"Plevela sem se znebil, okrog sebe imam zdaj prave ljudi"

Jani Brajkovič, letnik 1983, poklicni kolesar. Oče treh otrok, rezident Dubaja in Novega mesta. Športnik, ki se z več kot 40 tisoč sledilci na Twitterju uvršča na peto mesto med slovenskimi športniki. Bil je svetovni prvak v kronometru med mlajšimi člani (2004), zmagovalec prestižne dirke Kriterij Dauphine (2010) in najpomembnejše domače dirke, dirke Po Sloveniji (2012). S svojo prisotnostjo je takrat ob slovenske ceste zvabil ogromno število navijačev, še posebej na delu trase, ki je vodila mimo njegove rodne Metlike. Še vedno je lastnik najboljše slovenske uvrstitve na legendarni tritedenski etapni dirki Tour de France (2012), bil je deveti. Letošnjo sezono bo, razen odličnega tretjega mesta na dirki Po Burgosu, poskušal čim prej pozabiti. Spoznal je ogromno novega, veliko se je naučil tudi o ljudeh in odnosih. S 1. januarjem 2015 bo stopil na novo pot. Stopničko navzgor ali navzdol, kakor se vzame. Oblekel bo dres prokontinentalne ameriške ekipe UnitedHealthcare, ki od njega veliko pričakuje.

Sezona 2014 je v zadnjih desetih letih zagotovo vaša najslabša. Bi se strinjali s to ugotovitvijo? Ja, daleč najslabša.

Ste že analizirali svoje poteze, ste poiskali razloge za tako sušno sezono? Mislim, da je šlo za splet okoliščin, kjer so se stvari nalagale in samo še poslabševale. Kot vsako pomlad sem tudi tokrat imel težave z alergijami, a se mi je uspelo pravočasno sestaviti za nastop na Giru d'Italia. Bil sem dobro pripravljen in visoko motiviran, menim, da sem bil nekje na 97 odstotkih svojih sposobnosti, potem pa sta se zgodila padec in zlom komolca in vse je šlo po zlu. Izgubil sem ogromno. Sicer sem upal, da se bodo stvari postavile na svoje mesto, a se niso. Mislim, da bi bilo takrat zame bolje, če bi si zlomil ključnico, komolec je precej bolj zapletena zadeva. Šlo je za kompliciran zlom, zato sem izgubil ogromno časa. Maj, ves junij in polovico julija. Res je, da sem kolesaril že mesec dni po poškodbi, ampak tisto je bila bolj vožnja s kolesom kot pa kaj resnega.

Potem se je avgusta zgodila dirka Po Burgosu, kjer sem končal na 3. mestu v skupni razvrstitvi. Bil sem res odlično pripravljen, zrasla mi je samozavest, bil sem vesel, optimističen in prepričan, da me bo ekipa uvrstila na Vuelto. No, potem se to ni zgodilo in bilo je bolj ali manj jasno, da mi pri Astani ne bodo podaljšali pogodbe.

Kdo in kako vam je sporočil novico? Nihče mi ni nič povedal, preprosto sem to domneval. Od menedžmenta Astane nisem dobil niti enega pojasnila, skratka nihče mi ni nič povedal. Samo Gorazd Štangelj (eden od športnih direktorjev Astane, op. a.) mi je namignil, da mi verjetno ne bodo podaljšali pogodbe. To je najbrž tudi razlog, zakaj nisem dobil priložnosti na Vuelti.

Sicer je res, da so bile potem na sporedu še druge dirke, kjer sem imel priložnost, a šlo je za dirke, ki mi niso pisane na kožo. Na primer Dirka po Kanadi, kjer se je vedno odločalo v šprintu in kjer tudi ob vrhunski pripravljenosti ne bi prišel med prvo deseterico.

