Zgodovina šaha: prva računalniška goljufija

Prvič naj bi človek nedovoljeno pomoč računalnika v šahovski igri uporabil avgusta leta 1980 v nemškem Hamburgu. 'Zarotniki' so bili Frederic Friedl, eden ustanoviteljev popularne šahovske spletne strani chessbase.com, računalniški šahovski pionir Ken Thompson in nekaj Friedlovih kolegov z nemške televizije, s katerimi je snemal dokumentarec o računalniškem šahu.

Žrtev je bil nemški velemojster dr. Helmut Pfleger, ki je imel takrat namen odigrati simultanko v okviru Hamburškega šahovskega festivala. Thompson je ravno v tistem obdobju končal s programiranjem njegove naprave ‘Belle’, Friedlov kolega Dieter Steinwender pa je imel zagotovljeno mesto na simultanki, zato so mu v lase skrili radijski sprejemnik, medtem ko je Friedel z ugodnega mesta v dvorani z daljnogledom spremljal poteze in jih po telefonu sporočal Thompsonu v New Jersey, ta pa jih je vstavljal v računalnik. Friedl je nato računalniške poteze prek radijske zveze posredoval nazaj.

Po nekaj urah igre je velemojster Pfleger zmagoval v vseh partijah, vključno z omenjeno, ki jo je nevede igral proti Belle, a je spregledal pot do zmage in na koncu izgubil. Takoj po partiji so ga 'zarotniki' vprašali, če je opazil kaj nenavadnega, a je to zanikal, nato pa so mu na njegovo veliko presenečenje razkrili, da je v edini partiji, v kateri je moral podpisati predajo, igral proti računalniku.

Le Kasparov se ni motil

Nekaj dni pozneje je ekipa pet partij, ki so bile odigrane na simultanki, poslala šahovskim in računalniškim strokovnjakom po vsem svetu, in jih prosila, da identificirajo računalnik. Večina šahovskih strokovnjakov se je zmotila, večina informatikov pa je računalnik prepoznala. Izjema iz prve skupine je bil takrat 17-letni Gari Kasparov in poznejši svetovni prvak, ki je v Dortmundu igral na mladinskem svetovnem prvenstvu. Ko so mu pokazali partije, jih je hkrati prebral z listov in nezmotljivo 'določil' računalnik – vse ostale so vsebovale kratkoročne taktične napake, ki jih računalnik nikoli ne bi zagrešil, je razložil.

Seveda v omenjenem primeru ni šlo strogo za primer goljufije, je pa eksperiment pomenil začetek obdobja, ko so se takšne prevare začele dogajati vse pogosteje, danes pa so žal prisotne tudi na najvišji ravni.