Ljubljenec Tivolija do ovacij vendarle tudi v Stožicah

Kot bi prisluhnili pogostim očitkom o preskromnem spoštovanju svoje bogate športne preteklosti in dediščine, so se pri Košarkarskem klubu Union Olimpija pred tekmo 3. kroga evropskega pokala (proti Bonnu) globoko priklonili Marku Miliću, ki je pred dnevi naznanil, da zaključuje dolgoletno košarkarsko kariero. Ob prisotnosti 38-letnega kranjskega košarkarskega popotnika, ki ni nikoli skrival simpatij in hvaležnosti do ljubljanskega kluba, so visoko pod strop dvorane v Stožicah dvignili dres s številko 12.

Prav s to številko, ki jo je pred tem ponosno nosil legendarni Peter Vilfan, je zaradi atraktivnega sloga igre, košarkarske karizmatičnosti in nalezljivega pozitivnega značaja izjemno priljubljeni Milko navduševal ljubljansko publiko. Resda vselej v nekdaj kultni dvorani Tivoli, kjer je v njegovih štirih zeleno-belih epizodah domovala tedaj še evroligaška Olimpija, a tokrat je bil aplavza na odprti sceni in zasluženih ovacij deležen tudi v Stožicah.

Srce bije za Olimpijo

"Dva dni sem se pripravljal, da bi nagovoril Stožice. No, zdaj sem zaradi vseh čustev vse pozabil. Hvala navijačem in Olimpiji za vse. Menjajo se rodovi – tako nas košarkarjev kot navijačev. A nekaj ostaja. Vsem nam bije srce za Olimpijo," je v kratkem uradnem programu dejal "Milko".

Kot dom, v katerega se vračaš

Čeprav je bil košarkarski otrok kranjskega Triglava, ki je ob večni razpoložljivosti reprezentančnim selektorjem uresničil sanje o igranju v severnoameriški poklicni ligi NBA, ob tem nosil dres madridskega Reala kot najuspešnejšega evropskega kluba vseh časov, zadnje tekme pa odigral v Al Kuwaitu, pa je bila prav Olimpija njegov klub. Z njim se je zavihtel med največje športne zvezde v državi, se veselil enega največjih uspehov v karieri (3. mesto v evroligi, 1996/97), se izstrelil v evropsko košarkarsko orbito in se vanjo kot na svojo domačijo vselej vračal s širokim nasmehom.

Dres ljubljanskega kluba je prvič oblekel leta 1994 in se po nepozabnem nastopu na rimskem zaključnem turnirju evroligaške četverice tri leta pozneje kot prvi Slovenec podal v ligo NBA. Leta 1999 se je po dokaj ponesrečenem projektu prepričevanja ameriških trenerjev vrnil v Tivoli, navduševal še eno sezono in se nato preusmeril na pestro evropsko pot.

Leta 2007 se je vrnil v Union Olimpijo ter tam z vmesnim skokom v Madrid vztrajal do januarja 2009, ko je po nesoglasjih s tedanjim trenerjem Juretom Zdovcem, ki ga dolgoročno ni videl v ekipi, še zadnjič odkorakal iz Olimpije. Zdaj se je vrnil, a ne kot golobradi mladenič sredi 90. let preteklega stoletja, vzhajajoča zvezda po ameriški izkušnji nekaj let pozneje ali izkušeni kapetan in mentor mladim košarkarjem že globoko v tem tisočletju, temveč kot legenda najuspešnejšega slovenskega košarkarskega kolektiva vseh časov. Zdaj ga ne bo več zapustil.

"Ajd, se vid'mo!"

"Čeprav se poslavljam od resnega igranja košarke, verjamem, da bom v kakšni drugi vlogi našel tako veselje in strast znotraj najlepše igre," je ob slovesu dejal nekdanji kapetan Olimpije in slovenske reprezentance, ki je prve zvezdniške trenutke doživljal na tekmovanju v zabijanju na tekmi vseh zvezd.

Atraktivne poteze so ga zaznamovale tudi v osrednjem delu kariere. Resda je po rezultatskih dosežkih zaostajal za številnimi vrstniki iz sanjske slovenske košarkarske generacije, a je bil vseeno zaradi karizmatičnosti vzornik mladim košarkarjem in magnet za gledalce. Imel je svoj košarkarski in zvezdniški slog, ki ga na najlepši način odslikavajo tudi njegove poslovilne besede: "Ajd', se vid'mo!"