Nesojeni "ris" v boju za evropski prestol

Jaka Blažič pred klubskim vrhuncem kariere: F4 v Berlinu

Potem ko se je po nedavni poškodbi gležnja vrnil pod koše, se 25-letni slovenski košarkarski reprezentant Jaka Blažič pripravlja na zaključni turnir evrolige v Berlinu (13. – 15. 5.). Na njem bodo poleg njegovega kluba (Laboral Kutxa) zaigrali še ruski moštvi CSKA in Lokomotiv Kuban ter turški Fenerbahče. Zadnji bo tudi petkov polfinalni tekmec Blažičevega baskovskega delodajalca. "Vse je mogoče," pravi nekdanji blejski hokejist, ki je po preskoku med košarkarje branil barve Triglava, Slovana Olimpije in Crvene zvezde.

Kot nekdanji hokejist ste bržčas pozdravili nedavno vrnitev slovenske reprezentance med elito …
Seveda. Žal si nisem mogel ogledati niti ene tekme svetovnega prvenstva v Katowicah. Sem pa redno spremljal rezultate in bil vesel uspeha reprezentance. Verjamem, da je bila vrnitev med elito povsem zaslužena.

So med "risi", kakor imenujemo slovenske hokejiste, tudi kakšni vaši nekdanji hokejski soigralci?
Blejska hokejska šola je bila kakovostna. Igral sem z Blažem Gregorcem, v starejših kategorijah pa so bili tudi Žiga Jeglič, Boštjan Goličič in Jaka Ankrst.

Baski in hokej?
Prav ob naši dvorani je tudi drsališče. Pred časom sem videl tekmo mlajših kategorij. Pred leti naj bi imeli tu celo člansko vrsto, a je bila ukinjena. Res je, tukaj hokej ni prav priljubljen. Tudi kakovost ni na prav visoki ravni.

Morda jih boste podučili o hokeju, tako kot ste pred časom v zanimivem videoprispevku predstavili svoj domači kraj Bled.
Bili bi presenečeni, koliko ljudi pozna Bled. Veliko ljudi me vpraša, kako je tam.

V Beogradu je postal ljubljenec občinstva. Zdaj želi očarati še Baske v Vitorii.

Verjetno pa vas v zadnjem obdobju več sprašujejo o nogometnem vratarju Janu Oblaku?
Španci so nori na nogomet, zato v zadnjem obdobju resnično veliko govorijo o Janu. Pravijo, da je eden najboljših vratarjev na svetu. Zanimanje zanj se je povečalo po tem, ko se je Atletico uvrstil v veliki finale lige prvakov. Vesel sem zanj. Uspel mu je velikanski preskok. Lepo je prebirati in poslušati o njem.

Kaj pa košarkarski biser iz Slovenije Luka Dončić, ki brani barve Reala?
Tudi o Dončiću je veliko govora. Predvsem v košarkarskih krogih. Njegovo ime se stalno pojavlja. Čeprav je šele letos dopolnil 17 let, je odigral že kopico vrhunskih predstav. Njegov talent je bil hitro opažen. Lahko povem, da je prijeten fant. Želim mu uspešno kariero.

Sta pogosto v stiku?
V tej sezoni sva bila že večkrat tekmeca, verjamem, da bova kakšen dvoboj ponovila tudi v prihodnjih tednih. Pred časom sta naju v Madridu obiskala generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije Rašo Nesterović in direktor reprezentance Matjaž Smodiš. Ob večerji smo se zatopili v dolg pogovor.

Če gre soditi po sestavi, se je pogovor vrtel okrog reprezentance. Kakšno je bilo vajino stališče do igranja za izbrano vrsto v kvalifikacijah za EuroBasket 2017?
Obiska Nesterovića in Smodiša sem bil zelo vesel. Lepa gesta. Oseben stik je zelo pomemben. Začutil sem ga tudi ob telefonskem klicu novega selektorja Igorja Kokoškova. Moj odnos se seveda ni spremenil. Reprezentanci bom vedno na voljo. Predpogoj je zdravje. Luka? Njegova želja, da zaigra za Slovenijo, ni sporna. Kdaj? To bo odvisno od trenerja in seveda njega samega.

Slovenija se po desetletju vrača v kvalifikacije. Korak nazaj ali nov izziv?
Če bo vse tako, kot mora biti, bomo prihodnje leto znova igrali na evropskem prvenstvu. To je seveda prvi cilj. V reprezentanci nisem novinec. Spremljal sem postopno poslavljanje najmočnejšega rodu. Prav zaradi tega bi bil še toliko bolj vesel, če bi se zbrali v najmočnejši postavi in v Slovenijo prinesli nekaj košarkarskega veselja. Zdaj je breme na moji generaciji.

Verjetno pa te dni bolj kot o reprezentanci razmišljate o klubu. Laboral Kutxa se pripravlja na zaključni turnir evrolige, ki ga bo ob koncu tega tedna gostil Berlin. Se v slačilnici že čuti vznemirjenje?
Prav gotovo. Že v ponedeljek zjutraj sem začutil, da je pred nami pomemben teden. Osebno komaj čakam, da se spektakel v Berlinu začne. Do zdaj sem zaključne turnirje spremljal le kot gledalec. Zdaj ga bom doživel tudi v živo. A to zame ni breme. Odgovornost? Morda. Predvsem pa užitek ob igranju košarke na najvišji ravni. Že ko sem zaigral na zaključnem turnirju lige ABA, sem bil navdušen. Zdaj me čaka še krepko višja raven.

No, tisti zaključni turnir ste kot košarkar Crvene zvezde končali v solzah …
Verjamem, da bo tokrat drugače.

"Reprezentanca? Vedno ji bom na voljo, če bom le zdrav."

Polfinalni tekmec – Fenerbahče?
Ekipa odličnih posameznikov, povezanih v celoto. Skozi celotno sezono vztrajajo pri visokem ritmu. Zelo malo je bilo nihanj. Gre za ekipo, ki goji čvrsto obrambo in strpnost v napadu. Bogdan Bogdanović, Jan Vesely, Ekpe Udoh … Nikogar ne želim posebej izpostavljati. Odlični igralci, odlična ekipa. A polfinale je posebna zgodba. Ena tekma, vse je mogoče. Tudi mi imamo svojo kakovost.

Ob pripravi imate v mislih predvsem igralce in njihovo igro. Vas ob tem kdaj prešine tudi misel o velikanu na trenerskem stolu tekmeca, torej o Željku Obradoviću?
Do vašega vprašanja o tem nisem razmišljal. Res gre za trenerskega velikana. A letos smo igrali tudi proti Anadolu Efesu, pa o Dušanu Ivkoviću nisem prav veliko razmišljal.

S kakšnimi besedami pa bi opisali vašega trenerja Velimirja Perasovića?
Odličen trener, ki pa zna prisluhniti tudi soigralcu, od katerih kajpak zahteva, da so predani košarki. Stavi na zelo intenzivne treninge. Zame to ni šok, saj sem se s tem soočal že v Ljubljani in Beogradu.

V letu vašega rojstva (1990) je s splitsko Jugoplastiko osvojil drugega od skupno treh naslovov evropskega klubskega prvaka. Uspešen je bil tudi z reprezentancama Jugoslavije in Hrvaške. Zna deliti te izkušnje?
Že pred prihodom v Španijo sem vedel, kdo je Velimir Perasović. Bil je odličen košarkar, zdaj tudi trener. Te izkušnje se čutijo in so obenem tudi motivacija za košarkarja. Na vsakem treningu namreč skušam dokazati, da lahko igram pod njegovo taktirko.

Jaka Blažič in Zoran Dragič: dva od zgolj štirih Slovencev v evroligi 2015/16.

Laboral Kutxa je vaš peti klub, tretji zaporedni evroligaški. Je baskovska izkušnja izpolnila pričakovanja?
Uspel mi je korak naprej. Res je, v evroligi sem igral že z Olimpijo in nato s Crveno zvezdo, a se nisem mogel potegovati za najvišja mesta. Beograjčani so bili sicer izjemno ambiciozni. Tukajšnja raven je višja. To je zame nekaj novega. Sezona potrjuje, da sem s selitvijo v Vitorio povlekel pravo potezo. Zadovoljen sem tudi s svojo vlogo v ekipi. Rezultat? Pred nami je ključni del sezone. Najprej "final 4" evrolige in nato še sklepno dejanje španskega prvenstva.

Triglav, Slovan, Olimpija, Crvena zvezda Laboral Kutxa. Korak za korakom. Je španski klub tisti, ki vam omogoča ali dovoljuje napad na evropski vrhunec kariere?
Upam. Sem v vrhunskem klubu, ki pa še ni bil evropski prvak. Morda tokrat …

Se vaš domet konča v Evropi?
Prav imate, ko govorite o karieri, ki jo gradim po pravilu korak za korakom. Kam me bo ta pot ponesla, ne vem. Nič ni narobe s sanjami o severnoameriški poklicni ligi NBA. Cilji morajo biti vedno visoki. A sem potrpežljiv, predvsem pa se s tem še ne želim obremenjevati.