Četrtek, 20. 11. 2025, 4.03
3 ure, 8 minut
Intervju z Eugenijo Bujak, kolesarko, ki je od leta 2018 tekmovala za Slovenijo
Poljakinja v slovenskem dresu: Kolesarstvo je preveč intenziven šport, da bi s tako diagnozo lahko nadaljevala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,63
Poljakinja Eugenija Bujak (desno v dresu slovenske prvakinje), ki je od leta 2018 nastopala za slovensko reprezentanco, se je zaradi zdravstvenih težav in želje po materinstvu odločila za konec tekmovalne kariere.
Eugenija Bujak je ena najuspešnejših tekmovalk v zgodovini slovenskega ženskega cestnega kolesarstva. 36-letna Poljakinja s slovenskim potnim listom, ki je od leta 2018 nastopala za slovensko reprezentanco, je oktobra letos zaradi zdravstvenih težav sklenila svojo tekmovalno pot, čeprav v kolesarskem svetu najverjetneje še ni rekla zadnje besede. V intervjuju za Sportal je iskreno spregovorila o vzponih in padcih, želji po družini ter o zdravstvenih preizkušnjah, ki so ji močno zaznamovale in otežile zadnjih nekaj sezon.
Kolesarska zveze Slovenije se je Bujakovi na slavnostni prireditvi Večer Zvezd v Festivalni dvorani v Ljubljani zahvalila za njen prispevek v slovenskemu ženskemu kolesarstvu.
Poljakinja s slovenskim potnim listom Eugenija Bujak je ogromno prispevala k razvoju slovenskega ženskega kolesarstva. Dolga leta je bila prva violina te panoge, nakar so jo leta 2021 začele pestiti težave z zdravjem, ki jim dolgo niso mogli priti do dna. Zaradi težav s ščitnico, ki je v praksi pomenila tudi veliko slabšo regeneracijo, se je 36-letna kolesarka odločila, da kariero konča.V intervjuju za Sportal je spregovorila o razlogih za prestop v slovensko reprezentanco, težkih trenutkih in ljubezni do Slovenije, ki jo vidi kot svoj drugi dom. Poslavlja se kot aktualna državna prvakinja v cestni vožnji in kronometru. Z Bujakovo smo se pogovarjali ob robu prireditve Večer zvezd, v katerem se ji je Kolesarska zveza Slovenije zahvalila za njen prispevek v slovenskemu ženskemu kolesarstvu.
INTERVJU: Eugenija Bujak
Kako težko je bilo zapisati besede v vašem sporočilu na Instagramu, v katerem ste javnosti sporočili, da zaključujete kariero?
Zelo težko. Zavedala sem se, da je to moja zadnja sezona, čeprav sem imela ponudbo, da s kariero nadaljujem. A enkrat sem se morala odločiti. Imam druge načrte, v prvi vrsti si želim ustvariti družino in glede na mojo starost je bil že čas, da sprejem to odločitev. Mislim, da trenutek tako ali tako nikoli ne bi bil pravi. Morda bi bilo prihodnje leto še težje.
Omenili ste željo po družini. Potem verjetno ni vaš prvi načrt, da bi takoj poiskali delo na drug strani kolesarskega spektra, na primer kot športna direktorica?
Lani sem na UCI že opravila tečaj za športno direktorico, tako da je tudi to eden od načrtov za prihodnost. Rada bi delala z mladimi, predajala svoje znanje in izkušnje, tako kot so drugi pomagali meni. Rada bi to vrnila in upam, da bom nekoč dobila priložnost. A v ospredju je družina.
S Tadejem Pogačarjem na Večeru zvezd leta 2023.
Kariero ste končali zaradi zdravstvenih težav (hipotiroidizem in Hashimotov tiroiditis). Vas bodo te težave ovirale v vsakdanjem življenju?
Mislim, da ne. Imam težave s ščitnico, kar je bilo sprva zelo zahtevno, saj nihče ni vedel, kaj to pomeni in kako mi pomagati. Okoli mene takrat ni bilo pravih ljudi, zato sem sama iskala rešitve – kako priti nazaj na raven, na kateri sem že bila. Ne govorim o tem, da bi spet zmagovala kot prej, ampak da bi vsaj uživala na kolesu.
