Namesto igranja računalniških igric se je učil grafičnih programov #video

Foto: Ana Kovač Boris Premužič se je s kolesarstvom začel ukvarjati pri 15 letih. Zgodilo se je povsem po naključju, a se je kmalu izkazalo, da je za ta garaški šport naraven talent. Zmagal je namreč že na svoji prvi dirki.

Večino kariere je dirkal za ljubljanski Rog, v tujino pa mu kljub želji, morda tudi zaradi naključja, ni uspelo prodreti. Danes priznava, da se je v času, ko je bil sam na vrhuncu, v svetu kolesarstva zgodilo marsikaj, kar se ne bi smelo, zato bi bilo nemara bolje, da bi se sam rodil in dirkal v drugem obdobju. Recimo danes, ko je priljubljenost kolesarstva med Slovenci na vrhuncu in ko je kolesarstvo bolj prečiščen šport, kar zadeva doping.

Premužič, ki bo v zgodovini slovenskega kolesarstva zapisan kot zmagovalec prve izvedbe dirke Po Sloveniji (1993), se je športno upokojil leta 2006 pri 38 letih in se kmalu, tudi to se je zgodilo po naključju, zaposlil v znanem podjetju, ki se ukvarja z izdelovanjem športnih dresov. Z njimi so že vrsto let prisotni tudi na dirki Po Sloveniji. Njihovi so namreč vsi dresi, ki jih nosijo vodilni kolesarji na dirki. Lastnik zelene majice je vodilni kolesar na dirki, modre najboljši na gorskih ciljih, lastnik rdeče je najboljši po točkah, nosilec bele pa je vodilni kolesar na lestvici najboljših mladih kolesarjev. Do zdaj jo je že trikrat oblekel Tadej Pogačar, zmagovalec Dirke po Franciji in letošnje dirke Po Sloveniji.

Spomini na zmago na prvi dirki Po Sloveniji leta 1993:

Koliko danes še kolesarite?

Ogromno, na leto naredim približno osem tisoč kilometrov, kar se mi zdi ob službi kar precej. Sicer pa zadnje čase več kolesarim z gorskim kolesom kot s cestnim. Rad obiskujem kolesarske parke po Evropi.

Sliši se precej adrenalinsko. Kaj pa strah?

Padel sem vsaj 20-krat, bilo je celo tako hudo, da so me morali priti iskat v gozd, saj se nisem mogel pobrati, a zdaj sem se naučil skokov in vsega, kar sodi zraven, in me ni strah.

Tudi otroka, z ženo imava dvojčka, stara devet let, večkrat peljem z gorskim kolesom v gozd. Zdi se mi pomembno, da se znajdeta na kolesu, da sta spretna.

Bi rekli, da ste izživeli svojo tekmovalno žilico?

Da, povsem. Zdaj sem odkril, kako zelo se da uživati na kolesu. Brez tekmovanj.

"Namesto da bi na računalniku igral igrice, sem se učil grafičnih programov." Foto: Ana Kovač

Športno kariero ste končali leta 2006, kmalu pa ste se pridružili podjetju Žolna Šport, ki se ukvarja z izdelovanjem športnih dresov. Je bil to že prej vaš načrt?

Ne. Pravzaprav se je zgodilo povsem po naključju. Moj šef, ki je že vse življenje velik ljubitelj kolesarstva, me je povabil k sodelovanju.

Ko sem končal kariero, sem si najprej vzel leto dni premora, saj takrat sploh nisem vedel, s čim bi se ukvarjal. Na splošno se mi zdi, da je to težava večine sveže upokojenih športnikov. Leto sem izkoristil za potovanja, tako da sem svet tudi zares videl, ne samo bil tam. No, potem pa sem se odzval na povabilo svojega zdajšnjega šefa kljub temu, da nisem vedel, kaj bom v podjetju počel.

Sportal Nepogrešljivi ljudje na dirki Po Sloveniji: brez njih ne bi bilo enako

K sreči sem že v času kolesarske kariere imel prenosni računalnik in namesto da bi na njem igral igrice, sem se učil grafičnih programov, kot je na primer Adobe Illustrator. Povsem samoiniciativno. To me je že takrat veselilo kljub temu, da nisem vedel, s čim se bom pozneje v življenju ukvarjal.

