Boštjan Nachbar: Slovo je bilo težko, oči so se mi zarosile

Želja Boštjana Nachbarja je bila, da bi kariero končal v dresu Barcelone, kjer se je v zadnjih dveh letih z družino odlično počutil. Katalonijo je vzljubil in celo postal navijač nogometne Barcelone, čeprav pred tem z nogometom nista bila na ti. Prav zaradi vseh teh vezi, ki so se spletle, je bilo slovo od košarkarskega kluba težko.

"Barcelona bo vedno moj drugi dom"

"Pogodba se mi je iztekla. Proti koncu sezone smo bili v pogovorih za podaljšanje še za eno, vendar so se na koncu odločili drugače. Imajo drugačno vizijo, Kakor kaže, nas bo sedem odšlo, kar je več kot pol ekipe. Daleč od tega, da bi bila kakšna zamera. Zelo korektno smo se razšli. Odhod od ljudi v klubu, prijateljev in navijačev je bil težek. Na twitterju sem dobil neverjetno veliko število osebnih sporočil. Oči so se mi zarosile, da sem imel takšno močno podporo. Videli so me kot nekakšnega očeta v ekipi. Barcelona bo vedno moj drugi dom," je zgodbo odhoda razložil Nachbar.

Pravi, da ima pri Barceloni vedno odprta vrata za morebitne pogovore, ne bi pa niti izključil možnosti, da bi v prihodnje v klubu delal v kakšni drugi funkciji: "Da bi rekel, da imam to danes v načrtu, to ne, a bi si zelo želel."

Čeprav je bilo morda zaslediti, da se spogleduje s koncem kariere, je težko verjeti, da bo košarkarske copate že letos obesil na klin, saj so takoj po slovesu od Barcelone tri evroligaška moštva pokazala interes, da bi ga imela rada v svojih vrstah.

Pri novem klubu bo gledal na družino

"Želja je še vedno velika. Vprašanje je, ali bom v takšnem okolju, v katerem bom imel dovolj motivacije za igro. Druga stvar je, da moram gledati na družino. Hčerka gre v prvi razred. Ne morem v vsako mesto in klub. Moram gledati, da bo družina z mano prijetno živela. Sem v drugačnem položaju kot pred 10 leti, ko sem gledal le na košarko. Želel bi si igrati še eno leto v evroligi. Če ne bo evroliga, pa bi bil rad v klubu, ki bo dobro organiziran in ima dobre navijače. Vzel si bom čas za razmislek. Do konca meseca bo verjetno znano."

Ker je leto hitro naokoli, že zdaj razmišlja, kaj bi rad počel po končani karieri. Le ena možnost je, da ostane v košarki: "S 35 leti bom verjetno eden najstarejših, kamorkoli bom šel. Moram začeti razmišljati, kaj bo po karieri. Po tej strani je interes, da se priključim klubom v vlogi gospoda v obleki in kravati. Na začetku bi bil verjetno pomočnik športnega direktorja in bi bil zadolžen za delo z mlajšimi na igrišču in ob njem. Nato bi gradil kariero. To bi si želel poizkusiti in mislim, da bi bil v tem uspešen. Se mi zdi, da je to edina stvar, ki bi me obdržala v košarki. Trener ne želim biti, prav tako ne agent."

Na delo z mladimi je že dodobra navajen, saj vsako leto organizira košarkarski tabor v Kopru. In tudi letos ne bo nič drugače, saj bo ves prihodnji teden namenil svoj čas nadobudnim mladim košarkarjem.