Torek, 22. 5. 2018, 16.05
5 let, 11 mesecev
Intervju z Gregorjem Omejcem
Doktor znanosti: Več je dopingiranih rekreativcev kot profesionalnih kolesarjev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,94
3
Zadnji konec tedna je bila v Slovenji kolesarska dirka – Dirka okoli Slovenije (DOS-RAS Extreme) – na kateri kolesarji na 1.220-kilometrski progi preizkušajo svoje skrajne zmožnosti. Med peščico tekmovalcev je bil tudi doktor znanosti Gregor Omejec, ki se je letos prvič podal na to dirko. Morda je še bolj zanimivo, da se je s kolesarjenjem prvič srečal šele pred petimi leti.
Gregor Omejec, ki je v ljubljanskem kliničnem centru dela kot nevrološki asistent, se je pred petimi leti zaljubil v kolesarjenje. Tako zaljubil, da se je letos lotil ekstremne kolesarske preizkušnje. Dobesedno je brez spanja obvozil vso Slovenijo in na koncu zasedel zavidljivo 4. mesto. Da gre za ekstremno dirko pove dejstvo, da je med posamezniki nastopilo le 16 kolesarjev, od tega tudi dve ženski. Kot se je sam izrazil, je bila to zanj bolj avantura, ki je bila polna zanimivih dogodkov – ko zaradi prividov zabojniki za smeti postanejo navijači. Po dirki praktično ni imel časa za počitek, saj je zaradi porabljenega dopusta moral v ponedeljek že v službo. Z našim sogovornikom smo spregovorili tudi o zloglasnem dopingu, ki ga je tudi med rekreativnimi kolesarji veliko.
Letos ste prvič nastopili na Dirki okoli Slovenije (DOS Extreme), kakšna je bila vaša izkušnja?
To je bila bolj avantura. Sicer sem sam že prej vozil daljše netekmovalne vzdržljivostne kolesarske preizkušnje, tako da nekaj izkušenj sem imel. Tudi sama pričakovanja od te dirke so podobna, edino za spanec sem mislil, da bom imel malo manj težav.
Sem vam je morda zgodilo, da ste zaspali na kolesu?
Ne, zaspal nisem. Mentalno sem vedel, kaj se dogaja okoli mene, le privide sem imel. Na primer zabojnik za smeti so bili navijači, bliskalo se mi je pred očmi, da sem mislil, da bo nevihta … Z vidom sem imel kar nekaj težav.
Se vam je to dogajalo prvič v življenju?
Prvič sem se znašel v takšnem položaju in ne veš, kaj lahko pričakuješ. Nisem vedel, ali bom moral iti na infuzijo, ali me bodo morali odpeljati v bolnišnico, ali je pa je to nekaj povsem normalnega in naj nadaljujem. Na koncu se je izkazalo, da ni bilo nič hudega.
Leta 2013 je na Maratonu Franji vriskal od navdušenja.
Je res, da ste se kolesom prvič srečali šele le pred petimi leti. Kako se je vse skupaj odvijalo?
Dolga leta sem športni plezalec. Poškodoval sem si ramo in nisem se mogel več vrniti na visoko raven. Nekaj mi je manjkalo in sem si kupil gorsko kolo. Z njim sem naredil tudi 100 kilometrov in mi ni bilo dovolj. Leta 2013 mi je kolega za Maraton Franjo posodil eno staro aluminijasto "specialko". Teh občutkov se še danes spominjam. Tistih 160 kilometrov sem kar vriskal in takrat sem to natanko vedel, da je kolo tisto, s čimer bi se rad ukvarjal. Takoj naslednji teden sem šel v trgovino po novo kolo in tako se je vse skupaj začelo.
Kdaj je padla odločitev, da se preizkusite na Dirki okoli Slovenije?