Kateri rezultati so v Astani imeli vrednost? So bile to le stopničke? Šteje le uvrstitev med prve tri, na večjih dirkah, kot je Tour de France, pa morda še uvrstitev med prvo deseterico. Drugo ne šteje. Po dirkah v Kanadi sem se osredotočil na zadnjo dirko svetovne serije v sezoni, Dirko po Pekingu, zato sem tudi izpustil nastop na svetovnem prvenstvu v Španiji. Sam sem se pripravljal na Kanarskih otokih in mislim, da sem bil res dobro pripravljen. No, potem pa v Peking na žalost sploh nismo odpotovali (zaradi spoštovanja kodeksa o čistem kolesarstvu, ki ekipi z dvema dopinškima grešnikoma v eni sezoni prepoveduje nastop na naslednji dirki, op. a.) in sezone je bilo res hitro konec. Skratka, za mano je res zelo žalostna sezona.

V intervjujih starejšega datuma ste izražali veliko zadovoljstvo z ekipo Astane. So se lani stvari s prihodom Vincenza Nibalija (zmagovalca letošnje dirke francoske pentlje, op. a.) precej spremenile? S tem mislim na vaš položaj. Pravzaprav s položajem nisem imel težav, največja težava je bila v tem, da se nisem vživel v njihov način dela. Tukaj sta pomembni dve stvari, prva je to, da me denar najmanj motivira, in druga to, da me nihče ne more motivirati tako, da mi grozi in name pritiska.

Se je v Astani to dogajalo? Da, športni direktorji so nam med dirko po radijskih zvezah govorili stvari, ki tja ne spadajo. Da smo slabi kolesarji, da ne bomo nikoli dobili nove pogodbe in podobno. Niso sicer vsi taki, nekateri pa so in mene so te stvari zelo prizadele.

Že lani sem zato ekipi predlagal, da se do konca sezone odpovem plačilu, samo naj me pustijo, da dirkam tako, kot znam, ne pa da pritiskajo name in mi govorijo take stvari.

Kakšen je bil njihov odziv? Ker morajo po pravilih Mednarodne kolesarske zveze (UCI) kolesarja plačati toliko, kolikor ima navedeno v pogodbi, se to seveda ni zgodilo. Name je vse to vplivalo zelo negativno.

V intervjuju za Cyclingnews ste dejali, da ste v obdobju iskanja novega delodajalca spoznali, kdo so vaši prijatelji. Kaj konkretno ste mislili s tem? V življenju so me ljudje že velikokrat prevarali. Zelo veliko ljudi je v meni videlo samo denar in želelo to izkoristiti. Ne enkrat, ampak večkrat. Preveč sem zaupal ljudem. V zadnjih dveh, treh letih pa sem videl, da stvari niso take, kot sem si predstavljal. Ob meni so na koncu ostali le družina in dva prijatelja, vsi preostali so, kot kaže, presodili, da od mene nimajo več koristi, in so odšli.

Večkrat ste že omenili, da vam je ljubša ameriška miselnost, da ste tudi zato iskali ameriško ekipo. Kako se ta miselnost razlikuje od preostalih? Osebno se mi zdi zelo pomembno, da imam na dirkah občutek, da sem del družine, da je med nami posebna povezanost.

Da jih zanimate tudi kot človek? Da, da smo skupina, ki skupaj dela, uživa in trpi. Da ni tako, da prideš na dirko in si po desetih minutah že tako depresiven, da hočeš iti domov. Tako se ne da dirkati! Ali pa to, da se kolesarji zbirajo v skupine in se držijo zase, potem od tega nimaš nič.

Glede tega so Američani veliko bolj odprti. Morda se nam, Evropejcem, včasih zdijo čudni, a dejstvo je, da se da z njimi vse zelo lepo pogovoriti in dogovoriti. Večino kariere sem preživel v ameriških ekipah in stvari so tam dobro delovale. Tudi v moji novi ekipi UnitedHealtCare so me presenetili z organiziranostjo. Glede na to, da gre za ekipo nižjega ranga, kot so ekipe World Toura, za katere sem vozil do zdaj, lahko rečem, da v tako organizirani ekipi še nisem bil. Resnično. Proračun je sicer nekajkrat nižji kot v ekipah World Toura, pa vendar …

Je to razlog, da ste dejali, da je prehod iz prvorazredne ekipe World Toura v prokontinentalno za vas korak naprej, ne nazaj, čeprav se javnosti zdi, da je prej obratno? Zame je to nov začetek. Tukaj bom imel zelo veliko možnosti za dirkanje na svoj rezultat. Poleg tega mi je zelo pomembno počutje v ekipi. Če se ne počutim dobro, me nobena vrhunska forma ne bo pripeljala do rezultata.

Zagotovo za vse ni kriva ekipa Astane, tudi sam sem verjetno delno kriv, saj se nisem vključil v ekipo, ampak tako je. Zelo težko se bom spremenil, zelo težko sem nekaj, kar nisem. Zagotovo pa nisem hinavec, kar me je v življenju že velikokrat teplo.

Omenjali ste pomen dobrih odnosov v ekipi. Koliko je sploh možnosti, da se vzpostavijo? V profesionalnem kolesarstvu je tako, da se družimo decembra in januarja na pripravah, potem pa samo še na dirkah. Ni tako kot v nogometu, kjer so fantje ves čas skupaj. Kolesarji dobimo letalsko vozovnico, dan pred dirko pridemo na prizorišče, sledijo skupna večerja in zajtrk, dirka in nato odhod domov. Druženja je bolj malo.

Kdaj boste določili program za sezono 2015? Do 31. 12. sem še pri Astani.

Novo leto, nov začetek torej … 12. januarja prihodnje leto potujem v Italijo, kjer se bom srečal z enim od športnih direktorjev ekipe UnitedHealthcare, da se pogovoriva o programu in načinu dirkanja. Še prej pa imamo med 5. in 18. decembrom priprave v Severni Karolini, da nam vzamejo mere za nove drese, kolesa in podobno.

Kako je stekla komunikacija z novo ekipo? Kdo je poklical koga? Največja težava je bila v tem, da moj nekdanji agent iskanju nove ekipe zame ni posvečal prevelike pozornosti.

Je imel preveč dela z drugimi kandidati? Da, težava velikih menedžerjev je, da imajo pod svojih okriljem od 50 do 60 kolesarjev, ekipe pa iščejo predvsem za tiste kolesarje, ki se potegujejo za višje pogodbe, saj agent posledično dobi višji honorar.

Kolikšen je njegov delež? Pet odstotkov.

Od letne pogodbe? Da, če na primer na leto dobiš sto tisoč evrov, on dobi pet odstotkov neto.

Kdo je torej stopil v stik s kom? Že avgusta sem vedel, kako in kaj, in takrat povedal, da želim priti v ameriško ekipo. Ker se do sredine septembra še nič ni premaknilo, to pa je čas, ko so vse večje ekipe večinoma že zapolnjene, sem začel klicati naokrog in pošiljati maile. Ker se tudi do oktobra ni zgodilo nič, sem se odločil za menjavo menedžerja. Moj novi menedžer (Baden Cook, op. a.) je v tem poslu šele drugo sezono, skrbi za deset kolesarjev in se mi je res posvetil. Ni mu bilo lahko. Poleg tega, da so bile vse ekipe že zapolnjene, bo v prihodnji sezoni tudi ena ekipa World Toura manj, kar pomeni, da bo 30 kolesarjev ostalo brez službe. Skratka, takoj je našel nekaj možnosti. Ena je bila italijanska ekipa, kar je bilo bolj za silo, zato sem vztrajal pri ameriški.

Nekako pred dvema tednoma sem prvič dobil odgovor menedžerja ekipe UnitedHealthCare in od takrat so se stvari začele dogajati zelo hitro. Tri dni pozneje smo že imeli konferenčni klic, ki je trajal kar dve uri. Predstavili so mi program, potek dirk in bil sem navdušen. Takrat sem bil odločen, da zavrnem tudi ekipo World Toura, če bi mi ponudila priložnost. Glede na vse, kar so mi predstavili pri UHC, sem bil zelo pozitivno presenečen in glede na letošnjo sezono se je vse skupaj zelo dobro končalo.

