"Danes vsi hočejo biti Pogačar in Roglič, kar je manj od tega, ni več zadovoljivo"

Smo tik pred ključno fazo letošnje Dirke po Italiji, pred nami sta samo še gorski kronometer na Svete Višarje, ki bo ustoličil končnega zmagovalca, in revijalna etapa v Rimu, kjer bo zadnja postaja letošnjega kar nekoliko neobičajnega Gira. Za Primoža Rogliča, ki ga do rožnate majice loči samo 26 sekund, je vedno veljalo, da se uči na napakah. Česa bi se lahko naučil iz kronometra na Dirki po Franciji leta 2020, kjer je zapravil že skoraj zagotovljeno zmago? Kako zahtevna naloga je danes pred kolesarji, ki bodo po treh tednih dirkanja vse prej kot sveži?

Klanec na Višarje je res brutalen. Če bo na startu 120 kolesarjev, si jih bo 100 izmed njih za cilj zastavilo samo to, da pridejo do Višarij, kar pa ne bo lahko. 

Pri Jumbo-Vismi so verjetno kakšen naboj poskušali prihraniti prav za to etapo, je pa res, da so jih veliko prihranili že v prvih dveh tednih. Mislim, da jim je bila 14-dnevna uspavanka kar pogodu. Primož Roglič je na Giro prišel s precej manj tekmovalnimi dnevi kot drugi kolesarji, tako da je na začetku verjetno nekoliko trpel, potem pa je bil vsak dan boljši. Roglič s tem popravlja tudi napako z Gira 2019, kjer je preveč udarno začel, pa potem proti koncu nekoliko popustil.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Če mu bo uspelo zmagati v kronometru oziroma tam osvojiti rožnato majico, se mu bo verjetno nekje v ozadju v podzavesti ob spominu na francoski Tour leta 2020 po svoje odvalil kamen s srca. Sicer sam takrat sploh ni storil nobene napake. Roglič je na tistem Touru kronometer odpeljal dobro, v etapi je bil peti, ampak Tadej Pogačar je bil tisti dan preprosto razred zase.

Na trasi današnjega kronometra je pričakovati ogromno slovenskih navijačev, podobno kot smo jih opazili v zadnjem tednu letošnjega Gira.  Ali Slovenci počasi postajamo kolesarski narod, ali se bojite, da bi zanimanje Slovencev za kolesarstvo z morebitnim upadom rezultatov slovenskih kolesarjev usahnilo? 

Vloga kolesarjev je, da vrtijo pedala, da dirkajo. Vloga nas, ki delamo v tem športu, pa je, da zdaj v tem času uspehov kar najbolj promoviramo kolesarstvo. Da navdušimo množice, da začnejo spremljati kolesarstvo širše in pa tudi globlje, da začnejo spremljati tudi dirke nižjega ranga, da jih začnejo zanimati tudi podrobnosti.

Da ni vse usmerjeno zgolj in samo v dve največji imeni, ki pa sta seveda gonilna sila vsega skupaj. Ko bodo ljudje vzljubili ta šport in potem spremljali športnike zaradi kolesarstva, ne kolesarstvo zaradi posameznikov, takrat bomo kolesarski narod. S slabšimi rezultati bo upadlo tudi zanimanje, to je jasno. V naših rokah je, da smo amortizer tega in da ustavimo kolesarstvo na višji točki kot pred ero Primoža in Tadeja. Mislim, da smo na pravi poti. Da, Slovenija postaja kolesarsko vse bolj izobražena in Slovenci vse bolj kolesarski narod.

Foto: Anže Malovrh/STA

Dirka po Italiji je bila letos pomembna odskočna deska za kar nekaj kolesarjev. Kdo je na vas naredil največji vtis?

Mislim, da v očeh domačinov na Giru močno izstopa Italijan Jonathan Milan, ki se razvija v res močnega sprinterja. Vemo, da obrača nore številke, mu pa še malo manjka pri tehniki, da bi lahko govorili o vrhunskem šprinterju. Spomnimo se sprinta v 11. etapi, ko se je iz ozadja prebil na drugo mesto. Opravil je najmočnejši sprint in se kar naenkrat pojavil v ospredju, nato je o zmagovalcu odločil fotofiniš. Enako se je ponovilo tudi v 17. etapi. Če bi bila ciljna črta samo meter pozneje, bi zmagal za pol metra. Obakrat. Ima pa vse od druge etape na svojih ramenih ciklamno majico. 

Vprašanje je, ali bo Milan ostal v ekipi Bahrain-Victorious oziroma ali mu bo v prihodnosti lead-out delal kakšen vrhunski kolesar, kakor sta na primer Mezgec ali Mørkøv. Če ga bodo moštveni kolegi pripeljali na položaj, je Jonathan Milan lahko sprinter prihodnosti, mimo katerega se bo težko kdo prebil. Naslednje lepo presenečenje letošnjega Gira pa je Nemec Nico Denz (Bora-hansgrohe), ki je poleg Remca Evenepoela edini osvojil dve etapi.
Dvaindvajsetletni Italijan Jonathan Milan se razvija v močnega sprinterja. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Smo tik pred koncem 106. izvedbe Gira. Kaj vas je najbolj presenetilo in kaj je najbolj zaznamovalo letošnji Giro?

Presenetilo me je to, da se v prvih 14 dneh dirke vsaj glede skupne razvrstitve ni zgodilo skoraj nič in da smo bolj ali manj spremljali psihološko vojno, me pa nista presenetili dve taktični predaji rožnate majice, ki nekaterim navijačem nista bili všeč, sta pa s tem nekaj dni slave dobila kolesarja iz ozadja.

Seveda ne moremo spregledati vremena, ki je močno zaznamovalo letošnjo dirko. Kolesarje je pralo skoraj dva tedna, bilo je zelo mrzlo, vse to pa dogajanje in razmerja na dirki hitro obrne na glavo. V takih razmerah je dirkanje izjemno težko, neprestano je treba biti na preži, biti povsem osredotočen, vse to pa vodi v večjo porabo energije. Če se v takih razmerah zgodi padec, je vse samo še slabše. 

Med spremljanjem prvih dveh tednov Gira se je marsikdo spomnil na besede direktorja maratona Franja Gorazda Penka, da kolesarstvo ni za mehkužce.

Se strinjam. Kolesarstvo ni za mehkužce in letošnji Giro je res velik izziv.

Še preden se je dobro začel, pa se je Giro končal za Remca Evenepoela, ki je dirko predčasno sklenil zaradi okužbe s covidom. Zdi se, kot da je Giro z njegovim odhodom izgubil nekaj napetosti, tudi sočnosti, ki jo mladi Belgijec s svojimi izjavami prinaša, zagotovo pa je močno spremenil tudi nadaljevanje dirke. V drugem tednu smo bolj ali manj spremljali status quo med favoriti.

Zagotovo, glede na prednost, ki si jo je Remco nabral v kronometru, bi preostali morali precej napadati, da bi se mu približali, tako pa se je položaj z njegovim odhodom povsem spremenil. Dirka je izgubila precej žara v boju za najvišja mesta, dodaten žebelj v krsto zanimivosti na Giru pa je bil odhod Taa Geoghegana Harta. Tako se je vsa akcija usmerila v zadnji teden, s tem pa tudi koncentracija vsega zanimivega med favoriti.

Jenko je na Planet TV strokovni komentator kolesarskih dirk. Na fotografiji s športnim novinarjem Damjanom Medico.

Letos je bilo precej komentarjev tudi na račun trase, ta je res nekoliko nezanimiva, po drugi strani pa smo imeli tudi težke etape (s ciljem na Gran Sasso, Crans Montano, op. a.), kjer pa se zaradi takih in drugačnih razlogov ni zgodilo skoraj nič. Dejstvo je, da so kolesarji vedno tisti, ki dirko naredijo težko, in na letošnjem Giru je vsaj v prvih 14 dneh, vsaj na videz, niso.

Remcovega odhoda mi je žal tudi zato, ker je precej kontroverzen kolesar. Osebno mi sicer to ni všeč, je pa res, da to šport naredi zanimiv in da so tudi gledalci zato bolj na trnih. Ko en tak kolesar prehiti tvojega, si toliko bolj vesel, ko mu tvoj kolesar to vrne. To v športu mora biti, seveda pa morajo biti tudi zdrave meje. Verjetno je v zasebnem življenju precej drugačen.

Tudi Primož Roglič se letos zdi precej drugačen, sproščen in razbremenjen.

Da, dobil sem občutek, kot da je vendarle dojel, kaj vse je v življenju že dosegel, in da je s tem lahko povsem zadovoljen. Pred tem se mi je zdelo, kot da je bil v krču zaradi vsega, kar se je zgodilo na Dirki po Franciji leta 2020, in da ga je rumena majica nekoliko bremenila. Zdaj se tudi v izjavah zdi precej bolj sproščen in zadovoljen in zdi se mi, da res uživa. Pred tem se mi je zdelo, da tudi če bi zmagal na stotih dirkah, brez zmage na Touru ne bi bil zadovoljen, no, zdaj tega občutka nimam več.

"Dobil sem občutek, kot da je vendarle dojel, kaj vse je v življenju že dosegel, in da je s tem lahko povsem zadovoljen." Foto: Anže Malovrh/STA

Pred leti je bila etapna zmaga slovenskih kolesarjev na tritedenski dirki za slovenske navijače nekaj fantastičnega, prva tri mesta na največjih dirkah pa prej fantazija kot realna možnost, medtem ko se zdi, da je za navijače danes to nekaj samoumevnega. Po etapah, v katerih je Roglič vozil bolj zadržano in ni napadal tekmecev, je bilo med navijači mogoče opaziti kar nekaj kritik, medtem ko je ob podobnih uvrstitvah v skupnem seštevku Gira leta 2019 vladala prava evforija. Ste tudi vi to opazili?

Da, zdi se mi, da je to del naše mentalitete ali pa kar mentalitete na splošno. Vsi hočejo, hočemo kruha in iger, hočemo, da se naši razmetavajo in zmagujejo, vendar to ni tako preprosto, sploh ni. Ne bo vedno tako. In ne moreš pred štirimi leti navijati za Primoža kot za največjega heroja, zdaj pa, ko je bil nekaj etap bolj potrpežljiv, v resnici ni ničesar storil narobe, nasprotno, vrhunsko dirka, je deležen številnih kritik. Hitro si junak, še hitreje pa te ljudje pozabijo. In to me v športu zelo žalosti. 

Ob izjavi, da je Primož potrpežljiv, ne moremo mimo Tadeja Pogačarja, ki pa goji bolj agresiven slog dirkanja, ki ga imajo navijači izjemno radi, po drugi strani pa številni pravijo, da s takim načinom vožnje na tritedenskih dirkah preveč razmetava z močmi. Če bi bili vi njegov športni direktor ali svetovalec, ki bi mu Tadej prisluhnil, ali bi mu svetovali, naj vsaj na Grand Tourih vozi bolj zadržano? Sam je sicer lani po Touru obljubil, da ostaja zvest svojemu slogu vožnje.

Mislim, da če se čutiš boljšega od drugih, potem drugi z vsakim tvojim napadom bolj trpijo, težava pa nastane, ko se pojavi ekipa, ki ima dva ali tri kolesarje, ki so ti kos. Tako kot se je zgodilo na lanskem Touru, ko so pri Jumbo-Vismi kolektivno pritisnili na Tadeja.

Mislim, da mu ne bi svetoval, naj na tritedenskih dirkah spremeni svoj slog vožnje, ne nazadnje je ravno to tisto, kar nam je pri Tadeju najbolj všeč in kar dirke dela zanimive. Takšen način vožnje se prodaja, zato mislim, da bo to ostalo. Vprašanje je tudi, ali bi mu sploh ustrezalo voziti bolj zadržano, v ozadju se potem odvija spet neka druga psihološka igra. Mislim, da mu bolj ustreza to, da napada in da on preganja tekmece kot pa, da čaka na druge. In čeprav se Tadejevi napadi včasih zdijo nepremišljeni, se mi zdi, da zelo dobro ve, kaj počne.

"Čeprav se Tadejevi napadi včasih zdijo nepremišljeni, se mi zdi, da zelo dobro ve, kaj počne." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vrniva se k Primožu, ki danes lahko postane prvi slovenski zmagovalec Gira. Se spomnite, kdaj ste ga prvič opazili?

Prvič sem ga srečal leta 2012 na treningu Radenske, danes ekipe Gusto Santic. S Tadejem Valjavcem in Janom Polancem smo takrat trening združili z ogledom kraljevske etape dirke Po Sloveniji, in Primož je poklical, ali se nam lahko pridruži. Na trening se je pripeljal z Wilierjem Gran Turismo, ki ga je kupil v trgovini A2U, in v dresu Radenske, ki si ga je kupil sam. Tak bolj rekreativen kroj.

Bolj ohlapen?

Res je (smeh, op. p.). Spomnim se še, da je namignil, da je bil zvečer zunaj in da se slabo počuti. Skratka, peljali smo se na Soriško planino s škofjeloške smeri, nato se je Valjavec odpeljal in Polanc mu je sledil. Kmalu je do mene pripeljal Primož in me vprašal, ali bi šel lahko za njima. Pogledal sem ga in mu rekel: Ja, lahko greš, pojdi. Tako malo podcenjevalno. No, in je šel, ju tudi ulovil, pa sta imela že kakšno minuto prednosti, in z njima prišel do vrha. Pa kaj je to, smo si takrat mislili.

No, zgodba se je ponovila še v obratni smeri, ko smo šli na Soriško planino z bohinjske strani. Polanc in Valjavec sta se spet odpeljala naprej in mislil sem si, no, en klanec je Primožu šel, potem pa ga je pobralo. Pa je prišel Primož spet do mene in me vprašal, ali gre lahko spet za njima. Rekel sem mu, naj gre, kdo mu brani, vse spoštovanje, če mu to uspe. In se je spet odpeljal. Tega ne bom pozabil. Takoj smo vedeli, da je dober. Tudi na dirkah je zelo hitro opozoril nase.

Roglič z ekipo Adrie Mobila leta 2013, v prvi sezoni kot profesionalni kolesar Foto: Vid Ponikvar

Predvsem me je navdušila zmaga na dirki Hrvaška-Slovenija leta 2014, kjer se je v Novem mestu sam pripeljal v cilj, in to na dirki, ki je bila na papirju sprinterska. Naslednji velik korak pa je bila zmaga na dirki Po Sloveniji leta 2015, kjer je zmagal v kraljevski etapi s ciljem na Treh kraljih in nato še v skupnem seštevku dirke. Vedno je kazal, da je fenomen. Še več, da je fenomen nad fenomeni.

Tudi vaša pot je zanimiva. Pri kolesarski ekipi Meblojogi PRO- CONCRETE ste v dvojni vlogi – v vlogi športnega direktorja in tekmovalca. Kako združujete ti dve funkciji?

No, po novem sem celo v trojni vlogi. Prevzel sem še mladinski pogon, čeprav imamo v klubu dobre trenerje in lahko delajo samostojno, samo malo nadziram zadeve.

Osredotočamo se predvsem na člansko ekipo, kjer imamo res dobre kolesarje. Ob tem bi rad opozoril na to, da se mi zdi zanimivo, da vsi govorijo, da je v Sloveniji težava, ker nimamo dovolj članskih ekip, na koncu pa je težava v tem, od kod dobiti člane. Upam, da bomo v roku dveh, treh let okrepili svojo člansko ekipo, saj imamo v ozadju ogromno otrok. Ko sem sam dirkal, nas je bilo na mladinskih dirkah 40, danes pa jih je sto. Upam, da se bo to kmalu odrazilo tudi v članskih vrstah.

Zakaj menite, da ni preskoka do članske vrste, zakaj kolesarji odnehajo že pred tem?

Del težave je tudi v generaciji. Fantje, vsaj meni se tako zdi, niso več tako vztrajni, kot so bili nekoč, vse je bolj instantno. Če nekdo 14 dni malo bolj trenira in se potem ne izkaže na dirki, ga hitro mine. Opažam tudi, da je zadnja leta vzgoja preveč usmerjena v hvaljenje in potem se dogaja, da fantje pri 20 letih ne znajo sprejeti kritike, napake pa vedno iščejo v zunanji okolici oziroma v drugih ljudeh, le redko pa jih vidijo v sebi. Kot ste že rekli, kolesarstvo ni za mehkužce.

Foto: Vid Ponikvar

Danes vsi hočejo biti Pogačar in Roglič, kar je manj od tega, ni več zadovoljivo. Nihče se ne bo sprijaznil s tem, da bi bil tak kolesar, kot sem bil jaz, ki sem bil vesel vsake točke UCI. Tudi to naredi osip, hkrati pa bi morda tudi mi trenerji morali napraviti določene spremembe.

Je pa kolesarstvo izjemno preprosto, če si priden in deloven, nič pa se ne zgodi čez noč. Treba se je zavedati, da je v kolesarstvo treba vložiti ogromno truda za majhne korake. Bolj kot napreduješ, manjši so koraki napredka. Psihično moraš biti kar precej močan.

Ekipa Meblojogi bo tudi letos nastopila na dirki Po Sloveniji (od 14. do 18. 6.), in sicer kot ekipa Slovenije. Kakšna čast je to za vašo ekipo in kaj jim boste kot športni direktor položili na srce pred začetkom dirke?

Res je, za nas je nastop na dirki in za Slovenijo izjemna čast. Kolesarje bom pred dirko poskušal psihološko čim bolj sprostiti in jim pokazati, da je vse, kar bodo dosegli, dodaten plus. Seveda mora njihov odnos biti pravi, nihče pa od njih ne pričakuje, da se bodo uvrstili med prvih 20 ali 30 na dirki.

V ekipi Slovenije bo pet naših kolesarjev, poleg tega si bomo izposodili še Primožiča in Horvata. Realno bomo na dirki Po Sloveniji čim bolj poskušali izkoristiti minute televizijskega prenosa, poskušali bomo uloviti kakšen beg, da se pokažemo na kamerah, vendar na fante ne bom nalagal rezultatskega bremena.

Ilirska Bistrica, od koder prihaja gost tokratnega Sobotnega intervjuja na Sportalu, bo 16. junija gostila drugi leteči cilj 3. etape od Grosupljega do Postojne. Jenko je v celoti izrisal traso etape, ki bo obiskala njegov domači kraj, in že zdaj je jasno, da se bo Ilirska Bistrica junija obarvala v zeleno, v barvo najpomembnejše slovenske kolesarske dirke. "Ob trasi bo zelo pestro," napoveduje Jenko. "Tam bodo otroci iz vrtcev in šol, v vasi, kjer bo klanec najbolj strm, bodo igrali harmonikarji, na drugem klancu bodo tradicionalne pustne maske, gasilci bodo pripravili vodni špalir. Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je povezovanje skupnosti. Vedno povem isto: dirka bo šla mimo v trenutku, tako kot v trenutku mine novo leto, pričakovanja pa rastejo že tri mesece. Mislim, da je dirka Po Sloveniji trenutno največji športni dogodek, ki ga lahko gostimo v mestu, kot je Ilirska Bistrica," je prepričan Jenko.

Še vedno občasno tudi dirkate, najbrž zaradi mentorske vloge?

Več razlogov je. Prvič dirkam zato, ker tako učim mlade kolesarje. Na kolesu bolje vidim, kaj počnejo, lažje jih organiziram, skratka, na kolesu vidim precej več, kot bi videl iz avta, poleg tega sem na dirkah dodana vrednost ekipi, saj tudi pomagam, ko je to potrebno.

Drugi razlog pa je, da ravno zato še vedno treniram, star sem 33 let in ne bi se rad še zapustil. Če vem, da me čaka dirka, potem tudi trdo treniram. Rad bi še dolgo ostal aktiven.

Tretji razlog pa je, da še vedno uživam v dirkanju, športni direktor sem namreč leta 2017 postal bolj ali manj po sili razmer, saj je bila v klubu tak položaj, da sem sam prevzel to vlogo in z Rokom Lozejem klub popeljal naprej.

Menda ste se bili ravno sredi izobraževanja za serviserja kavnih avtomatov, ko ste prejeli klic s povabilom, da se vrnete v novogoriški kolesarski klub?

Res je, ravno sem priletel z dirke na Kitajskem, takrat sem dirkal za nekdanji Gusto, in bil sem ravno sredi dogovarjanja za novo pogodbo. Pogoji, ki so mi jih v klubu obljubili, so bili sanjski, tako glede programa dirk, večinoma bi dirkal v Aziji, kar mi zelo ustreza, kot glede plače. Žal potem tega, kar so mi obljubili, v pogodbi niso uresničili, poleg tega se je na dirki, ki sem se je udeležil, zgodila tragična nesreča, v kateri je umrl kolesar, ki je padel tik pred menoj, in takrat sem se pošteno zamislil in na koncu pogodbo zavrnil. Sprejel sem tudi odločitev, da bom še vedno dirkal, a da bom to počel zastonj.

"Prispevek Roka Lozeja k slovenskemu kolesarstvu je izjemen, res smo lahko veseli, da ga imamo. Ne poznam nobenega zasebnega vlagatelja, ki bi v kolesarstvo vlagal toliko kot on. Pa ne samo v denarju, vlaga tudi na druge načine." Foto: Ana Kovač

Takoj sem pisal prijatelju, ki ima servis gostinskih aparatov za kavo, in sprejel njegovo ponudbo za delo. Nekaj časa sem hodil z njim in se učil, nato sem po dveh mesecih dela dobil telefonski klic iz Kolesarskega kluba Nova Gorica z vprašanjem, ali bi naredili ekipo. Tako se je začelo.

V Novi Gorici so želeli obuditi kolesarsko ekipo in kolesarstvo na sploh. Mislim, da nam je to uspelo in da smo goriško kolesarstvo v zadnjih sedmih letih kar lepo prebudili, smo kar precej aktivni. Pomembno je tudi to, da imamo člansko ekipo, ki je kot nekakšna streha za mladinski pogon, sicer kolesarji pri 16, 17 letih nimajo več motivacije.

Naš predsednik Rok Lozej to k sreči razume. Njegov prispevek k slovenskemu kolesarstvu je izjemen, res smo lahko veseli, da ga imamo. Ne poznam nobenega zasebnega vlagatelja, ki bi v kolesarstvo vlagal toliko kot on. Pa ne samo v denarju, vlaga tudi na druge načine. Naša vizija je, da postanemo razvojna kolesarska ekipa za vse mlade, in moj cilj osebno je, pa naj mi drugi ne zamerijo, da naredimo ekipo, ki bo, vsaj v Sloveniji, najboljša odskočna deska za mlade.

Tudi Matevž Govekar se je kalil v ekipi mebloJogi. Foto: Grega Valančič/Sportida

Pri tem smo že bili uspešni. V naši ekipi je bil na primer Matevž Govekar, ki je danes član ekipe Bahrain-Victorious, po spletu okoliščin smo štiri mesece v ekipi imeli ruskega kolesarja Romana Ermakova (Cycling Team Friuli ASD), tudi to je posebna zgodba, ni pa bilo naključje, tudi on bo najverjetneje že prihodnje leto v ekipi WorldToura. Mislim, da je to kar lep podatek o naši ekipi.

Če bi delovali v nogometu, bi za tak prestop prejeli zajetno odškodnino. Kako je s tem v kolesarstvu? Se obetajo kakšne spremembe?

Da, nekaj se dogaja, mislim, da bo Mednarodna kolesarska zveza (UCI) pravilo odškodnin za nižje klube uvedla že junija letos. Ekipe, v katerih so se razvijali kolesarji, ki so prestopili v ekipo WorldToura, naj bi dobile dva tisoč evrov odškodnine na leto, kar ni veliko, nekaj pa je.

V enem od najinih prejšnjih intervjujev ste opozorili tudi na to, da mlad slovenski kolesar težko pride do zaposlitve v javni upravi, ki bi ga nekoliko finančno razbremenila, češ, da ko mu enkrat uspe izpolniti pogoje za zaposlitev v javni upravi, takrat dobi tudi že pogodbo v ekipi World Toura, potem pa službe v javni upravi ne potrebuje več. Se tudi na tem področju obetajo kakšne spremembe?

Da, tudi tukaj naj bi se dogajale reforme, v Slovenski vojski naj bi se odločili, da bodo štipendirali mlade kolesarje. Toliko sem nekje slišal. Zadeve se sicer odvijajo počasi, a upam le, da se. Šlo naj bi bolj v smeri štipendiranja mlajših kolesarjev, da bi se torej podprlo kolesarje, ki se šele razvijajo. Mislim, da bo sistem deloval tako, da jih bo predlagala panožna zveza.

Foto: Alenka Teran Košir

Pred leti ste zagovarjali idejo, da bi se uzakonila vožnja kolesarjev po dva in dva vzporedno na cesti ... Je tudi na tem področju kaj novega?

Da, nekaj se dogaja, mislim, da je dobro, da o tem govorimo, saj vsak tak pogovor, vsaka provokacija, ki se širi na družbenih omrežjih, daje impulz, da se nekaj spremeni.

Prva stvar, ki se je spremenila, je ta, da razdalja meter in pol za prehitevanje kolesarjev ni več priporočena, ampak je že uzakonjena. To v praksi pomeni, da kolesarja na manj kot meter in pol ne smeš prehiteti, kar je pravzaprav že korak proti temu, da bosta dva kolesarja lahko vozila vzporedno.

Če moraš torej kolesarja prehiteti na meter in pol razdalje, se z avtom tako ali tako že pomakneš na nasprotni pas, in ko se bomo tega navadili, bomo verjetno razumeli, da je bolje, če sta kolesarja vzporedno, kot pa da vozita drug za drugim, saj ju bomo tako lažje prehiteli. To je vmesni korak.

Mislim pa, da ko bomo enkrat prišli do točke, da se bosta kolesarja lahko vozila vzporedno, bomo tudi kolesarji morali nekaj prispevati, da nas bodo vozniki spoštovali. Morda se bomo morali udeležiti kakšnega izobraževanja, pridobiti licenco, urediti zavarovanje.

Moramo si namreč priznati, da je vedenje kolesarjev včasih daleč od vzornega. Sam sem privrženec tega, da kolesarja vozita vzporedno, a le v primeru, da znata voziti blizu in nadzorovano, hkrati pa bi lahko uvedli tudi določena zavarovanja, na primer 50 evrov na osebo prek licence, če se hočeš voziti na tak način. Mislim tudi, da bi vsak kolesar moral imeti določeno svetlobno sredstvo na kolesu, da je čim bolj viden in opazen. Če hočeš, da te preostali udeleženci v prometu spoštujejo, moraš za to tudi kaj prispevati, ne samo zahtevati. Sem pa vesel, da se je kultura voznikov v zadnjih letih precej izboljšala.

Preberite še:

Planet TV To je Slovenec, ki skrbi za Rogličevega največjega konkurenta #video

Sportal Ne le Gajserja, daljše okrevanje čaka tudi najboljšega v MX2