Manučar Markoišvili: Besen sem bil na Saša Filipovskega, a zdaj razumem, da je imel prav

Košarkarska Olimpija je bila v preteklosti znano središče, kjer so mladi igralci imeli lepo odskočno desko za tujino. V Ljubljano so prihajali tudi košarkarji iz nekdanjih republik Sovjetske zveze in eden izmed njih je bil 28-letni Manučar Markoišvili, ki je sprva preživljal težke trenutke v zeleno-belem dresu, a zdaj razume, zakaj je bil njegovi prvi trener pri Olimpiji Sašo Filipovski tako strog do njega. V Ljubljani je igral tri sezone, nato pa ga je pot peljala v tujino. V zadnji je igral za veliki moskovski CSKA, aktiven pa bo tudi na evropskem prvenstvu, na katerem se bosta Slovenija in Gruzija še tretjič zapored pomerili v uvodnem delu.

Za vas lahko mirne duše rečemo, da ste že celo večnost v košarki, saj ste začeli igrati že zelo zgodaj. Pri vsega 15 letih ste odšli na Zahod in pristali v Bennetonu. Ali je bilo za vas vse skupaj prehitro ali ste bili pripravljeni na odhod? Nisem pričakoval, da se bo to zgodilo. Igral sem na turnirju z gruzijsko ekipo in bil trikrat v Italiji. Trener Renato Pasquali me je videl in predlagal, da pridem na preizkušnjo. Sanjal sem, da bi se mi kaj takega lahko zgodilo. Da bi zapustil meje svoje države … Vedel sem, da bom težko napredoval, če bom ostal v Gruziji, kjer za košarko niso bile dobre razmere.

Kako težko vam je bilo kot 15-letniku, ko ste odšli v tujino brez družine? Zelo … Ob sebi nisem imel nikogar. Bil sem povsem sam in moral sem poskrbeti zase. Nisem smel biti preveč nostalgičen, saj bi lahko to vplivalo na moje treninge in igre. Hitro sem se moral naučiti italijanskega in angleškega jezika. Bilo je zelo težko, vendar sem bil osredotočen le na košarko.

Ni bilo malo takšnih, ki so bili presenečeni, ko so izvedeli, koliko ste stari, saj so vam glede na videz namenili še nekaj dodatnih let … Še zdaj mi pravijo, da sem videti starejši. Takrat sicer nisem imel brade, a so mi kljub temu govorili, da sem videti starejši. Včasih so me te opazke motile, zdaj ne več.

Po dveh letih ste se preselili v Olimpijo. Sta bila Vladimir Stepanija in Vladimir Boisa razlog, da ste prišli v Olimpijo? Ne, razlog je bil moj agent. Benetton je iskal rešitev, kam bi me poslal na posojo. Sprva sem odšel v Nemčijo, kjer sem dokončal sezono, nato mi je nekdanji agent svetoval Olimpijo, češ da ima tradicijo, daje priložnost mladim košarkarjem in jih razvija. Pogovoril sem se še s trenerjem Sašem Filipovskim in prišel sem. Posvetoval pa sem se tudi z Boiso, ki mi je veliko pomagal. Nisem imel vozniškega dovoljenja, zato je bil tako rekoč moj taksist (smeh, op. p.). Veliko lažje mi je bilo, ker je bil ob meni.

Kako težko vam je bilo igrati v evroligi pri tako rosnih letih? Bolj kot igranje je bilo težko dokazovanje trenerju, da sem si izboril prostor na parketu. V tistem trenutku je bilo težko biti boljši od Saša Ožbolta ali Marina Baždarića. Skušal sem dokazati, da mi lahko odmeri od pet do deset minut, čeprav mi Filipovski ni zlahka zaupal. Moral sem delati več.

