Le vprašanje časa

• "Edina možnost je liga EBEL. Umik bi pomenil stečaj kluba."

Pisal se je 14. april 2007, ko so na zasedanju predstavnikov avstrijske hokejske lige EBEL na Bledu ljubljanski klub Zavarovalnica Maribor Olimpija soglasno sprejeli kot polnopravnega člana lige. Dobrih deset let pozneje HDD Olimpija kliče zbogom razširjeni avstrijski hokejski ligi.

Čiščenje pred svojim pragom

Pred dvema tednoma je predsednik društva Marko Popovič upal na podpis sponzorske pogodbe, ki bi Ljubljančanom omogočila nadaljnje druženje z avstrijsko-italijansko-madžarsko-češko druščino. A se je tudi ta zgodba, kot številne pred tem, izjalovila. Ko je salzburški časnik pred dnevi Olimpijo že poslal v Alpsko ligo, so v klubu puščico vrgli tudi proti drugim, ki niso brez grehov.

Radi so opozarjali na nepravilnosti preostalih, kot na primer Medveščaka, ki je mimo slovenskega kluba odbrzel po desni, pa čeprav je obubožan, Bolzana in tudi češkega Znojma. A najprej je treba pomesti pred svojim pragom. Zakaj kazati s prstom na druge, ko pa je v domači hiši dovolj težav in nepravilnosti, ob katerih je vodstvo lige več let zamižalo na obe očesi, na koncu pa vselej dvignilo palec novi klavrni sezoni ljubljanskega društva. Tudi Olimpija je imela svoj bonus "opravičil". A je že izkoriščen.

Ko je zmanjkalo tehtnih razlogov za obstanek v mikavnem tekmovanju, je društvo sprejelo ponudbo, s katero so za dve leti zamrznili njegov status v ligi EBEL. Morda (?) je kdo ob tem začel razmišljati tudi o neizkoriščanju igralcev.

Ko bi moralo biti njihovo ime na praznih mestih sponzorjev, ni več šale

Ti so največje žrtve Olimpijine finančne nediscipline. Kolikor toliko moralnemu človeku, vsaj malce odgovornemu v tej zgodbi, bi moralo biti težko pogledati v oči fantom, ki so spet pogosto zaman čakali na prilive. Nekateri v tej sezoni niso prejeli celo sedem plač. Ko bi moralo biti hokejistovo ime zapisano na ledu, kjer je preveč praznega prostora za sponzorje, kot je bilo slišati v ljubljanskem taboru, to ni več šala. Ne živi se od praznih obljub … Prav tako ne od laži z zagotovili, da so nekatere stvari poplačane.

Zgodba o opeharjenih oklepnikih ni od včeraj. Dolgovi so se začeli kopičiti že pred leti, pod vodstvom Matjaža Seklja, ki se je pred tremi leti umaknil z mesta predsednika Olimpije. Na tem za zdaj še sedi Popovič, razočaran nad pomanjkanjem posluha tistih, ki bi lahko pomagali. Od prevzema položaja se je srečal z novimi okostnjaki, ki so po padcu iz omar prinesli še približno dodaten milijon rdečih številk.

Hud padec, a treba je pojesti, kar si skuhaš. Ali pač ne?

Slovo od lige EBEL prinaša precej neznank. Olimpiji so ponudili igranje v Alpski ligi. Vsekakor hud udarec in strm padec na mnogo manjši, manj viden in manj privlačen oder, na katerem bodo hokejisti pod mnogo manjšim drobnogledom, ki bi jih lahko izstrelil na pomembnejšo hokejsko sceno, pomembno za njihov nadaljnji razvoj.

Pa tudi za eno od redkih stvari, ki v tem obdobju v slovenskem hokeju še navdušuje – reprezentančni ustroj. A treba je pojesti, kar si skuhaš. Ali v Olimpijinem primeru pač ne? Povsem mogoč je namreč tudi stečaj kluba. To so po klavrnem koncu HK Jesenice leta 2012 okusili na Gorenjskem in začeli pisati novo zgodbo.

Olimpija bi morala za Alpsko ligo požreti ponos – v Ljubljani so se je izogibali kot hudič križa – in predvsem v položaju, ko denarja kronično primanjkuje, zbrati okoli pol milijona evrov. Vprašanje je tudi, kje bi dobili dovolj kakovostnih igralcev za konkurenčnost v tem tekmovanju. Zagotovo nekateri ne bodo sprejeli igranja v tej ligi. Predsednik HDD pa pravi, da bi se je lotili le z dovolj velikimi rezultatskimi apetiti.

Brez zavajanja in z malo časa

Z EBEL-ligaškim slovesom bi bili lahko skoraj pokopani še zadnji upi na uspešno prisilno poravnavo. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bo Olimpija še dve leti zavajala upnike, nato pa ugasnila, kar bi bilo precej podlo dejanje. V letu 2019 mora namreč več kot sto upnikom vrniti dobrih 600 tisoč evrov. Če so se sponzorji Olimpije izogibali že v ligi EBEL, kaj bi bilo šele v Alpski ligi.

Če se bo obdržala pri življenju, pa potrebuje predvsem vizijo, razdelane stvari o tem, kdo pije in zato tudi plača, ljudi, ki se bodo lahko posvetili usmerjanju kluba in bodo dnevno prisotni. Rokave bo v tem primeru treba zavihati čim prej, ne pa čakati, kot je Hokejska zveza Slovenije s finalom Pokala Slovenije, ki ga sploh ni izpeljala. Medtem pa že razmišlja o pokalu za prihodnjo sezono, z močno idejo o tem, da bi pokalno tekmovanje izvedli v obliki sklepnega turnirja četverice v Celju.