"Imel sem tudi to srečo, da sem se podjetju pridružil ravno v času menjave tehnike izdelovanja kolesarskih dresov." Foto: Ana Kovač

Imel sem tudi to srečo, da sem se podjetju pridružil ravno v času menjave tehnike izdelovanja kolesarskih dresov. Delo se je z ročnega preselilo na računalnik. In to ravno v času, ko sem zaključil športno kariero in sem to delo že obvladal.

Spomnim se, da sem doma s tempera barvami risal kolesarske dizajne … Še danes hranim vse risbe. To so bili časi, ko računalniki še niso bili tako razširjeni, o digitalnem tisku pa smo lahko samo sanjali.

Vabljeni k spremljanju rubrike Druga kariera.

Kaj konkretno počnete danes?

Skrbim za dizajn, modele, nove kroje, razvoj in materiale ter stike s strankami, klubi, podjetji, posamezniki …

Ima večina slovenskih klubov vaše drese?

Kar precej, ne pa vsi. Sodelujemo tudi s Primožem Rogličem, in sicer pri izdelavi njegove osebne linije dresov, upam, da bomo nekoč sodelovali tudi s Tadejem Pogačarjem.

Podjetje Žolna Šport je eden od glavnih opremljevalcev dirke Po Sloveniji. Njihove so tudi majice za vodilne kolesarje na dirki – zelena majica za vodilnega na dirki, bela za najboljšega mladega kolesarja, modra za najboljšega na gorskih ciljih in rdeča za najboljšega po točkah. Za letošnjo dirko so pripravili 80 majic, saj morajo biti pripravljene majice v vseh številkah. Foto: Vid Ponikvar

Koliko vam pri tem delu pomaga dejstvo, da ste bili nekoč profesionalni kolesar?

Ogromno. Kdo bi več vedel o dresu kot kolesar? Še vedno ogromno kolesarim, družim se z rekreativci in profesionalci, s katerimi se tudi pogovarjamo o tej temi. Razvoj na področju kolesarskih dresov napreduje s svetlobno hitrostjo in treba mu je slediti. Včasih smo namesto pene imeli jelenovo kožo, ki smo jo morali namazati s kremo, da ni bila čisto trda. Pol ure smo potrebovali, da se je zmehčala. Materiali so danes nekaj povsem drugega.

Kaj naredi dober dres?

Material, kroj in model … Danes drese za profesionalne kolesarje izdelujemo samo po meri. Samo številke S, M ali L niso dovolj. Kolesarja, ki nosita isto konfekcijsko številko, potrebujeta povsem drugačen dres.

Sportal Pogačar in druščina zavladali v kraljevski etapi, Ulissiju etapa in stopničke

Oprema se vseskozi razvija, materiali so drugačni, poudarek ni samo na fiziki, pomembne so tudi druge stvari. Kaj je po vašem mnenju poglavitna stvar pri razvoju kompletnega športnika?

Vse je v glavi. Ko smo hodili k športnemu psihologu Maksu Tušku, je vedno govoril: "Fantje, vsi športniki imate še 90 odstotkov rezerve v glavi."

Zato pa sta Roglič in Pogačar tako dobra. Ker imata to srečo, da imata v glavi vse "na mestu". Poleg tega sta uspela v obdobju, ko je znanega ogromno … Roglič se ni kar zgodil, ampak je prišel v času, ko se je že vse vedelo. Da o Pogačarju sploh ne govorim. Za sabo ima celotno kolesarsko šolo.

O fenomenu Roglič – Pogačar:

Njegova pot se je začela, ko so v klub novačili njegovega brata, vaša pa prav tako po naključju.

Res je, povsem po naključju. Bil sem star 15 let in pol, ko sem, ker sem pač imel motor, prijatelja, ki se je želel priključiti Rogu, pripeljal v klub. V trenutku, ko je predsednik kluba vprašal še mene po imenu in priimku, sem ga izstrelil kot iz topa in tako povsem po naključju postal član kluba. Že po enem tednu sem dobil kolo in vso opremo, pa tega sploh nisem pričakoval.

Kmalu sem se udeležil svoje prve dirke, in sicer vzpona na Dražgoše, in takoj zmagal. In tako sem na kolesu vztrajal.

Zanimivo je, da sem na svoji prvi dirki kolesaril v supergah, čelado, brez nje ne bi smel štartati, pa mi je posodil gospod Sašo, ki ga ne bom nikoli pozabil. Rekel je, da moram dobro voziti, a mu je ne smem pozabi vrniti.