Kakšno je bilo sploh vaše razmerje z njim? Verjetno je bila njegova šola za vas trnova, saj je bil leta učenec pri Zmagu Sagadinu, čigar delo z mladimi vsi poznajo. Ogromno je zahteval in ni dopuščal prostora za napake, zlasti pri mlajših košarkarjih. Delali smo dvakrat dnevno po dve uri in pol. Ker sprva nisem veliko igral, mi je dejal, da moram na treningu delati še bolj zavzeto, da se izkažem. Priznam, bilo je težko. Treniral sem ogromno. Tekme so bile za nas lažji del treninga.

Stopnic v Tivoliju ob dvorani se verjetno potem zelo dobro spomnite? Nisem tekel po stopnicah. Vse intervale smo imeli v kampih, sicer pa smo z Darkom Prusnikom spoznali Tivoli do potankosti. Imeli smo težke treninge, vendar smo se jih navadili, bili so del našega vsakdana. Nismo se več ozirali na težavnost. Na trdo delo smo se navadili.

Kako je bilo delati s Prusnikom? Mafija je bil izjemen. Vsi smo ga tako klicali. Z njim sem se pogovarjal celo italijansko. Včasih je skušal nekoliko balansirati vse skupaj, če je videl, da je nekdo utrujen. Pomagal mi je pri dvigovanju uteži.

Pri Olimpiji ste imeli kar šest trenerjev v treh letih. Kako ste občutili te burne čase? Filipovski, Pino Grdović, Denis Bajramović, Zmago Sagadin, Tomo Mahorič, Gašper Okorn … Najprej bi rekel, da me je Filipovski, ne glede na to, da je veliko zahteval od mene, ob vrnitvi zelo podpiral, čeprav je bil takrat pomočnik Zmaga Sagadina. "Daj Manuja notri," je govoril. Zame je bilo to neverjetno, ker sem prej mislil, da me je sovražil, a je bilo v resnici drugače. Prvo leto nisem skoraj nič igral, ne glede na to, koliko sem treniral. Govoril mi je, naj grem v igro za dve minuti, da si bo Ožbolt spočil. Prosil sem ga, naj me pusti dalj časa na parketu. Zdaj, ko gledam nazaj, je vse to normalen proces in razumem. Čeprav mi je obljubil več časa, sta Baždarić in Ožbolt igrala zelo dobro in zdaj mi je jasno, zakaj nisem že na začetku dobil več priložnosti. Ob vrnitvi mi je veliko pomagal.

Ko sem bil na začetku pri Olimpiji in sem neko poletje hotel na Nikejev Hoop Summit kamp, kjer igrajo mlajši igralci z vsega sveta proti Američanom, me ni pustil. Dejal sem mu, da naj mi da vsaj to priložnost, če že nisem veliko igral. Besen sem bil. Nikdar ne bom pozabil njegovih tedanjih besed: "Morda res ne igraš, vendar trdo delaš, kar se ti bo poplačalo. Ne hiti." Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je imel prav.

Slovenski trenerji vas še zdaj cenijo … Ko je šel Mahorič v Kijev, me je vključil v moštvo, kar je bil zame dokaz, da me spoštuje. Prav tako me je hotel v Kuban odpeljati Filipovski, vendar zaradi težav z vizumom nisem mogel tja. Najpomembneje je, da te trenerji spoštujejo, saj ti je na parketu bistveno lažje.

Kako je bilo živeti v Ljubljani? Enkratno. Preživel sem veliko lepih trenutkov. Olimpija je res imela veliko finančnih težav in po nekaj mesecev nisem dobival plače, kar je bilo težko, saj sem pomagal tudi družini doma. To je bil eden od razlogov, da sem hotel oditi. V tistem času sem tako ljubil Ljubljano, da bi me težko prepričali o odhodu kam drugam, če ne bi bilo finančnih težav. Tako mesto kot Olimpija sta mi pri srcu. Tu sem spoznal nove prijatelje, tudi gruzijske, ki so imeli restavracijo. Ljubljana je bila zame kot dom. Eno najboljših mest, v katerih sem živel. Če si imel prost dan, si šel lahko v Bohinj ali na Bled. Blizu je tako morje kakor tudi gore. Vse je bilo na dosegu roke.

