugi fazi tekmovanja predvideva križanje s skupino D. Če bi v tej Litva upravičila vlogo favorita, bi namreč v druščini, ki jo sestavljajo Češka, Estonija, Belgija, Latvija in Ukrajina, Slovenci v osmini finala naleteli na vnovič premagljivega tekmeca. Nadaljevanje niza uvrščanja med osmerico in morebitna uvrstitev v dodatne olimpijske kvalifikacije, kamor vodi 7. mesto, pa bi bila za to ekipo že nadvse lep uspeh.