Slovenci bodo izpustili Rusijo, upajo pa na Nemčijo ali Francijo

Pisalo se je leto 2001, ko je Ljubljana gostila prvenstvo divizije I, skupine B (takrat sta v elito napredovali najvišje uvrščeni reprezentanci divizije I, skupine A in skupine B). Vprašanje o potniku v elito je bilo razjasnjeno šele po zadnjem obračunu, na katerem je morala gostiteljica Estonijo premagati z vsaj 12 zadetki razlike. Pred tem je namreč reprezentanca Velike Britanije "čudežno" dosegla visoko zmago nad Kazahstanom (11:2) in bila v dobrem položaju, da napreduje.

A Slovenci se niso menili za – po mnenju številnih "prodano" – tekmo, Estonce so razbili s 16:0. Tudi ta rezultat je odprl marsikatero razpravo, a pustimo zdaj to. Matjaž Sekelj in varovanci – med drugimi so zabijali razpoloženi Dejan Kontrec, Ivo Jan, Nik Zupančič, Valerij Šahraj, Tomaž Vnuk, Gregor Krajnc, Andrej Brodnik, Robert Ciglenečki – so 21. aprila 2001 spisali novo poglavje v knjigi slovenskega hokeja.

Novinka je svoj krstni nastop med elito doživela 26. aprila leta 2002, ko je na Švedskem z 1:8 priznala premoč Rusom – premierni zadetek je dosegel Marcel Rodman. Slovenci so skupinski del končali brez točk na zadnjem mestu (poraz proti gostiteljem, Rusom, Avstrijcem). V skupini za obstanek pa so Sekljevi varovanci premagali vse nasprotnike – Poljsko, Italijo in Japonsko – in si s 13. mestom, ki je še danes naša najboljša uvrstitev, zagotovili nastop med najboljšimi tudi leta 2003.

Takrat je prvenstvo gostila sosednja Finska, ki je Sloveniji – skupinski del je spet končala brez točke na zadnjem mestu – zadala še danes najhujši poraz na SP (12:0). Matjaž Sekelj in oklepniki so se poskušali obdržati med elito, a so jim v skupini za obstanek načrte prekrižali Američani in Belorusi, ki bodo v Ostravi prvi nasprotniki Slovencev.

Sledili sta selitev v divizijo I in sprememba na selektorskem stolčku. Slovensko reprezentanco je na prvenstvo na Poljsko popeljal finski strateg, ki je pustil močan pečat. Kari Savolainen je z odpravo nalogo v Gdansku opravil z odliko, Slovenija pa se je brez izgubljene tekme vrnila v elito.

Tretjo udeležbo je naša izbrana vrsta tako dočakala leta 2005, ko je bilo prvenstvo v naši neposredni bližini. V Avstriji je risom pomagal takrat komaj 17-letni Anže Kopitar. Slovenija je imela v predtekmovanju težko delo, saj se je udarila tako z ZDA kot s Kanado. Podobno kot na prvih elitnih SP je skupinski del končala brez točke na zadnjem mestu, v skupini za obstanek je najprej premagala Dance, izgubila z Nemci, za konec pa je gostiteljem zadala boleč poraz s 6:2, po katerem si je zagotovila končno 13. mesto in obstanek. Izpadli so Nemci in Avstrijci.

Savolainen je kljub obstanku v eliti selektorsko taktirko predal Františku Vybornyju, ki se je leta 2006 iz Latvije vrnil brez zmage (sploh prvič na SP Slovenija ni zmagala) in s padcem v divizijo I. Slovenija je pod vodstvom Čeha predtekmovanje končala z ničlo na računu, v boju za obstanek pa je zmogla remi proti Italiji in Danski – ti dve ekipi sta na koncu obstali –, a 16. mesto je bilo premalo, da bi še tretje leto zapored delala družbo velesilam.

Po neuspehu, ki je odnesel Vybornyja, so v reprezentanci preizkusili ameriški pristop. Leta 2007, ko je Ljubljana gostila prvenstvo divizije I, skupine B, je imel vajeti v rokah Ted Sator. Slovenija na domačem terenu, na katerem je bil s 14 točkami najučinkovitejši igralec Anže Kopitar, ni imela pretežkega dela, s petimi zmagami si je namreč zagotovila peti nastop med elito.