Spomnim se, da sploh nisem vedel, zakaj pri vsem skupaj gre, ampak očitno sem bil res talent. Po zmagi so mi v klubu takoj ponudili boljše kolo, pa tudi boljše čevlje in opremo.

Kdo je bil najbolj zaslužen za vaš kolesarski napredek?

Najbolj sin Zvoneta Zanoškarja, Matjaž Zanoškar, mislim, da mi je od vseh trenerjev dal največ.

Spomnim se, kako jezen je bil name, ko sem po svoji prvi zmagi za en mesec s sosedom pobegnil na morje v Premanturo. Nisem vedel, da ne smem nikamor in da bi moral dirkati. Ko sem se vrnil domov, so me klicali iz kluba, da moram takoj vrniti vso opremo, in mi očitali, da se ne morem kar tako delati norca iz njih. Tega pogovora ne bom nikoli pozabil.

Z očetom sva takoj naložila vso opremo v avto in jo odpeljala v klub. No, tam mi je Zanoškar rekel, da mi opreme še ni treba vrniti, da pa se ne smem več tako obnašati.

Foto: Ana Kovač

Za kaj bi rekli, da je vaš največji športni uspeh?

Težko rečem, zmag je bilo precej. Morda bi izpostavil tisto na dirki po Kalabriji, ki sicer pri nas ni bila tako znana, se pa še danes spominjam, da sem moral voziti s hitrostjo 60 kilometrov na uro, da sem zmagal. To se mi še danes zdi nepojmljivo. Ne vem, kako sem lahko zbral toliko moči.

Poleg že omenjene zmage na dirki Po Sloveniji leta 1993, sem bil na tej dirki še dvakrat drugi.

Trinajstkrat sem vozil na dirki po Avstriji in bil skoraj vedno med prvo deseterico, tudi na drugem in tretjem mestu, le zmage žal nimam s te dirke.

Vedno so mi govorili, da sem ustvarjen za velike etapne dirke, kar je držalo.

Tudi smole ste imeli kar precej. Na SP v Kolumbiji ste se zastrupili z vodo, pred svetovnim prvenstvom v Stuttgartu pa je menda poštar na kolesarski stezi nepričakovano odprl vrata in vam zlomil nogo …

Res je, kar precej težav sem imel. Najbolj sem nesrečen zaradi omenjenega SP v Kolumbiji, kjer smo se zastrupili z vodo. Trener jo je kupil nekje ob cesti, pa čeprav so nas opozorili, da je vodo treba kupiti samo v hotelu. Enostavno je pozabil. Rezultat je bil, da smo vsi zboleli za črevesnimi motnjami, od prvega do zadnjega … Vsak krog sem moral v koruzo (smeh, op. a.) … Gorazd Štangelj sploh ni bil sposoben priti na štart!

Kako blizu ste bili podpisu s katerim od tujih klubov?

Ko sem dirkal v Avstriji, sem že imel pogodbo s klubom Saeco, ampak je po spletu okoliščin to ostalo neuresničeno. Ravno tisto leto je Saeco bil del dopinških afer in je zaradi tega razpadel. To je bilo ravno tisto leto, mislim, da je bilo leto 1995, ko bi se moral priključiti klubu.

Žal so bila ravno v času moje kolesarske kariere za kolesarstvo najtežja leta. Vsaj sam tako mislim. Kar nekaj zelo nadarjenih kolesarjev nas je ravno zaradi tega ostalo brez pogodb.

Foto: Ana Kovač

Ker so si drugi pomagali z dopingom, vi pa ne?

Tako je. Noro je bilo, ne bi rad govoril o tem, kaj vse sem videl. To, kar se zdaj ve o tem obdobju, je le delček v primerjavi s tem, kar je uradno znanega.

Živeli smo v tistem obdobju in tako je žal bilo.

Je danes drugače?

O tem sem prepričan. Zaradi dopinga drugih sem že prej neštetokrat hotel končati kariero. Volja mi je povsem upadla …

Spomnim se svetovnega prvenstva v Kolumbiji, kjer sem bil res v top formi – mislim, da sem bil zrel za medaljo – in na koncu nas je ostalo samo še 15. Si lahko predstavljate, da je 15 najboljših kolesarjev na svetu na koncu dirke šlo mimo mene, kot da so na motorju? To je kar težko verjeti. Vse me je minilo.

Potem bi se morali roditi desetletje pozneje?

Res je. Zdaj se mi zdijo razmere v kolesarstvu bistveno boljše.

 Preberite še: