Tanja Žakelj: V Ljubljani se preprosto nisem znašla

Tanja Žakelj je trenutno najbolj vroče ime gorskega kolesarstva. Za 25-letno študentko kemijskega inženiringa je po povprečni lanski, v kateri je glavnino motivacije črpala iz 10. mesta na olimpijskih igrah v Londonu, izvrstna sezona. Naslov evropske prvakinje, 5. mesto na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki (brez padca bi bržkone stala na zmagovalnem odru) in za češnjico na smetani še zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu. Prebivalka idilične vasice Ledine nad Idrijo – mimogrede, tam se počuti najbolje – je v pogovoru za Sportal spregovorila o razlogih za pozitivne spremembe v letošnji sezoni, prehodu z orientacijskega teka na gorsko kolo, gimnazijskih in študijskih letih ter kršenju uredbe o prepovedi vožnje z gorskimi kolesi in motorji v naravnem okolju.

S Hafjella se vračate z najboljšim izkupičkom letošnje sezone, skupno zmago v svetovnem pokalu gorskega kolesarstva. Je res, da so vam navijači na zadnji tekmi sezone pripravili pravi slovenski praznik? Ja, na Norveškem je bilo ogromno slovenskih navijačev. Od domačih, sorodnikov, prijateljev, sosedov, … Oblečeni so bili v zelene vetrovke, držali so se kot skupina in nasploh so bili zelo opazni.

Letošnja sezona je bila za vas milo rečeno vrhunska. Naslov evropske prvakinje, zmaga v seštevku svetovnega pokala, 5. mesto na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki … Kaj je po vašem mnenju lansko povprečno sezono pozlatilo v letošnjo vrhunsko? Lanska sezona je bila dokaj povprečna, deseto mesto na olimpijskih igrah v Londonu pa edino, kar me je gnalo naprej. S prihodom v domačo ekipo Unior Tools Team se je marsikaj spremenilo. S fanti smo se odlično ujeli, poskrbeli so za vse, za odlično vzdušje, opremo … Moja naloga je bila le, da se osredotočim na svoje delo, torej treninge in dirke. Zamenjala sem tudi trenerja. Lani me je vodil Luka Žele, letos je to vlogo prevzel Samo Ravter s Fakultete za šport. Že lani sem ugotovila, da potrebujem spremembe v načinu treninga.

Kaj vas je motilo v turški ekipi Solcano? Vaše poti so se dokaj hitro ločile? Že lani ste v enem od intervjujev izpostavili, da se zavedate, česa ne želite več doživljati in kaj oziroma koga potrebujete ob sebi. Kaj ste mislili s tem? Solcano je bila na novo organizirana ekipa, s katero nismo dosegli prave ravni, niti v njej ni bilo prave organiziranosti. Čutila sem se zelo zapostavljeno, mislim, da zame niso storili dovolj in da so jim bili pomembnejši drugi kolesarji, četudi so dosegali slabše rezultate. Vse to me ni ravno motiviralo.

Kako ste prišli v stik z ekipo Unior Tools Team? Pred vašim prihodom niso pogosto sodelovali z gorskimi kolesarji. Ja, že nekaj let so gravitacijska ekipa, kar pomeni, da imajo pod svojim okriljem kakovostne domače in tuje tekmovalce v spustu, so organizirani kot ekipa UCI in tekmujejo na svetovnih pokalih. Sodelovanje mi je ob koncu pretekle sezone predlagal Tine Mahkovec, menedžer Unior Tolls Teama. Zgodilo se je ravno v obdobju, ko mi je bilo praktično vseeno, ali bom nadaljevala kariero ali pa bom leto dni brez ekipe. S tem se nisem kaj dosti obremenjevala, mislila sem si, kar mi je namenjeno, mi je pač namenjeno. No, bi bila pa res izjemna škoda, če tega leta ne bi izkoristila, kajne? Verjamem, da se je tako pač moralo zgoditi.

Koliko ljudi je v vaši ekipi? Trener Samo Ravter, menedžer Tine Mahkovec, mehanik Rok Jurca in Grega Stopar, ki skrbi za stike z mediji in fotografije.

Grega Stopar se je zelo resno lotil svoje vloge medijskega posrednika. Ja, meni in ekipi se je to zelo poznalo, letos se je zgodil precejšnji premik na slovenski sceni. Dejstvo je, da nisem tip človeka, ki bi se znal samopromovirati, zato mi je Grega v veliko pomoč. Vedno sem bila bolj zaprt tip, se pa zavedam, da je komuniciranje z mediji še kako pomembno.

Ali po vseh letošnjih uspehih zaznavate večji interes sponzorjev? Osebno tega sicer nisem čutila, no, mogoče so se obrnili na menedžerja.

Kako ste sploh zašli na gorsko-kolesarsko sceno? Menda ste se pred tem ukvarjali z orientacijskim tekom. Ja in tam so učitelji opazili moj športni talent. Vedno sem bila zelo dobra v teku, slabša pa v orientaciji (smeh). No, sem pa od nekdaj rada kolesarila in učitelji so to vedeli. Učitelj športne vzgoje na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, ki sem jo obiskovala, je poznal enega od trenerjev v MTB klubu Črni vrh, ki je pozneje postal moj prvi kolesarski klub. Začel mi je pisati treninge, ampak priznam, da se mi je to takrat zdelo neumno.

V čem bi rekli, da izstopate od drugih gorskih kolesark? Letos sem tehnično izredno napredovala. Glede na to, da sem pristala v gravitacijskem klubu, so mi ravno tam precej pomagali pri načinu in hitrosti premagovanja naravnih ali umetno zgrajenih ovir. Postala sem hitrejša, bolj sproščena in zato mi več energije ostane za grizenje v klance.

Ste kdaj potrebovali psihološko pomoč, podporo? Nikoli.

To pomeni, da na tem področju sploh nimate težav? Mislim, da jih ima vsak, a mora najti način, kako jih zaobiti. Ne morem pa reči, da to obvladam, ker ne obvladam niti gorskega kolesa. Še vedno se učim.

Katere so vaše šibke kolesarske točke, kjer imate še vedno dovolj manevrskega prostora? Mogoče štart, ki mora biti res močan in eksploziven, ter menjava ritma. Na začetku sem imela težave tudi s spusti. Nisem si upala drveti, niti nisem imela od kod črpati znanja, odkar sem pri Uniorju, je to drugače.

Lepi dnevi se počasi poslavljajo, kako boste trenirali pozimi? Po koncu kolesarske sezone zelo rada zamenjam šport. Pozimi veliko tečem na smučeh, se sprehajam, sicer pa z ekipo letos načrtujemo odhod v tople kraje, najverjetneje na Kanarske otoke. Nekaterim je več do srfanja, drugim do kolesarjenja, tako da še ne vemo točno, za kateri kanarski otok se bomo odločili.

Večkrat se omenja, da niti ne preseneča, da ste tako vzdržljivi, ko pa vas je življenje na kmetiji utrdilo in okrepilo. To drži? Res je, da imamo doma kmetijo in da sem vedno pomagala pri opravilih. In to z veseljem. Gojimo govedo, vendar le za lastne potrebe. Rada pomagam v hlevu, to mi ni noben problem.

Ste ena tistih športnic, ki je uspešno usklajevala šolo in šport, med drugim ste tudi zlata maturantka. Kako vam je to uspevalo? Od nekdaj sem imela zelo dobre delovne navade, še posebej v gimnazijskih letih.

Ste imeli status športnice? Sem, vendar ga nisem kaj dosti izkoriščala, raje sem delala sproti.

Glede na izbiro študija predvidevam, da ste ljubiteljica naravoslovnih predmetov? Ja, ampak po koncu srednje šole sem bila v resni dilemi, kam naprej. Nazadnje sem se odločila za študij kemijskega inženiringa, ker je pravi miks mojih najljubših predmetov, matematike, kemije in fizike. Študij mi je šel dobro od rok, priznam pa, da se v Ljubljani nisem prav dobro znašla. Precej lepše spomine imam na gimnazijska leta.

Koliko stopničk vas danes še loči od konca študija? Štirje izpiti in diploma. Knjige so od lani v kotu … Je pa težko, preprosto padeš iz tega ritma …

Se že poigravate z idejo o življenju po gorskem kolesarstvu? Moj cilj je končati fakulteto, se pa v tej smeri poklicno res ne vidim. Raje bi počela nekaj v zvezi s kolesarstvom.

Kot trenerka? Tudi to je možnost.

Kako dolga je sicer tekmovalna doba gorskega kolesarja? Ta razpon se je precej razširil. V letošnji sezoni je na eni od tekem svetovnega pokala zmagala 42-letna Sabine Spitz, maraton je dobila Gunn-Rita Dahle, zame osebno najuspešnejša gorska kolesarka vseh časov, pa ima 40 let. Mislim, da imam pred seboj še veliko tekmovalnih let.

Kako visok je nagradni sklad v gorskem kolesarstvu, bi se od tega dalo živeti? Ne, nagradni skladi niso niti blizu številkam v nekaterih drugih športih. Zmaga v svetovnem pokalu prinaša 2.750 evrov, 10. mesto – to je zadnje mesto, ki prinaša finančno nagrado – pa 200 evrov.

Kako težak je proračun ekipe Unior Tools Team? Ne vem, s temi podatki se nisem nikoli ukvarjala, ekipa je poskrbela za vse.

V Sloveniji že nekaj časa odmeva uredba o prepovedi vožnje z gorskimi kolesi in motorji v naravnem okolju. Vas ta uredba ovira pri treningih? V bistvu to uredbo z vsakokratnim kolesarjenjem zunaj uradnih poti, torej po peš poteh, kar naprej kršim. Če bi me želel kdo kaznovati, bi to seveda bila težava. Je pa predpogoj, da bi to nekoga motilo in bi sporočil naprej. Pri spustih sem vedno zelo pazljiva, pazim tudi, da ne povzročim nesreče in da koga ne prestrašim. Sicer pa za kolesarjenje po gozdovih izbiram termine, ko so ljudje v službi in ko gozd ni tako obljuden.

Gorsko-kolesarski olimpijski kros je, kot pove že ime, olimpijska disciplina, z letošnjimi uspehi pa prav gotovo naraščajo tudi apetiti po olimpijski kolajni. Že čutite pritisk? Olimpijske igre so še zelo daleč, se pa hkrati zavedam, da bo že prihodnja sezona težja, kot je bila letošnja. Uspela sem prodreti v ožji krog gorskih kolesarjev in zagotovo bom že od začetka sezone deležna večje pozornosti. Mislim, da si športniki sami zadamo dodatni in odvečni pritisk, zato bo to nekaj, kar bom poskušala čim bolj odmisliti.