So rekli, da bodo stavili na vas, da boste kapetan ekipe? Da, zgovoren je že podatek, da so mi ponudili dvoletno pogodbo, medtem ko so v kolesarstvu trenutno časi, ko se pogodbe podpisujejo zgolj za eno sezono. Z mano imajo bolj dolgoročne cilje. Računajo, da bodo v dveh letih postali ekipa World Toura. Bile so možnosti, da bi se to zgodilo že prihodnje leto, pa potem niso imeli dovolj visokega proračuna, niti kolesarjev, saj je imela večina dobrih kolesarjev pogodbe že kje drugje. V dveh letih pa imajo to v načrtu.

Ali računajo tudi na povabila na večje dirke, kot so Giro, Tour in Vuelta, kamor se prokontinentalne ekipe lahko uvrstijo zgolj s posebnim povabilom? Za prihodnje leto sicer upajo na povabilo za nastop na Giru, a zdi se mi, da je to bolj malo verjetno, saj imajo prednost italijanske ekipe. Bomo videli. Program dirk je dober. Ne bom imel sicer toliko dirk kot v seriji World Tour, ko bom dirkal, pa bom lahko dirkal na rezultat.

Za nastop na dirki vseh dirk, Tour de Franceu, je v novi ekipi verjetno bolj malo možnosti. Ste že opustili sanje o prestižni francoski pentlji, ki je bila vedno visoko na vaši prioritetni lestvici? Da, za eno leto. Mislim pa, da bo dovolj drugih priložnosti.

Vas lahko prihodnje leto pričakujemo na dirki Po Sloveniji? Mogoče, zakaj pa ne.

Dotakniva se še padcev. Ti so v vaši karieri zelo pogosti. Ste razmišljali o tem, da jih s svojim razmišljanjem morda sami privabljate? Da, prav gotovo je nekaj na tem, težava je tudi v tem, da nisem bil dovolj samozavesten. Kombinacija vseh teh stvari, torej pomanjkanje samozavesti, slaba forma in vzdušje v ekipi, privede do tega, da ne zaupaš sam vase, da omahuješ na dirki, in tako se hitro kaj zgodi. Po drugi strani pa je človek, ki je dovolj samozavesten, za dosego cilja pripravljen iti z glavo skozi zid, ker ve, česa je sposoben, in se mu padci ne dogajajo.

Dejstvo je, da kolesarji, ki dirkajo na svoj rezultat, torej ne samo v vlogi pomočnika, tudi vozijo tako, kot se za kapetana ekipe spodobi, po drugi strani pa tisti, ki niso prepričani, kaj bi ali kaj ne bi, v kritičnih trenutkih vedno malo popustijo.

Mislim, da se večina laikov ne zaveda, da se na dirkah bije ogromno bojev za položaje, da se dogaja vse mogoče, kar se na televiziji niti ne vidi. Dirke so zelo stresne, še posebej v zadnjih 20, 30 kilometrih, v prvem tednu, ko gre za tritedenske dirke, ali prvih dveh dneh enotedenskih dirk. Če si samozavesten, si osredotočen samo na dirko in ti je veliko lažje.

Ali kolesarji v karavani danes drugače gledajo na vas, kot so na primer leta 2012, ko ste bili na vrhuncu kariere? Da, takrat je bilo več spoštovanja.

Kako pa se to kaže? Skozi boj za položaje. Kolesarji te bolj spoštujejo, pustijo te pri miru, dovolijo, da voziš v ospredju. Če pa vejo, da tam ni tvoje mesto, da nisi v igri za odlično uvrstitev v skupni razvrstitvi ali za etapno zmago, te bodo porinili nazaj. Vsak se boji, da boš naredil napako in bodo zato oni v slabšem položaju, zato hočejo biti vedno mesto pred teboj.

Predstavljam si, da je na dirkah veliko stresa, ampak v tem očitno še vedno uživate, če vztrajate. No, lepo zagotovo ni, to je pravzaprav najmanj lepo. Je pa lepo takrat, ko se na progi dela selekcija in kolesarji odpadajo, ti pa si še vedno spredaj. To je tisto, kar ti da dodatno motivacijo. Tudi če te pečejo noge in si na skrajnem robu, lahko še malo iztisneš iz sebe.

Ni skrivnost, da je vaš vzornik Lance Armstrong, vsaj pred leti je bil. Kako ste sprejeli njegovo priznanje o dolgoletni zlorabi prepovedanih substanc? Ne bi ga rad zagovarjal, a dejstvo je, vsaj moje mnenje je tako, da v njegovem obdobju ni bil edini, ki je to počel.

Katero obdobje? Ste lahko bolj konkretni? Konec 90. let in na začetku drugega tisočletja. Je pa res, da je Armstrong edini, ki za to plačuje ceno, kar pa se mi ne zdi prav. Lance Armstrong plačuje za napake kolesarstva v tistem obdobju. Ali naj plačajo vsi ali pa nobeden.

Splošno mnenje je, da so doping zlorabljali vsi, ki so bili v tem obdobju uvrščeni med prvo dvajseterico Toura. Vaš komentar? Da tega ne moremo vedeti.

Če je Armstrong vzornik iz preteklosti, katerega kolesarja bi izpostavili danes? Kdo po vašem izstopa kot kolesar in kot osebnost? Uf, bolj so mi pri srcu kolesarji za tritedenske dirke. Če pa pogledam na značaj in sposobnosti, bi izpostavil Chrisa Frooma. Tudi zmaga na Touru ga ni čisto nič spremenila. Ostaja prijazen, v skupini je vedno pripravljen na pogovor, nikoli ni agresiven, niti v najbolj kritičnih trenutkih, ko pred klanci potekajo boji za položaje. Če se te bo na primer dotaknil s krmilom, se bo vedno opravičil, pa tudi če to ni njegova krivda. Da, on mi je zelo pri srcu.

Kaj pa rojaki? Mislim, da premalo omenjamo Kristjana Korena. O njem nikoli ne slišimo ničesar.

Tudi o pomočnikih v kolesarstvu se na splošno premalo govori. Da, Koren nima toliko vrhunskih rezultatov, nihče pa ne vidi, koliko med dirko naredi za kapetana ekipe, občasno lahko dirka tudi na svoj rezultat. O njem bi se lahko več govorilo. Kolesarstvo je precej nehvaležen šport, še posebej če si pomočnik. Tudi če si vrhunski pomočnik, bo za to vedelo le nekaj ljudi, kak novinar, laik pa sploh ne bo vedel, kdo si.

Tudi Luka Mezgec izstopa. Glede na to, da je šprinter, je izredno prijazen in odprt. Morda v zadnjih dveh, treh kilometrih res preide na šprintersko miselnost, med samo dirko in zunaj kolesarstva pa je izredno prijazen.

Kaj pa Matej Mohorič? Mohorič je izjemen talent, takega Slovenija še ni imela, samo razviti se še mora. Glede na to, kako je dirkal in kaj je pokazal v sezonah 2012 in 2013, verjamem, da je pred njim zelo svetla prihodnost. Pri njem na primer ni težava, kaj govorijo ljudje ali kaj pišejo novinarji, on je značajsko tako močan, da ga to ne prizadene.

Tudi o vas se je vedno govorilo kot o velikem talentu. Se vam zdi, da ste glede na obetaven začetek iztržili tisto, kar bi lahko? Mislim, da lahko iztržim še precej več. Star sem 30 let in pred mano je še najmanj pet let kolesarske kariere. Okrog sebe imam zdaj prave ljudi, plevela sem se znebil, tako da računam, da lahko dosežem še precej več, kot sem.

Torej niste kar tako izjavili, da bo prihodnja sezona najboljša do zdaj? Ne, če v to ne bi iskreno verjel, tega prav gotovo ne bi izjavil.