A Sator Slovenije ni popeljal v zibelko hokeja, kjer je bilo prvenstvo leta 2008, ko je zadnjič sodeloval tudi Anže Kopitar. Risi so v treh letih dobili še tretjega selektorja. Pri hokejski zvezi so spet stavili na tujca. Šved Mats Waltin je poskušal našo izbrano vrsto zadržati med najboljšimi, a je bil cilj previsok. Waltinovi fantje so predtekmovanje končali brez točke na zadnjem mestu, v boju za obstanek pa so izgubili obe tekmi s Slovaško in sledila je ponovitev vaje – vrnitev v divizijo I.

In še en del zgodovine se je ponovil – Slovenija je spet dobila novega stratega in spet je bil ta tujec. Že peti zapored. Škarje in platno je imel v rokah John Harrington. Američan se je spotaknil že na prvi oviri leta 2009. Na svetovnem prvenstvu divizije I, ki ga je gostila Litva, je o potniku v elito odločala zadnja tekma Slovenije in Kazahstana, na kateri so bili z 2:1 uspešnejši naši nasprotniki. Naša izbrana vrsta je po letu 2001, ko si je premierno zagotovila elito, prvič dve leti zapored igrala v diviziji I.

A rise je kljub neuspehu še naprej vodil Harrington, ki mu je leta 2010 le uspel podvig, imenovan vrnitev med elito. Tistega leta je bilo svetovno prvenstvo v Ljubljani, Slovenija pa je spet dobila vse obračune, točko je prepustila le Veliki Britaniji, in si zagotovila pot v Bratislavo.

A na Slovaško risov ni peljal Harrington, ta je decembra 2010 pred reprezentančnim zborom predal štafeto, temveč zdajšnji selektor Matjaž Kopitar. Dirigentsko palico je po osmih letih spet vihtel Slovenec. Kopitarjevi izbranci so predtekmovanje v Bratislavi leta 2011 končali na zadnjem mestu – po porazu po kazenskih strelih proti Nemcem so osvojili sploh prvo točko v predtekmovanju med elito. Sledil je boj z Latvijci, Belorusi in Avstrijci za obstanek. Risi so za uvod premagali Latvijce, na pomembni tekmi proti Avstrijcem so klonili z 2:3, za slovo od elite, od katere so se poslovili skupaj s severnimi sosedi, pa so visoko izgubili z Belorusi.

Prizorišče prvenstva divizije I leta 2012 je bila spet Ljubljana, v Stožicah je Slovenija premagala vse nasprotnike in si s petimi zmagami spet zagotovila vrnitev med elito – napredovala je tudi Avstrija.

Tri mesece zatem, ko je februarja 2013 naša izbrana vrsta spisala novo poglavje slovenskega hokeja, uvrstitev na olimpijske igre, sta sosedi Švedska in Finska družno gostili elitno prvenstvo. Slovenija je v skupini osmih reprezentanc (Švice, Kanade, Švedske, Češke, Norveške, Danske, Belorusije) z dvema točkama, ki jih je odščipnila Dancem in veliki Kanadi, zasedla zadnje mesto in spet izpadla v nižji kakovostni hokejski razred.

Južna Koreja je bila zadnja postojanka naše reprezentance v skupini B, kjer se je ponovila zgodba, ki se ponavlja že skoraj vse desetletje – risi so se spet vrnili med najboljše. Za preboj so sicer trepetali vse do zadnjega piska sirene na tekmi proti Avstriji, po kateri so po prvem mestu s sosedi lahko začeli snovati načrte za Češko 2015.

Cilj risov v Ostravi je bil obstanek, a po šesti tekmi, ko je bila na računu risov še vedno ničla, je postalo jasno, da Sloveniji nov izlet v skupino B ne uide. Prvenstvo v Moskvi in Sankt Peterburgu bo tako minilo brez Slovenije, ki si bo v družbi Italije, Južne Koreje, Japonske, Poljske in najslabše reprezentance v praški skupini prihodnje leto poskušala izbojevati vstopnico za nastop v Nemčiji ali Franciji, ki bosta leta 2017 pozdravili najboljše reprezentance sveta.