Mozartova nedokončana košarkarska simfonija

Golobradi mladenič z bujno kodrasto pričesko v dresu Šibenke. Motor, ki je zagrebško Cibono popeljal na evropski prestol. Hladnokrvni ostrostrelec v snežno belem dresu madridskega Reala. Evropejec, ki je dal Američanom vedeti, da se napredna in učinkovita košarka igra tudi na drugem koncu oceana. Most med jugoslovanskimi reprezentančnimi rodovi. Kapetan prve hrvaške reprezentance, zaradi katere je moral v višjo prestavo dati celo sloviti in originalni "dream team". Vse to je bil Dražen Petrović, ki je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja navduševal pod koši, dojemanje tega športa dvignil na neko novo raven, predvsem pa dokazal, da je s trdno voljo in odrekanjem možno premikati meje, ki so se pred tem zdele (pre)globoko zasidrane.

Kjerkoli je igral, je pustil svoj pečat. Ni se zanašal le na nadarjenost, vedno je poskušal sam storiti še korak več. Tudi tekmeci, ki so sovražili njegovo natančno roko, nos za prodore in ubijalski instinkt, so mu z grenkobnimi besedami in cmokom v grlu znali priznati izjemno kakovost. Le kdo mu je ne bi, ko pa je znal predramiti celotno ekipo, odločati tekme in s kakšno atraktivno potezo ogreti dlani navijačev?! Bil je košarkarski genij, neumorni garač in mož, ki je izstopal iz kolektiva, a mu tega soigralci in trenerji niso zamerili.

Mozart pod koši

Medtem ko je Aco Petrović že razkazoval košarkarsko nadarjenost, je mlajši brat Dražen z občudovanjem opazoval vrtenje žoge v zraku in se navduševal nad zvokom, ki nastane ob stiku žoge in mrežice. Ta zvok je poslušal celo življenje. Od uličnega igrišča na ulici Petra Preradovića v Šibeniku do največjih dvoran v Severni Ameriki. V skorajda mitsko pripoved so prerasle pripovedi o tem, kako je še kot šolar v rodnem Šibeniku pred poukom odklepal vrata dvorane, preigraval stole in metal proti košu, vaje pa ponavljal tudi po šolskem pouku in treningih. Samoiniciativno delo, s katerim je odpravljal svoje košarkarske hibe in pilil met, ki je na koncu postal eden od njegovih zaščitnih znakov, mu je dalo krila, s katerimi se je dvignil visoko nad košarkarsko povprečje.

Okolja, v katerih je igral, so ga iz leta v leto vse bolj utesnjevala ter ga silila v selitve in napredovanje. Najprej mu je pretesen postal dres domače Šibenke, s katero je leta 1983 v sumljivih okoliščinah v odločilni tekmi jugoslovanskega prvenstva ugnal sarajevsko Bosno. Dan po slavju je krovna zveza izničila rezultat zadnje tekme in zahtevala nov spopad na nevtralnem terenu. Dalmatinci so pobudo zavrnili in vsaj formalno ostali brez naslova prvaka. Do tega je nato Dražen po služenju vojaškega roka prišel v Zagrebu, a s Cibono ni bil le jugoslovanski, temveč v dveh zaporednih sezonah tudi evropski klubski prvak.

Z "volkovi" iz hrvaške prestolnice je osvojil tudi evropski pokal, uspeh pa nato ponovil še v dresu madridskega Reala. Španija je bila tudi njegova prva postaja v tujini. Tudi tam je navduševal predvsem kot strelec. 30, 40, 50 ali še več točk … Če je imel Dražen svoj večer, ovir ni bilo. Imel pa je veliko svojih večerov, saj je bil rojeni zmagovalec, ki na parketu ne pozna prijateljev. Tudi brat Aco je bil le tekmec.

Zadnja odločitev, usodna odločitev

Čeprav bi v Realu še dolgo lahko uveljavljal status zvezdnika in verjetno kmalu še tretjič stopil na evropski vrh, ga je želja po dokazovanju gnala v ZDA. Liga NBA daljnega leta 1989 za Evropejce še zdaleč ni bila tako odprta kot danes. Dražena je kot najboljšega evropskega branilca v Portlandu čakal trd kruh. Čakala ga je predvsem dobro ogreta klop za rezervne igralce, na kateri pa je vendarle sklenil, da bo bogat repertoar pokazal tudi Američanom. Ni mu uspelo v Portlandu, kjer je sicer dobro izkoriščal igralne minute, a so bile le te zelo skrbno in strogo odmerjene, zato pa je v polnem sijaju zablestel v moštvu New Jersey Nets. V dveh sezonah in pol se je uveljavil kot eden najboljših branilcev v ligi ter strelec, ki je neumorno polnil koše tekmecev.

