Jure Zdovc bi rad ponovil zgodbo izpred šestih let

Jure Zdovc je na čelo izbrane vrste prišel prvič leta 2008 in nato septembra 2009 premierno popeljal slovensko reprezentanco na evropsko prvenstvo. Napovedal je jasen boj za medaljo in bil z ekipo na pragu velikega uspeha. Pot se je končala v boju za tretje mesto, v katerem je Slovenija izgubila proti Grčiji. Izbrani vrsti je spet poveljeval lani na svetovnem prvenstvu, novo evropsko prvenstvo je pred vrati. Pravi, da je zdaj povsem drugačen trener, kot je bil pred šestimi leti. Tudi letos ima cilj, da ekipo popelje do polfinala, pa čeprav imajo posamezniki občutno manj individualne kakovosti, kot so je imeli košarkarji na Poljskem. Vedno namreč stremi k najvišjim mestom.

Odhajate tja, kjer ste uživali v košarkarski romantiki. Leta 1989 je bila Jugoslavija na evropskem prvenstvu v Zagrebu nepremagljiva. So spomini še sveži? Uf, to je že daleč. Takrat sem bil v resnici prvič resneje zraven. Na olimpijskih igrah leta 1988 nisem skoraj nič igral. V Zagrebu sem imel resnejšo vlogo. Pritisk je bil, vendar se ne spomnim, kakšen. Od nas so pričakovali, da bomo prvi, na koncu smo gladko bili. Prvenstvo je bilo zelo kratko, saj smo v skupini igrali tri tekme, nato pa sta sledila polfinale in finale. Prvenstva je bilo konec že junija oziroma v začetku julija. Priprave so bile prav tako krajše.

Bi raje videli, da bi bila tudi zdaj prvenstva prej? Nemogoče je imeti takšne termine, saj špansko prvenstvo na primer traja do konca junija. Tudi drugod igrajo pozno. Če bi se prvenstva končala prej, bi bilo mogoče, vendar se ne. Mislim, da je takšen termin kar v redu.

Da ste pravi Slovenec, ste pokazali dve leti pozneje, ko ste igrali za Jugoslavijo in zaradi vojne v Sloveniji zapustili izbrano vrsto. Ste prostovoljno odšli? To je bila moja osebna odločitev. Vse skupaj je bilo zelo hitro. Pred tekmo sem imel popoldanski počitek. Mislim, da sem bil celo sam v sobi. V trenutku sem se odločil in šel v sobo k selektorju. Prepričeval me ni. Ne nazadnje nisem bil tako pomemben, ker sem bil edini in je bilo to mogoče skriti. Brez mene je bilo še vedno veliko kakovosti.

Kaj bi za vas pomenilo, če bi kot trener osvojili medaljo? Kot igralec ste jih … V dresu Slovenije je še nimam, ker sem jo dobil v jugoslovanski izbrani vrsti. To je povsem druga dimenzija. Ne bi mogel primerjati … Slovenija je le Slovenija. To je nekaj najvišjega, kar lahko kot trener doživiš. Prepričan sem, da bo slovenska košarkarska medalja prej ali slej prišla.

Potem se nam ni treba bati za slovensko košarkarsko prihodnost? Za prihodnost sem zelo optimističen. Iz ozadja prihaja dobra generacija. Luka Kraljević je šel v Bosno, Žan Mark Šiško v Cibono, Luka Dončić je v Realu, pri Olimpiji je Blaž Mesiček … Za naprej je težko predvidevati, vendar strahu ni. Morda bo zdaj kakšna luknjica ali tudi ne. Pravila ni. Običajno se stvari zgodijo, ko najmanj pričakuješ. V Sloveniji je košarka čudo, če gledamo, kako majhni smo. Za slovensko košarkarsko prihodnost ni strahu.

V čem bo za vas odhod na letošnje evropsko prvenstvo drugačen kot leta 2009 in lani na svetovno prvenstvo? Več rutine imam. V nekaterih položajih se bolje znajdem. Leto 2009 je bilo specifično. Bil sem na začetku trenerske kariere. Naložil sem si veliko pritiska. Zdaj sem bolj umirjen, čeprav je vsaka tekma zgodba zase, ki prinaša nove težave, nove izzive … Najbolj bistveno je, da vse pozabiš, in gledaš, kaj bo danes in jutri.

Nekako se vam je že drugo leto zapored podrla hišica iz kart, ker ne boste imeli najboljših posameznikov na parketu. Vas je to kaj zmotilo? Po svoje smo to lahko pričakovali. Evforija, ki je rasla vse od leta 2005 v Beogradu, je doživela vrhunec z evropskim prvenstvom v Sloveniji. Pripadnost je nato nekoliko upadla. Če nekdo odpove, me bistveno ne prizadene. Prav tako nisem dober politik, da bi znal prepričati. Če nekdo reče ne, ne prosim, ne silim. Kdor hoče, bo igral.

Ali pri Alekseju Nikoliću, ki se je po reprezentančni akciji U21 odločil za počitek, ne bi bilo mogoče storiti drugače? Stvari je vedno mogoče izpeljati drugače, vendar mora biti način za reševanje težav pravšnji. Stvari ne moreš zahtevati po telefonu. Pričakoval bi, da se usedemo in pogovorimo. Mislim, da sem bil več kot korekten. Reprezentanca je danes zadnja in vedno manj pomembna stvar. V ospredju so klubi. Za agente reprezentanca ni zanimiva, pomeni le breme, saj se lahko košarkar poškoduje. Fantu nič ne zamerim, ker vem, da je imel okoli sebe veliko prisluškovalcev, vsak od njih je imel svoj interes. To spoštujem.

Kako pa je z nadarjenim Luko Dončićem? Ali je bilo letos prehitro, da bi prišel v člansko reprezentanco? Luko smo hoteli dati na širši seznam, nisem pa mu mogel zagotoviti dvanajsterice. Tega ne moreš vedeti, dokler ne začutiš. V resnici ni hotel. Upam, da bo igral za Slovenijo. To je malce čudno. Osebno z njim nisem govoril. Za to je skrbel Rašo Nesterović.

Kdaj pa ste vedeli, da ne boste mogli računati na Gorana Dragića? Ko smo začeli v Kranjski Gori, je bil aktualen, ker se je takrat že vedelo, da bo žena rodila v Sloveniji. Potihoma sem nekako vseskozi računal nanj. Po koncu drugega tedna priprav sem dobil odgovor, da ne bo šlo. Naredil sem vse, kar je bilo mogoče. Celo klical v Miami.

Ste se slišali s predsednikom Patom Rileyjem? Z njim sem govoril, ampak je bil odgovor negativen.

Kako bo ekipa delovala brez Gorana Dragića? Lani se je večkrat videlo, da so nekateri le čakali, kaj bo naredil on … Preostali bodo morali prevzeti več odgovornosti. Za te fante je to priložnost, da se dokažejo. Gogi je dominanten organizator igre. Zdaj delujemo na drugačen način. Za trenerja je malce težje, ker je Gogi ustvarjal presežek. Zdaj takšnih košarkarjev nimamo, zato moramo igrati drugače.

Ali je lažje voditi ekipo brez zvezdnikov, kar zadeva zagnanost fantov? Ekipi leta 2009 in zdaj sta občutno različni, saj ste imeli takrat boljše posameznike, ti pa si poskušajo izbojevati mesto v ekipi … Vedno zahtevam trdo delo. Pri meni je razlika kot dan in noč, če bi gledali evropsko prvenstvo leta 2009 na Poljskem in zdaj. Neizkušen sem bil. Svoje filozofije še nisem imel. V ekipi so bili izkušeni igralci. Jako Lakoviča si moral ugasniti, ker je njegov motor vedno deloval na 120 odstotkih. Zdaj na vse skupaj gledam drugače. Veliko zahtevam. Ne le iz taktičnega vidika … Fantje morajo veliko šprintati in delati na visokih obratih.

Ko ste objavili seznam košarkarjev, na katere računate na EuroBasketu, se je zdela zagrebška skupina lahka, zdaj pa bo z okrnjeno zasedbo zelo izenačena … Tudi Nizozemci niso kdorkoli. Pravila ni. Spomnimo se skupinskega dela evropskega prvenstva v Celju leta 2013, ko smo trepetali z Gruzijci in Čehi. Vsi igrajo košarko, zato ne bo lahke tekme.

Kakšen se vam zdi razpored na EuroBasketu? Najprej tekma s Hrvaško, nato sledijo Gruzija, Nizozemska, Grčija in Makedonija … Ni mi všeč. Katastrofalen je. Najprej igramo ob 21. uri s Hrvati, naslednji dan pa ob 18. uri z Gruzijci. Gruzijci bodo igrali prvi dan ob 15. uri z Nizozemci. Mi moramo Gruzijce premagati, četudi premagamo Hrvate.

Kako se potem lotiti Hrvatov in Grkov, ki so realno favoriti skupine? Dobro vprašanje ... (smeh, op. p.) Za nas trenerje so takšne tekme lažje, ker bodo igralci motivirani. Nič ti ne pomaga, če premagaš Hrvate in potem ne igraš dobro proti Gruziji. Zato smo tu trenerji, da jih postavimo na realna tla in jih pripravimo.

Kako košarkarje pripravite na tekmo? Spomnim se, da ste na Poljskem leta 2009 tudi z malce drugačnim besednim zakladom podžgali košarkarje, da so v uvodnem delu preskočili Srbijo ... Odvisno, kakor čutim. Ne stojim pred ogledalom in ne pripravljam govorov. Nisem govorec, kar košarkarjem tudi povem. Nisem srbski trener, ki ima govore. Igralci so profesionalci, na vsaki tekmi in treningu morajo dati vse od sebe. Ključno je, da posameznik ve, kaj od njega pričakujem vsako sekundo. Ko naredi napako, mora vedeti, zakaj jo je naredil.

Bodo v Zagrebu navijači pomagali? Ogromno ... Vedno poudarjam, naj pridejo v čim večjem številu, dajo tisto piko na i ter nadaljujejo tradicijo podpore reprezentanci. Tudi sodniški kriterij se lahko spremeni zaradi njih. Upam, da jih bo prišlo čim več in da se bomo skupaj bojevali.

Slovenska košarkarska reprezentanca je v zadnjih letih razvadila z dobrimi uvrstitvami, zato navijači vselej pričakujejo zmago. Tudi letos jih bodo … V Sloveniji se vedno veliko pričakuje. Reprezentanca je kot Olimpija. Vsi pričakujejo, da zmaguje. Reprezentanca si je ustvarila status. Četudi ekipa ni tako konkurenčna, kot je bila leta 2009, ni velike razlike. Sam pritiskam na igralce, ker od njih veliko pričakujem. Pred šestimi leti sem imel ekipo, ki je veliko naredila sama. Košarkarji so bili individualno boljši, v letošnji akciji pa jih moram imeti bolj pod nadzorom.

Kljub okrnjenosti si zastavljate visoke cilje. Ali to počnete, da bi motivirali fante, ali resnično verjamete v uspeh? Od prvega dne, ko sem postal trener, tako razmišljam. Veliko izkušenih trenerjev mi je reklo, naj si s takšnim razmišljanjem ne kopljem jame. Delam tako, kot čutim. Stremeti moramo k cilju, sicer nima smisla, da se ukvarjamo s športom. Publika želi od nas veliko, prav tako mediji, vse to nas dela bolj motivirane, zbrane … To je v meni.

Verjamete v to ekipo? Zagotovo, vendar morajo verjeti tudi igralci. Je pa res, da jih je med njimi nekaj, ki so nagnjeni k temu, da se prehitro zadovoljijo. To me najbolj skrbi. Osebno sem bolj nervozen, ko zmagujemo, kakor ko izgubljamo. Po porazih namreč prihajajo zmage. Ko imaš zmage, se od nas vedno več pričakuje, že na treningih pa vidiš, da so se igralci zadovoljili. Tega nimajo v sebi in takšno razmišljanje jim preprečuje, da ne gredo na višjo raven. Zato tavajo nekje na dnu. Značaj je težko spreminjati.

Vse ekipe se na takšnih prvenstvih znajdejo v kriznih trenutkih. Ima naša reprezentanca značaj za velike preobrate? Mislim, da ima. Starejši fantje imajo izkušnje. Slovenija nima več te težave, ki je bila prisotna pri prejšnjih generacijah, da se košarkarji po porazu niso več znašli. Poraz te mora narediti močnejšega. Najboljše reprezentance imajo na prvenstvih tudi kakšen poraz. Ni me strah, nikoli pa ne veš.

Med romantike na prvenstvu ne bomo spadali, verjetno bo v ospredju disciplina … Poskušali bomo igrati dobro obrambo, vendar jo je drugače igrati pred domačimi navijači in sodniki. Kriterij bo drugačen. Bomo videli, koliko nam bodo sodniki dovolili igrati takšno obrambo. Moramo vztrajati. Ne smemo se povleči nazaj. Zavedati se moramo, da bodo tudi noge na takšnih tekmah, kot bodo na prvenstvu, počasnejše. Obramba, skok in disciplina so primarne stvari. Imamo tudi nekaj igralcev, ki so nekoliko hitrejši, divji, ki lahko naredijo tako plus kakor tudi minus (smeh, op. p.).

Verjamete, da lahko tudi ob pričakovanem napredovanju le z obrambo zaustavite napadalno močne Špance, Francoze … Vsakogar je mogoče ustaviti. To sploh ni sporno. Italijani so lep primer, z njimi smo igrali v Kopru. Prisotna mora biti le želja. To pogrešam pri nekaterih igralcih. Alenu Omiću večkrat rečem: če ima na nasprotni strani boljšega igralca, naj bo to izziv. Če si le korekten v obrambi, nimaš možnosti. Moraš dati nekaj več. Imeti moraš pravo grimaso, kar seveda ni lahko. Igralec mora imeti to v sebi, so pa tudi pri tem naredili korak naprej.

Kdo bo favorit prvenstva? Kar veliko jih je. Grke nekako vidim zelo visoko. Občutek imam, da bi lahko Hrvati letos šli tudi do konca. O Špancih in Francozih ni treba izgubljati besed. Prav tako ne o Srbih, ki spadajo v vrh.

Vaš glavni cilj torej je? Da pridemo med štiri ekipe na prvenstvu (četrta je bila Slovenija pred šestimi leti na Poljskem, op. p.). Če bo moj cilj uvrstitev na olimpijske kvalifikacije, se nanje ne bomo uvrstili ali pa bo zelo težko. Glavni cilj mora biti višji, da zadovoljiš minimalne.