Miha Zupan: EuroBasketu se nisem odpovedal

V mladosti si ni predstavljal, da bo kot košarkar priplezal tako visoko, igral v evroligi in za reprezentanco, čeprav ima 95-odstotno okvaro sluha. Miha Zupan bo glavni adut slovenske reprezentance, aktualnega evropskega prvaka, na prihajajočih olimpijskih igrah gluhih v Bolgariji. Zato pa ga, vsaj tako kaže, ne bo na EuroBasketu. Zupan pravi, da se reprezentanci ni odpovedal ali dal prednosti tekmovanju gluhih. Kljub razočaranju je pripravljen na morebitno vrnitev v reprezentanco za to prvenstvo ali v prihodnje. S sezono v Turčiji je z osebnega vidika zadovoljen, želi pa si znova prebiti v klub z zgodovino uspehov na evropskih pokalih.

Kako se je zgodilo, da niste pristali na seznamu košarkarjev, ki bodo začeli priprave na prvenstvo? Lep čas sem čakal. Nato sem se odločil pogovoriti z Matejem Avanzom in si razjasniti, v kakšnem položaju sem. Ali bi stvar rešili tako, da bi lahko igral na olimpijskih igrah gluhih (te so od 26. 7. do 4. 8., op. a.), nato pa še na evropskem prvenstvu. Na žalost so mi sporočili, da nisem niti v dvanajsterici niti v šestnajsterici kandidatov za evropsko prvenstvo. Če bi imel možnost uvrstitve v dvanajsterico, bi prišel na priprave. Ampak prednost so dali drugim. Nikdar nisem delal težav, zahteval minutaže, vselej sem prihajal na priprave, vedno sem želel igrati za slovensko reprezentanco. Nikoli nisem rekel ne, niti zdaj ne. Me pač niso izbrali v ekipo. Članski reprezentanci sem vedno dajal prednost pred tekmovanji gluhih. Olimpijske igre gluhih nimajo povezave s tem, da nisem kandidat za EuroBasket. Niti družina je nima. Hotel sem se pozanimati, ali imam možnost igrati tudi za gluhe. Sicer bi dal prednost evropskemu prvenstvu, ki me je najprej zanimalo. Nisem omenjal tekmovanja gluhih ali družine. Pozneje sem videl, da me ni v šestnajsterici, in postalo je jasno, da bom igral za gluhe. Veliko berem, da sem zaradi reprezentance gluhih odpovedal evropsko prvenstvo, kar ni res. Želel sem si obojega. Če ne bi šlo, bi v vsakem primeru igral na EuroBasketu, ki je bil moja velika želja. Ko se je tekmovanje gluhih prekrivalo z velikim tekmovanjem, sem izpustil prvega. Kot hendikepiran igralec sem želel dokazati Evropi in svetu, da sem sposoben igrati na takšni ravni. Na žalost se moje sanje niso uresničile. Zaradi reprezentance gluhih in otrok se nisem odpovedal reprezentanci. Še sem pripravljen igrati na tem in prihodnjih prvenstvih.

Ste se pogovorili tudi z Božem Maljkovićem? Ne, niti po telefonu niti osebno. Ni me poklical. V Turčiji sem imel dobro sezono. Ne odlično, ampak dobro. Mislil sem, da bo dovolj za reprezentanco. Nisem dobil odgovora, zakaj me ni zraven. Kolikor sem razumel, nisem imel možnosti za dvanajsterico.

Vam je kdo dal vedeti, da bi lahko vpoklic dobili naknadno kot na primer Nebojša Joksimović? V vsakem primeru, če bi kdo odpovedal – ne bom rekel poškodoval, ker si poškodb res ne želim – bi bil pripravljen pomagati. Kakšne so možnosti za to, ne vem. Tega mi niso omenili. Če bi se kaj zgodilo, bi bil takoj za. Ne bi rekel, da sem zelo razočaran, ker nisem veliko pričakoval. Med sezono nisem imel stikov s Košarkarsko zvezo Slovenije.

Spregovoriva o olimpijskih igrah gluhih, kamor slovenska reprezentanca odhaja kot evropski prvak. To bržkone pomeni najvišje cilje. Z olimpijskih iger gluhih smo v zadnjih 12 letih prinesli dve srebrni kolajni. Letos si želimo zlato, hkrati se zavedamo, da nas čaka serija težkih tekem. Prišli bodo Američani, Venezuelci, do zlate kolajne se moramo prebiti prek njih. A menim, da smo kar dobro pripravljeni. Pričakujem, da bomo zlato kolajno prinesli v Slovenijo, ne morem pa obljubiti medalje. Večina ekipe je skupaj že deset let, imamo pa dva, tri mlade igralce. Odlično se poznamo med sabo, smo kot bratje. Osvajamo nove sisteme, akcije.

Nosilci ste vi, Sašo Lukič, Miha Jakovčič ... Ne bom se ustavil le pri nas, tudi na klopi imamo zelo dobre košarkarje. Kot reprezentanca smo eno. Vsak, ki je del ekipe, je posebna dodana vrednost. Moti me, da mene omenjajo kot nekaj več. Vsi razmišljamo kot eno, vsak je pomemben. V Sloveniji imamo zelo dobre navijače. Tudi gluhi imamo veliko podpore, kamorkoli potujemo. V Bolgariji nas bo spremljalo od 30 do 50 navijačev, kar je za nas veliko. Veseli smo podpore. Nekateri so moji prijatelji, smo kot bratje in sestre. Ko navijamo, dihamo kot eno, v prostem času se družimo. Ko se vračamo iz tujine ali kam odhajamo, nas navijači vselej pričakajo na letališču. Tudi za letos so obljubili dobro navijanje. Pričakujejo kolajno.

Kako ste se znašli v Turčiji? To je bila moja četrta sezona v tujini, na srečo. Imel sem nekaj dobrih soigralcev in trenerja. Imeli smo dober odnos, kar je zame pomembno. Bil sem nosilec (za Türk Telekom je v turškem prvenstvu v 26 minutah dosegal povprečno dobrih 11 točk in slabih šest skokov na tekmo, op. a.), individualno sem s sezono zadovoljen. Kot ekipa pa se nekako nismo dobro znašli, bili smo tik pred izpadom, čeprav je bil naš cilj uvrstitev v končnico. Do zadnjega kroga smo se bojevali za obstanek.

Kako se sporazumevate s trenerjem? Je v tujini to še težje? Vsakokrat, ko sem prišel v novi klub, so se bali komunikacije z mano. Niso vedeli, kako govorim. Jaz sem tisti, ki pridem k trenerju in povem, da se lahko prilagajam, pogovarjam, razumem. Treba je le govoriti razločno in počasi. Po mesecu dni smo se zelo dobro ujeli in se zadnjih osem mesecev povsem normalno pogovarjali. Name niso gledali kot na gluho osebo, kar je zame zelo pomembno, to me tolaži in potrjuje, da se s soigralci lahko normalno pogovarjam, zabavam ...

Vrniva se k reprezentanci slišečih. Kakšen je vaš pogled na odpoved Bena Udriha? Ne vem, v kakšnem položaju je. Tako se je pač odločil. Seveda je škoda, ker je zelo kakovosten igralec in bi za nas pomenil dodano vrednost. Zakaj se je tako odločil, ve sam.