Posebno poglavje njegove kariere je bila reprezentančna košarka. Že kot najstnik se je prebil v člansko jugoslovansko reprezentanco, s katero je na svetovnih prvenstvih osvojil zlato in bron, enak je tudi izkupiček evropskih prvenstev, na olimpijskih igrah pa je bil tretji v Los Angelesu 1984 in drugi v Seulu 1988. Do zadnje kolajne na reprezentančni ravni je prišel leta 1992, ko se je s Hrvaško veselil srebra na olimpijskih igrah v Barceloni. Leto zatem je po odlični sezoni v dresu NJ Nets Hrvate popeljal še na evropsko prvenstvo. A slednjega ni dočakal. Še 6. junija 1993 je na zadnji tekmi kvalifikacijskega turnirja na Poljskem igral proti slovenski izbrani vrsti in kljub 30 točkam izgubil, dan zatem pa je umrl v prometni nesreči pri kraju Denkendorf. Soigralci so se odločili za letalski prevoz, sam je izbral cesto. Zadnja odločitev v življenju je bila zanj usodna.

Vilfan: Rojen za košarko

Petrovićeva košarkarska pot se je križala tudi s številnimi Slovenci, navsezadnje je tudi zadnjo tekmo odigral prav proti naši izbrani vrsti. Tri leta pred tem je bil njegov reprezentančni soigralec Jure Zdovc, pred njim tudi Peter Vilfan. Slednji priznava, da v svojem življenju še ni spoznal človeka, ki bi bil tako osredotočen na eno stvar. V Draženovem primeru je bila to seveda košarka.

"Ko smo se med reprezentančnimi pripravami pogovarjali in se je pogovor oddaljil od košarke, je Dražen kot po pravilu besedo znova vrnil v igro pod koši. Bil je neverjeten. Zase pogosto trdim, da gojim največjo možno ljubezen do košarke. On je šel korak naprej. Košarka 24 ur na dan. Včasih smo soigralci kar zbežali stran. A ko gledam nazaj, vem, da je prav zaradi tega pristopa postal to, kar je bil," pripoveduje Vilfan, ki je Petrovića opisoval tudi v svoji avtobiografiji.

Dobri dve desetletji po njegovi smrti pravi, da je bil prav on kombinacija vseh najboljših lastnosti najboljših košarkarjev iz nekdanje skupne države. "Bil je rojen za eno samo nalogo, to je igranje košarke. Tudi ko je bil že vrhunski igralec, je požiral vsako novo informacijo in iskal pot k popolnosti. Težko bi našel izziv, ki bi bil zanj premajhen. Vedno ga je našel. Oboževal pa je tiste največje izzive. Če bi se kot svetovni prvak sprehodil po ulici in naletel na mimoidočega izzivalca, bi se z njim brez pomislekov pomeril v igri 1 na 1. To je bil Dražen Petrović," dodaja Vilfan.

Drvarič: Košarkarski virtuoz

V drugačni vlogi je Draženovo košarkarsko genialnost spremljal Janez Drvarič, eno leto njegov trener pri Ciboni, v jugoslovanski reprezentanci pa pomočnik selektorja. "Dejstvo je, da so bili mnogi njegovi vrstniki bolj nadarjeni, a Dražen jih je z marljivostjo prehitel. Lahko bi dejal, da je gradil na perfekciji gibov. Vselej je dvigal ugled in uspešnost svojih ekip. Bil je del ekipe, a hkrati tudi vedel, da lahko soigralcem največ pomaga z maksimalnim izkoriščanjem lastnih sposobnosti. Čeprav je izstopal kot posameznik, pa je znal vselej sodelovati tudi z ekipo, jo povezovati in prisluhniti trenerju. Vrhunski posamezniki so vedno posebni ljudje. Dražen je to nedvomno bil, vseeno pa v komunikaciji z njim nikoli nisem čutil težav," pravi Drvarič.

"Še danes se spominjam tudi najinega zadnjega srečanja. Pred očmi imam njegovo jezo po zadnji tekmi v Vroclavu. Tekma res ni bila odločilna, a poraz ga je razjezil. 'Ne, takšnega poraza si ne smem dovoliti,' je bentil. No, naslednji dan, ko sva se srečala, je bil že bolj pomirjen. Sproščeno sva klepetala in si zaželela veliko sreče na evropskem prvenstvu," se zadnjih besed spominja izkušeni trener, ki je leta 1993 vodil slovensko reprezentanco.

Rems: Trd oreh tudi za sodnike

V povsem tretji vlogi pa je v dobršnem delu kariere Petrovića spremljal tudi Iztok Rems, danes generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije, pred leti pa vrhunski sodnik. "Na Draženovih tekmah je bilo vselej zelo težko soditi. Tudi za nas je bil trd oreh. Zanj so bili značilni dokaj nekošarkarski gibi, ki pa so bili zelo učinkoviti. Priznam, sodniki smo se včasih zaradi tega napačno odločali. Ko je sodnik vedel, da bo na tekmi igral Dražen, je čutil velik izziv. Predpriprava je bila še toliko bolj pomembna. A čeprav je bil njegov košarkarski vzpon izjemen, pa se do sodnikov večinoma ni vedel zvezdniško. Morda je to tudi posledica tistih časov. V nekdanji Jugoslaviji smo bili vsi skupaj velika košarkarska družina. Čustva so bila sicer zelo močna, ne spominjam pa se, da bi bil pretirano zadirčen. Ne, svoje košarkarske kakovosti ni izkoriščal," pripoveduje nekdaj uveljavljeni mednarodni sodnik, ki se prav tako dobro spominja usodnega 7. 6. 1993. "Tudi midva sva se zjutraj še pogovarjala. Čutil sem, da ne more kar tako presesti poraza proti Sloveniji," dodaja Rems.