Nalezljiva ljubljanska apatija

Quo vadis, Olimpija?

Da je Olimpija evropski klub, odskočna deska mladim v razviti košarkarski svet in steber slovenske košarke, ki presega ljubljanske okvire, so vrsto let drug za drugim kot železni repertoar v svojih izjavah pokroviteljsko poudarjali številni nekdanji člani ljubljanskega zeleno-belega kolektiva.  

Tisti, ki so bili del njega v času največjega evropskega razcveta, predvsem v izdihljajih preteklega stoletja, so danes večinoma že v športnem pokoju ali pa kot veterani na pragu le-tega. Vseeno se, recimo prav Goran Jurak, ki je z Zlatorogom v četrtek zmaje predčasno poslal na poletni dopust, v izjavah še vedno radi dotikajo velike Olimpije. Njihove besede pa imajo zdaj že povsem nostalgično konotacijo, za mnoge nemara celo ironično.

Neka nova Olimpija

Olimpija je namreč že dolgo bleda senca nekdaj evroligaško uveljavljenega kluba, sinonima za kakovost v širši jadranski regiji in samoumevnega prvaka. Ne le na parketu, temveč tudi na številnih drugih ravneh. Iztekajoča se sezona, v kateri je Olimpija z vsega osmimi zmagami na šestnajstih tekmah državnega prvenstva še drugo leto zapored ostala brez finala, medtem ko pa se je na zadnjem pokalu za najboljšega v državi iz leta 2009 nabralo že več debelih slojev prahu, je zgolj novo nadaljevanje že videne zgodbe.

Domači spodrsljaji še zdaleč niso talec evropske ali jadranske usmeritve, saj so Ljubljančani že dolgo krepko oddaljeni tudi od širšega vrha Eurocupa kot drugega najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, v ligi ABA pa so letos končali na sedmem mestu, a točkovno precej bližje dnu kot pa vrhu. Obenem je kot na dlani, da težave Olimpije v slovenskem prvenstvu niso posledica skokovitega vzpona tekmecev, ki niti ne skrivajo, da nimajo omembe vrednih evropskih ambicij, temveč prej njene strme poti navzdol.

Trenutno je Ljubljana celo bližje nogometni ligi prvakov kot košarkarski evroligi.  

Karavana gre naprej

A nekonkurenčna ekipa brez prave kohezije, hierarhične strukture in sistema mentorstva, ki bi v pogon aktivneje vključeval mlade, ni nekaj novega. Tudi stihijsko vodenje ne. A kljub simptomatičnim vzorcem so v klubu vedno znali obrniti nov list in se podati v novo, skorajda na las podobno poglavje. Morda so odslovili trenerja, vodstva in vizije pač ne.

Tako je recimo v evropskih košarkarskih krogih še vedno neuveljavljeni in v lokalnem okolju nič kaj vplivni Jani Möderndorfer že skoraj šest let predsednik kluba. Direktorski stolček pa se v zadnjih letih ni stresel niti Matevžu Zupančiču, sicer košarkarskemu delavcu, ki ga zaradi velike predanosti Olimpiji in smelim marketinškim zamislim klub potrebuje, a vprašanje je, na katerem položaju. Kot direktor je skupaj s predsednikom namreč tiho prikimal tezi o Olimpiji kot večnem ujetniku sanacijskega programa, ki v svojem okolju ne more poiskati primerne opore za vnovičen vzpon.       

Apatija

Prav okolje pa s svojo apatijo, ki se vse bolj širi na širši košarkarski bazen, omogoča vzdrževanje stanja. Navsezadnje predsednik Möderndorfer na zadnji klubski skupščini ni imel niti protikandidata, potencialni rešitelji pa do zdaj nikoli niso znali ponuditi alternativnega programa s primernim zaledjem. Klub, ki ima sicer ugodno infrastrukturno izhodišče za status enega od stebrov slovenske košarke, je medtem že dodobra izgubil nekdanji ugled.

Zdaj je izgubil tudi tekmovalni stik z evropskimi klubskimi tekmovanji in celo jadransko ligo. Tiho sicer računa na posebna povabila, brez katerih bi padel še globlje v slovensko povprečje. A bolj kot "wild card" za ligo ABA in Eurocup klub potrebuje nov veter z novimi idejami, strategijo in poslovnim modelom. V nasprotnem primeru se bo nekje na košarkarskem obrobju večno hranil le z – lastno zgodovino.