Matej Mohorič zadovoljen s sezono. Zdaj ve, kako stvari delujejo.

20-letni Matej Mohorič, dvakratni svetovni prvak med mladinci in mlajšimi člani v cestnem kolesarstvu, je bil eno najtežje pričakovanih imen v profesionalni kolesarski karavani.

Kot izredno perspektivnega in delavnega sta ga v intervjuju za Sportal opisala tudi Jani Brajkovič ter starosta slovenskega in jugoslovanskega kolesarstva Franc Hvasti. Ta je poudaril, da bi se Mohorič znašel na kateremkoli področju, ki bi se ga lotil, priljubljeni kolesarski portal Global Cycling Network pa je Mohoriča uvrstil med deseterico novincev, ki jim je v sezoni 2014 treba posvetiti posebno pozornost.

A vse vendarle ni šlo tako gladko, kot bi si želel. Mohoričev najboljši rezultat sezone je 5. mesto v 2. etapi Dirke po Alberti. A to zlatega maturanta, ki je po letu študijskega premora septembra kot študent športnega menedžmenta spet sedel v virtualne študijske klopi, ne bo zaustavilo, niti mu prirezalo peruti.

Nasprotno, s sezono 2014 je najmlajši kolesar v profesionalni kolesarski karavani izredno zadovoljen.

"Prvo leto si pod stresom in po nepotrebnem zapravljaš energijo"

"Zelo sem zadovoljen s sezono, saj je bila, razen težav s komolcem ob koncu sezone, izpeljana brez kakršnihkoli težav. Zadovoljen sem z novimi izkušnjami in tem, da sem se uspešno vključil v nov svet. Zdaj vem, kako zadeve delujejo, kar pomeni, da sem bom prihodnjo sezono lahko posvetil le treningom in dirkam. Prvo leto si preveč pod stresom in po nepotrebnem zapravljaš energijo," pravi Mohorič, ki je eden od osmih kolesarjev pokojne italijanske ekipe Cannondale, ki je skočila v zakonsko zvezo z ameriško ekipo Garmin-Sharp in se bo po novem imenovala Cannondale-Garmin.

"Razlika se čuti že zdaj," pravi Mohorič. Ameriška miselnost mu je bližje, tudi Janiju Brajkoviču. "Ko zdaj napišem mail, dobim odgovor v dveh minutah. Ko sem ga napisal komu v Cannondalu, sem se načakal ali pa ga sploh nisem dobil," pravi. "Glede organizacije in administracije je zdaj precej bolje kot prej, pa že prej ni bilo slabo. Vsaj prvi vtisi so taki in upam, da bo tako tudi v prihodnje."

Mohorič bo letos sodeloval s trenerjem Milanom Erženom, z Nemcem Sebastijanom Vebbrom, se, kot pravi, nista najbolje ujela, z nasveti pa mu bo pomagal tudi Gorazd Štangelj, selektor slovenske kolesarske reprezentance in eden od športnih direktorjev Astane.

Letos 30 odstotkov več, prihodnje leto deset odstotkov manj

V svoji prvi sezoni med "profiji" je obseg treningov povečal za približno 30-odstotkov, a se to ni izkazalo kot najbolj učinkovito. "30 odstotkov se sliši malo, a v resnici je to ogromno. V prihodnji sezoni bom ta obseg zmanjšal za deset odstotkov."

"Zdaj je najbolje, da se čim bolje pozdravim. Poškodba komolca se je izkazala za precej bolj nadležno, kot smo mislili. Od šest do osem tednov bo trajalo, da se zaceli kost, potem pa še tri mesece, da se vrne v predpoškodbeno stanje. Računam, da bom konec januarja na ničli in bi spet lahko začel trenirati. Če se tega lotim že zdaj, je lahko vsak nenadni premik krmila usoden in lahko močno podaljša rehabilitacijo."

Klubsko jadranje bo izpustil

Mohorič (in njegov klubski kolega Kristijan Koren) se trenutno mudi na klubskem srečanju v New Yorku, zaradi poškodbe komolca pa bo "teambuilding" v obliki jadranja po Deviških otokih izpustil.

"Nič ne de. Bom vsaj lahko treniral na trenažerju, hodil …"

Se bo tudi učil? "Da, seveda, tudi to."

Mimogrede, poleg študijske literature, ki jo kar požira, je nazadnje prebral knjigo svojega novega športnega direktorja Charlesa Wegeliusa z naslovom Domestique, ne skriva pa, da občasno prebere tudi kakšno knjigo za osebnostno rast.