Če po pravici povem, so me že od nekdaj zanimale ekstremne preizkušnje. Prebral sem veliko knjig o alpinizmu in ko se še sploh nisem ukvarjal s kolesarstvom, sem vseskozi spremljal Marka Baloha in Jureta Robiča. To se mi je takrat zdelo res fascinantno. Ko sem "zavohal" specialko, sem že razmišljal o tej dirki. Pozneje sem skozi treninge spoznal, da ni tako enostavno in da bo treba vseeno malo počakati. Šele lani sem začutil, da me je ta dirka poklicala … Ljudje so mi že prej govorili, da naj grem na DOS, vendar sem tak, da moram začutiti, kdaj je pravi čas. To je bilo lani jeseni.
Tekmo ste končali na zavidljivem četrtem mestu. Verjetno
na takšni dirki mesta toliko ne štejejo. Pa vendarle je bilo nekaj grenkega priokusa, potem ko ste končali na "nehvaležnem" četrtem mestu?
To je dirka in mesta štejejo. Po naravi sem tekmovalen človek in rad tekmujem. Lahko rečem, da je manjkala češnja na vrhu torte, ampak da bi bil zaradi tega hudo razočaran; to pa ne. Imel sem zadoščenje, da sem prekolesaril in da sem, ko sva se z nasprotnikom dajala, dal vse od sebe. Bolj bi me žrlo, če bi varčeval z močmi in bi tretje mesto prepustil brez boja.
Za progo ste porabili 48 ur in 10 minut. Kaj je bilo v tem času za vas najtežje?
Pomanjkanje spanja. Začelo se je v Moravskih Toplicah, po drugi noči, ko se je začelo daniti. Fizično sem se dobro počutil, za spanje pa lahko rečem, da me je kar precej mučilo.
O čem ste največ razmišljali o dirki?
Skoraj o vsem. Neverjetno je, o čem vse razmišljaš. Najbolj te zaposlujejo položaj na kolesu, zadnjica roke in podplati. Na to je treba najbolj paziti. Potem sta potrebni še hrana in pijača. Če katera od teh stvari odpove, ne prideš daleč. Veliko razmišljaš o taktiki, na ravninah, ko nimaš toliko dela, razmišljaš o vsem. O domačih, službi … Potem pa ti kakšno šalo "plasirajo" s spremljevalnega kombija oziroma sem dobival provokativna vprašanja, ki te zelo zaposlijo (smeh, op. p.). Bilo je kar nekaj stvari, ki so popestrile dirko, sicer bi bil dolgčas.
Največ težav je imel z zaspanostjo.
Polega kolesarjenja je bil to verjetno za vas tudi zalo velik logističen zalogaj. Prvič ste nastopili na takšni dirki. Ste imeli že pred tem kakšne izkušnje?
Veliko mi je pomagalo, ko sem bil lani na DOS v spremljevalni ekipi Marka Baloha in z njim sem bil tudi v ZDA na RAMM. Te izkušnje so mi zelo pomagale in iz njih sem se ogromno naučil. Je pa kljub temu organizacijski zalogaj zelo velik, saj si za vse sam. Najprej moraš dobiti ljudi, ki so pripravljeni sploh iti s teboj, in zbrati moraš ljudi, ki so zanesljivi. Na teh preizkušnjah so imeli nekateri fantje velike težave z ekipami.
Ste vi izbrali pravo ekipo?
Jaz lahko rečem, da sem imel z ekipo veliko sreče. Za prvič smo vrhunsko izpeljali vse skupaj.
Verjetno gre vse iz lastnega žepa. Koliko vas je stala dirka?
Nekaj majhnih sponzorjev sem dobil, sicer pa je šlo vse iz lastnega žepa. Če ne upoštevam kolesa in opreme, vas taka dirka stane minimalno dva tisoč evrov. Nekateri so poskušali s tisoč ali 1.500 evri, ampak je to premalo. Potrebujete najmanj dva tisoč evrov. Če imate resnejše ambicije, gredo lahko te številke v nebo.
Kako je s servisom kolesa med dirko?
Danes je oprema tako zanesljiva in če imaš na kolesu prave komponente, potem nimaš težav. Edina težava je, da je, če pada dež, treba namazati verigo na kolesu, kaj drugega pa ne.
Ko smo ravno pri opremi. Kako je ta pomembna na takšni ekstremni dirki?
Gregor Omejec je imel s spremljevalno ekipo srečo.
To je večno vprašanje nas kolesarjev. Moje filozofija je takšna, da je oprema zagotovo pomembna, kar se v realnosti tudi izkaže. A še bolj pomembno je, kako dobro si fizično in psihološko pripravljen. Tisti fantje, ki se s tem ukvarjajo že dlje časa, imajo dve kolesi. Enega za vzpone, drugega pa za ravnine, med dirko jih menjavajo. Iz tega vidika igra oprema svojo vlogo, lahko pa povem, da Jure Robič ni nikoli vozil kolesa za kronometer. Je bil pa fizično tako močan, da mu je to uspevalo.
Od kod vam vse to znanje za pripravo na takšno dirko?
Med drugim sem končal tudi fakulteto za šport in nekaj tega znanja imam. Večinoma pa so to izkušnje in nasveti drugih kolesarjev. To potem kombiniraš. Nekateri si najamejo trenerje, ampak za zdaj še nimam te potrebe.
Omenili ste nasvete. Se s kolegi kolesarji dobro razumete?
Pri ultrakolesarstvu smo kot ena velika družina. Med nami ni klasičnega rivalstva tako kot med cestnimi kolesarji, ki tekmujejo na krajših dirkah. Saj tudi mi tekmujemo, samo imamo res spoštovanje drug do drugega. V cilju se vsi čakamo in si čestitamo … Če ima kdo v ekipi težave, se mu pomaga in ti je hudo za človeka, ki trpi. Približno vsi na enak način treniramo in razmišljamo. Vemo, da je potrebnega ogromno odpovedovanja in treba je vedeti, da hkrati vsi hodimo v službe.
Kako lahko usklajujete službo in vse te treninge?
Zelo težko. Predvsem moraš imeti doma in v glavi vse urejeno. Tudi v službi mora biti vse urejeno in se moraš razumeti s sodelavci. Pri nas je namreč tako, da ko prideš domov, moraš iti na trening. Tudi doma moraš imeti podporo in da to sploh prenašajo. Nekoga moraš imeti za seboj, da ti doma dobesedno 'odnaša rit' in dela stvari za tebe, ki jih tisti trenutek ne moreš. Nekatere stvari moraš racionalizirati. To pomeni, da ne hodiš na kavo, ne gledaš televizije in zapravljaš časa za nakupe. Sobotni izleti so videti tako, da grem sam s kolesom na morje, moja boljša polovica pa pride za menoj z avtom. Lahko rečem, da je to način življenja.
Sobotni izleti so videti tako, da grem sam s kolesom na morje, moja boljša polovica pa pride za menoj z avtom.
Kot ste rekli ste šli v ponedeljek v službo. Si niste vzeli dan dopusta, da si malo odpočijete in regenerirate?
Ves dopust sem porabil za priprave (smeh, op. p.). Sicer pa iz izkušenj vem, da ni dobro samo ležati doma. Možgane je treba malo zaposliti in mislim, da se tako veliko prej regeneriraš.
V preteklosti smo veliko slišali o dopingu med rekreativcih. Vemo, kaj se dogaja v kolesarstvu, tudi pred kratkim je bila dopinška afera v slovenski atletiki.
Več je dopingiranih rekreativcev kot profesionalnih kolesarjev. Sam imam do tega ničelno toleranco, ampak se držim načela, da osumljeni, dokler se mu ne dokaže krivda, ni kriv. Ko se mu dokaže, potem do takšnega človeka izgubim spoštovanje in je zame preteklost.
Se boste še kdaj odpravili na to dirko?
To so me vprašali takoj, ko sem prišel v cilj (smeh, op. p.). Pri nas, vzdržljivostnih športnikih je tako, da si dva dni sit vsega, potem pa že začneš spet razmišljati o tem. Še enkrat bi šel poskusit, ker si želim vsaj stopničk. Letos mi je spodletelo in imam motiv.
3