Morda pa je imel Kopitar prav

"Mislim, da bi se dejansko lahko pogovarjali za gostiteljstvo svetovnega prvenstva elite leta 2020, 2021. Glede tega sem zelo velik optimist. Informacije, ki sem jih dobil na kongresu, pravijo, da je popolnoma realna možnost, da takrat pripravimo prvenstvo v sodelovanju s katerim od sosedov," je pred petimi leti v pogovoru za Sportal velikopotezno razmišljal predsednik Hokejske zveze Slovenije Matjaž Rakovec.

Pol desetletja pozneje je Slovenija daleč od zamisli gostiteljstva reprezentančne hokejske smetane. Po nekaterih rigoroznih pravilih Mednarodne hokejske zveze lahko elito gosti tisti, ki je v petih letih vsaj trikrat član skupine A, slovenska reprezentanca pa bo prihodnje leto, morda doma, še tretjič zapored igrala med drugoligaško druščino. V Nursultanu ji ni uspelo uresničiti cilja, vrnitve v najkakovostnejši rang reprezentančnega hokeja, ki si ga je zadala pred poletom v Kazahstan.

Misija napredovanja se je spremenila v misijo obstanka po treh ničlah na ključnih tekmah prvenstva. Po usodni prvi tretjini in porazu s Kazahstanom, po zapravljenih treh zadetkih prednosti v drugi tretjini in porazu z Južno Korejo, ki je zarezal v srce in morda odločilno vplival na celotno slovensko zgodbo na prvenstvu, po porazu z Belorusijo, ki je dokončno pokopal upe na napredovanje.

Varovanci selektorja Iva Jana so ob nemoči treh ničel dokazali, da je ranjena žival lahko nevarna. Z naposled  premešanimi peterkami in po dodatnem pogovoru z branilci so iz sebe spravili ves gnev, se znesli nad preostala tekmeca, Madžare in Litovce odpihnili s skupnim rezultatom 15:0 in ubežali katastrofi, izpadu v tretji razred, kot je po koncu kazahstanskega popotovanja dejal adut iz ozadja, vratar Luka Gračnar.

Visoki zmagi nista zameglili celotne slike prvenstva, veselja pač ne more biti. Slovencem se prvič po letu 2001, ko so si premierno zagotovili nastopanje med elito, ni uspelo izogniti temu, da bi med drugoligaši preživeli več kot dve zaporedni sezoni.

Zagotovo bodo sledile analize strokovnega tabora, ki bi morale dati jasnejše odgovore o slovenskih nastopih, se je pa že od lanskega maja in nenadejanega izpada Belorusije po desetletju in pol iz elite v drugi razred vedelo, da bo Nursultan ena zahtevnejših misij za rise. Belorusom, ki so se sicer po sobotnem napredovanju lahko že sprostili in v nedeljo podlegli Južni Koreji, doma ne bi oprostili še ene "sramote", za Kazahstan je bilo jasno, da bo pred domačimi gledalci z vsemi topovi štartal na preboj med najboljših 16.

Medtem ko so drugi "čistili" karseda najboljša orožja, se je slovenski tabor malodane vsak dan od začetka priprav spoprijemal z novo odpovedjo. Mitja Robar je drsalke povsem postavil v kot, Jan Muršak in Aleš Mušič sta končala reprezentančni karieri, Jan Urbas, Žiga Jeglič, Rok Tičar, Gašper Krošelj so odpovedali sodelovanje. Uradno vsi zaradi poškodb. Selektor upa, da so ob napovedih nalili čistega vina. Kakorkoli, Slovenci so skoraj v hipu ostali brez sedmerice v zadnjih letih standardnih reprezentantov, ki bi jim lahko zaradi poškodb priključili še koga.

Selektor in ekipa so ob zajetni številki odpovedi in plitvem slovenskem bazenu hokejistov, ki jih lahko v danem trenutek priključiš med potnike na reprezentančni vrhunec sezone, razumljivo vztrajali osredotočeni na pridobitev vstopnice za elito. Tudi s prvim zvezdnikom tekmovanja Anžetom Kopitarjem na čelu, ki je reprezentanci na prvenstvih pomagal prvič po letu 2015. A napredovanje je ostalo le pobožna želja, o kateri je slovenski hokejski mojster po prvenstvu dejal: "Morda je to realna slika. Morda smo si zastavili previsok cilj, a cilji morajo biti visoki. Če bomo želeli posegati po višjih mestih, bi bilo dobro, da bi bili popolni. Tokrat nismo bili, upam, da v prihodnje še bomo." In morda je imel kapetan prav. Najverjetneje. Če kdaj, bi Slovenci prav ob tako močnih favoritih, proti katerim je, ko je bilo vse za korak hitreje, šepala predvsem obramba, ko je bil nasprotnik hitrejši in so se vrstile kazni, ob razigranem vratarju in kančku sreče potrebovali vse najboljše razpoložljive sile. 

Novi obrazi, vsi sicer niso dobili večje priložnosti, so svoje delo opravili korektno, a kilometrina bo prišla z izkušnjami. Vsekakor pa tudi pridružitev zadnjih sil (po razvrednotenem državnem prvenstvu) neposredno pred letom na prvenstvo ni imela najbolj blagodejnega vpliva.

Kot ga na slovenski hokej nima stagniranje pogojev, kar znajo najbolje povedati tisti, ki delujejo znotraj trenerskih hokejskih ustrojev. Da bi si še kdaj sploh drznili pomisliti na zgornje Rakovčeve ideje, v razmislek le misel trenerja mlajših selekcij Olimpije Igorja Beribaka: "Glede prihodnosti sem kar pesimističen. Tako ne bo moglo iti več dolgo naprej. Potrebne so spremembe, a o teh se le govori. Dvakrat zapored smo bili na olimpijskih igrah, v vseh pogojih pa stagniramo …"