Kar leto in pol je trajalo, da sem spet prišla k sebi. Na koncu sem našla pravega endokrinologa in prava zdravila, a kolesarstvo je preveč intenziven šport, da bi s tako diagnozo lahko nadaljevala. Težava je bila v tem, da sem se težko regenerirala, še posebej na etapnih dirkah, ko si napori sledijo dan za dnem. Enostavno si nisem mogla odpočiti.
Poslavlja se kot državna prvakinja v kronometru in cestnem kolesarstvu.
Kako dolgo se že soočate s temi težavami?
Težave so se začele pojavljati leta 2021. Ugotovili smo, da me "zmanjkuje", a nismo našli vzroka. V ekipi – takrat sem že dirkala za ekipo UAE Team ADQ – so me poslali na pregled, vendar postopki ob tem niso bili pravi. Glede na zelo slabe rezultate krvi bi se morala ustaviti za najmanj mesec dni, v resnici pa sem se takoj vrnila na dirke.
V ekipi niso mogli verjeti, kaj se dogaja, zakaj me na klancu povsem pobere. Rekli so mi, da je težava v moji glavi, da je očitno pritisk prevelik, pa ni bilo res. To so bili res težki časi zame, bila sem na meji depresije.
Po tisti sezoni sem potrebovala vsaj pet tednov brez kolesa. Bila sem popolnoma izčrpana, psihično in fizično. A kolesarstvo imam tako rada, da sem iskala način, da se vrnem. Zato mi 12. mesto na svetovnem prvenstvu (vožnja na čas, 2023) in nastop na olimpijskih igrah v Parizu pomenita ogromno (16. mesto v vožnji na čas) – ker vem, kako sem se v tem času borila sama s sabo.
Prva leta profesionalnega kolesarstva je preživela v dresu ekipe BTC City Ljubljana. Leta 2023 se je preselila v ekipo svetovne serije UAE Team ADQ, kariero pa sklenila v prokontinentalni ekipi Cofidis.
Ste že na začetku letošnje sezone vedeli, da bo zadnja?
Tak je bil načrt, zato sem tudi prestopila v Cofidis – da bo manj pritiska in da bom lahko dirkala bolj sproščeno. In res sem uživala, dobro sem vozila na klasikah in težko si je bilo priznati, da je konec. Odločitev sem sprejela že junija in o tem obvestila ekipo.
Odkrito sem jim tudi povedala, da si želim ustvariti družino, da pa bi morda kariero lahko nadaljevala, a samo na klasikah, saj je to teren, kjer lahko diham in uživam. Pridobila sem nekaj kilogramov in klanci enostavno niso več zame.
V ekipi so mi najprej ponudili podaljšanje pogodbe, a sem jim kar takoj dala vedeti, da če bom v tem času zanosila, bom šla na bolniško. Bili so veseli moje iskrenosti, a ko je na koncu moška ekipa Cofidis izgubila WorldTour licenco in je bilo denarja vse manj, so mi dali vedeti, da bi imeli težave, če bi sezono prekinila na polovici sezone.
Zato so se na koncu odločili, da mi ne podaljšajo pogodbe. Ampak glede tega ni nobenih zamer in slabe volje, vedno sem čutila veliko spoštovanje z njihove strani.
Namesto tega so mi ponudili mesto športne direktorice za približno 40 dni na leto, da pridobim izkušnje, a tudi to najbrž ne bo mogoče, saj tudi ženska ekipa verjetno ne bo prišla v WorldTour, kar pomeni manj sredstev. Če jim uspe, še vedno obstaja možnost, a kot sem rekla – zdaj je v prvem planu družina.
Na Dirki po Flandriji leta 2022.
"Slovenija bo vedno moj drugi dom, kamor se vedno z veseljem vračam," ste zapisali na Instagramu. Kako je sploh prišlo do tega, da ste leta 2018 oblekli slovenski dres?
Slovensko državljanstvo sem dobila že marca 2017, a ker sem takrat še imela poljsko licenco, smo prestop prestavili na naslednjo sezono.
Razlog za prestop so bile težave v odnosu s Poljsko kolesarsko zvezo, ki so se začele po tem, ko me niso izbrali za nastop na olimpijskih igrah v Riu leta 2016, ker je naša takrat najboljša kolesarka želela s seboj na igre vzeti svojo prijateljico. Meni to seveda ni ustrezalo, saj bi po vseh pravilih in rezultatih na olimpijske igre morala tudi jaz. To je bilo zame zelo težko obdobje.