Lahko bi posneli reklamo za slovenske turistične znamenitosti, ker toliko veste … (smeh) Res bi lahko. Veliko sem potoval. Večkrat sem bil tudi v Postojnski jami. Zelo dobro se spominjam Slovenije.

Ali lahko primerjate Gruzijo in Slovenijo? Rekli ste, da ste se počutili kot doma. Ko je prišla mama na obisk, je videla vse te gore in zeleno barvo, kar najdete tudi pri nas. Ljubljana pa je bolj razvita, zato je vse skupaj videti lepše. Tudi pri nas se v zadnjih letih spreminja bistveno na bolje. Gruzija je bolj kaotična, v Ljubljani pa živijo v ritmu. Pri nas živijo za preživetje. Gre na bolje in postaja destinacija za tujce.

Kako je s košarko v Gruziji? Umira. V košarki ni denarja. 80 odstotkov profesionalnih igralcev mora biti v službi, da preživijo. Plača ni visoka. Hudo mi je. Tudi v reprezentanci je nekaj fantov, ki s tem denarjem težko preživljajo družino. Za mlade igralce to ni velika težava, saj garajo, da bi enkrat odšli v tujino, vendar ni lahko. Raven je vse nižja.

Spodbudno je to, da smo imeli olimpijski festival mladih v Tbilisiju. Zaradi tega je bilo nekaj prenov košarkarskih igrišč, česar smo veseli. Šola, ki sem jo zapustil pred 16 leti, je bila do zdaj enaka. Ni bilo oken. Poleti je bilo vroče, pozimi zelo mrzlo. Težko je bilo napredovati. Treniral sem z rokavicami na rokah in kapo na glavi. Zdaj se je to spremenilo in mlajšim generacijam bo lažje trenirati v pravih razmerah.

Slovenijo ste obiskali pred dvema letoma na EuroBasketu. Ste dobili občutek, da se je kaj spremenila? Takrat smo kot reprezentanca igrali v Celju in se nismo uvrstili v drugi del v Ljubljani. To obiščem vsake toliko časa. Najlepši del mi je center, v katerem lahko hodiš in piješ kavo ob Ljubljanici. Všeč mi je stil središča mesta, ki se ne spreminja. Veliko lepih spominov imam na mesto.

S Slovenijo pa boste povezani tudi letos na evropskem prvenstvu v Zagrebu. V slovenski skupini ste bili že v Litvi leta 2011, v Sloveniji leta 2013 in vselej izgubili. Kako bo letos? Ne smemo razmišljati o Sloveniji, ampak le o sebi. Moramo pokazati, kaj znamo, in biti pripravljeni. Igrali smo napete tekme in dobili nekaj izkušenj. Morda smo naredili nekaj nespametnih napak, vendar se bomo vedno borili. To je naš moto.

Kaj lažje dihate, ker ne bo Gorana Dragića in Domna Lorbka, ki sta bila vaša zadnja krvnika v Celju na EuroBasketu 2013? Ne bi rekel, ker ima Slovenija vedno dobre košarkarje. Tudi če dva manjkata, najdejo zamenjavo v nekom, ki je mlajši. Morda ni tako izkušen, vendar ima odličen košarkarski IQ. Slovenija ne bo močno občutila odsotnosti enega ali dveh košarkarjev. Še vedno ne verjamem tega, da Goran Dragić ne bo igral … On je res eden najboljših organizatorjev igre, vendar ima Slovenija veliko košarkarjev na tem igralnem položaju. Mislim, da v prvem delu ne bo imela težav, če koga ne bo, v drugem delu pa bi se to že lahko poznalo.

Kakšen je cilj Gruzije na letošnjem EuroBasketu? Naš glavni cilj je, da se uvrstimo v drugi del v Lille. Dobra stvar je, da imamo selektorja, ki daje priložnost vsem in je že vrsto let z nami. Uživamo v treniranju in igranju. Seveda prihajajo težki trenutki, vendar v slabih in dobrih držimo skupaj.