Druga težava je bila pista. Sama sem se takrat namreč odločila, da končam dirkanje na pisti, kjer sem zabeležila serijo odličnih rezultatov, in se osredotočim samo na cesto. Na zvezi jim to ni bilo všeč in so me prosili, naj se vrnem na pisto, in jim pomagam zbrati dovolj točk na svetovnem prvenstvu. Klicali so me leto dni po tem, ko sem s pisto končala, in mi v primeru, da se vrnem na stezo, obljubili nastop v Riu tako na cesti kot na pisti. No, na koncu nisem šla nikamor.
Uspešna je bila tudi na pisti. Fotografija je s svetovnega prvenstva leta 2013.
Poleg tega so mi rekli, da če ne bom pomagala reprezentanci, nikoli več ne bom nastopala za poljsko reprezentanco. To je bil prvi razlog, da sem začela razmišljati o drugih možnostih.
To je bilo zame zelo težko obdobje, začela sem sodelovati tudi s psihologom. Gorazd Penko (športni direktor v ekipi BTC City Ljubljana) mi je takrat ponudil možnost, da lahko pridem v Slovenijo.
Ker sem že od leta 2014 dirkala za slovensko ekipo BTC City Ljubljana, smo se dobro poznali in vsako leto napredovali, sem se odločila za prestop. Slovenijo sem imela od nekdaj zelo rada, tu imam veliko prijateljev in zelo sem vesela, da je do tega prestopa tudi prišlo.
Z ekipo BTC City Ljubljana leta 2015. Na fotografiji: Eugenia Bujak, Martina Ritter, v.d. direktorica slovenskih ženskih reprezentanc Mia Radotić, Urša Pintar, Olena Pavlukhina in Polona Batagelj.
Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Na zmago na dirki svetovne serije Plouay–Bretagne, še posebej zato, ker sem jo dosegla v letu, ko me niso izbrali za olimpijske igre, nakar sem teden dni pozneje dokazala, da sodim med najboljše. To je bilo nekaj posebnega. Ponosna sem tudi na naslov evropske prvakinje na pisti v dirki na točke. Med zadnjimi dosežki mi največ pomeni, da sem leta 2023 Sloveniji priborila dodatno kvoto za kronometer na olimpijskih igrah v Parizu.
Kako gledate na razvoj ženskega kolesarstva? V času vaših začetkov je bila slika ženskega kolesarstva zelo drugačna od današnje.
Ko sem leta 2014 podpisala prvo profesionalno pogodbo za ekipo BTC City Ljubljana, so bile ženske ekipe zelo majhne. Nismo imeli avtobusa, kaj šele denarja.
Statistike kažejo, da je takrat več kot 50 odstotkov kolesark dirkalo brez plače in zraven hodilo v službo. Tudi zato je bil nivo nižji, saj se kolesarke niso mogle stoodstotno posvetiti športu.
Z Urško Žigart na startu Evropskega prvenstva 2025, ki je bilo zadnje veliko tekmovanje v karieri Eugenije Bujak.
Ko so leta 2020 uvedli minimalne plače, je to v žensko kolesarstvo vneslo velike spremembe, razvoj je bil skokovit. Če je danes na startu 150 kolesark, se jih lahko za zmago bori 60, medtem ko jih je bilo včasih v ožjem krogu za zmago približno sedem, največ deset kolesark.
Prihaja tudi vse več mladih. K razvoju je veliko prispevala tudi oprema, diski. Dirke so daljše in hitrejše, tveganja so večja. Na Flandriji vozimo praktično enako traso kot moški, z izjemo daljšega ravninskega uvoda.
Na francoski klasiki Pariz-Roubaix 2021.
Je med današnjimi kolesarkami katera, ki v vaših očeh posebej izstopa?
Težko rečem, nikoli nisem gledala drugih na ta način. Vedno sem bila fokusirana nase in na to, da odpravim svoje pomanjkljivosti. Morda bi izpostavila Marianne Vos, ki je že več kot 20 let profesionalna kolesarka. Marianne je starejša od mene (38 let, op. a.) in še vedno vztraja ter zmaguje. Da si toliko let na tako visoki ravni, je nekaj izjemnega.
Preberite še:
