Druga kariera
Nedelja, 13. 3. 2022, 19.00
2 leti, 8 mesecev
Druga kariera (252) - Maks Frančeškin
Za vzdevkom "šalabajzer" se skriva še veliko več #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,62
"Ni nujno, da je definicija šalabajzerja slaba stvar," nam je v pogovoru povedal Maks Frančeškin, nekdanji uspešen kajakaš na divjih vodah, danes pa zelo predan trener. Veliko stavi na pogovor med trenerjem in varovancem, ne pa "da gredo stvari mimo".
Maks Frančeškin širši športni javnosti morda ni toliko poznan, a je njegova vitrina z medaljami lepo napolnjena. Lahko se pohvali z naslovom svetovnega prvaka v ekipnem šprintu, medaljo ima tudi z evropskega prvenstva, prav tako je nekajkrat stal na stopničkah za svetovni pokal. Nepozabno je bilo svetovno prvenstvo mlajših članov v Severni Karolini, od koder se je vrnil s kar štirimi medaljami (tri zlate in ena srebrna).
Svojo športno pot je končal relativno kmalu in se posvetil trenerstvu. Temu delu je tako predan, da je pred časom založil lasten denar, da je svojim varovancem priskrbel čolne. Je eden tistih trenerjev, ki jim ni všeč, da vsak obdeluje svoj vrtiček, ampak se zaveda, da jih le skupna pot lahko nekam pripelje. Kot trener deluje na klubski ravni, je vodja reprezentančne ekipe v spustu na divjih vodah, poleg tega pa skrbi še za kondicijsko pripravo svetovne prvakinje v slalomu na divjih vodah Eve Terčelj.
Že pred leti so Maks in dva kolega na družbenih omrežjih ustanovili "šalabajzer team" in razkril nam je, zakaj si je s kolegoma prislužil ta vzdevek.
Maks Frančeškin se je na svoji športni poti posvetil kajaku na divjih in mirnih vodah.
Kako ste pristali v tem športu?
Kot otrok sem po televiziji gledal veliko športov. Pri desetih letih so starši gledali, kam bi me dali v počitniško varstvo, in šli smo v kajakaški klub. Bila je dobra družba. Lepo mi je čas preživljati v naravi. Vedno se je dogajalo kaj novega in veliko smo hodili naokrog. Spoznavaš države, kraje, reke … In pri meni je bilo tako, da sem vedno rad tekmoval, in všeč mi je bilo, če sem se lahko dokazoval. Bilo mi je všeč in ostal sem vse do danes. 20 let. Se je že kar nabralo nekaj let (smeh, op. p.).
Se vam zdi, da mora biti kajakaš na divji vodi tudi divji po duši?
Mislim, da ne. Nabor ljudi, ki so dobri v tem športu, je zelo velik. In so takšni in drugačni.
Vloga trenerja mu je težja, saj na bregu nimam nobenega vpliva na tekmovalca.
Ko ste končali svojo športno pot, ste bili stari 26 let. Zakaj tako kmalu, saj so to najboljša leta športnika?
Če ti v našem športu ne uspe dobiti zaposlitve v vojski ali policiji, tekmuješ do takrat, dokler ne dobiš resnega dela. Torej da ni več študentsko delo in tisto, kar te zanima. Ko sem dobil priložnost, da delam po svoje naprej, sem to zagrabil. Lahko bi še tekmoval, a bi se uvrščal na deseto ali 15. mesto. To pa me ni zanimalo. Pravzaprav je bil razlog za konec kariere skupek vsega. Vedel sem, da dolgoročno tako ne bom mogel trenirati. V ljubljanskem klubu sem dobil priložnost, da dobim relativno proste roke v trenerstvu in da peljem svojo zgodbo. Bila je lepa priložnost, da lahko nekaj gradim naprej. Zato se mi ni bilo težko odločiti, da ne bom več tekmoval.
Ali to pomeni, da niste imeli nobene krize, ko ste končali svojo športno pot?
Ne, nikakor. Pravzaprav sploh ne opazim, da ne tekmujem, ker vsako leto delam kot trener na večjih tekmovanjih. Občutki so podobni oziroma mi je kot trenerju še težje. Ko sam tekmuješ, imaš sam vse pod nadzorom, kot trener pa ne. Včasih se moram držati kar nazaj.
Zakaj ste se odločili za poklic trenerja?
Od nekdaj me je zanimal šport in mi je bil že od nekdaj všeč. V šoli sem bil dober, imel sem dobre ocene in tudi maturo sem zelo dobro opravil. Nisem vedel, kaj bi šel študirati. Šel sem celo na informativni dan na pravno fakulteto in hitro videl, da to ni zame. Odločil sem se za fakulteto za šport in danes mi je všeč, kar delam. Imam neposreden vpliv na ljudi okrog sebe. Svojo dobro energijo in izkušnje lahko deliš z nekom, ki je pripravljen delati.
Ste razmišljali, da bi postali pravnik?
Ne, to ni bilo resno. S prijatelji smo šli na informativni dan, da bi videli, kako je. Nisem imel ideje, kaj bi delal. Vedno me je zanimala zgodovina, a tega ne bi delal. Vedno sem bral veliko knjig, gledal dokumentarne filme … V športu mi je bilo všeč, da vseskozi tekmuješ in da imaš neposreden vpliv na ljudi. To mi je bilo vedno všeč. Nikoli si nisem resno predstavljal, da bi delal karkoli drugega razen športa.
In kakšno je danes stanje v kajaku in kanuju na divjih vodah, pravzaprav v klubu, kjer delate?
Revščina je. Dve leti nazaj sem v klubu vztrajal, da potrebujemo čolne za mirno vodo, če se želimo iti karkoli resnega. Založil sem svoj denar, da smo lahko kupili čolne. Trudimo se in tudi naš predsednik kluba se razdaja, a če ni denarja, ga pač ni. Letos je v naš klub prišlo veliko število mladih tekmovalcev, ampak potem nastane ozko grlo pri infrastrukturi … Trenutno ni tako težko dobiti mlade tekmovalce, težje jih je zadržati.
Očitno imate visoke ambicije, da ste bili pripravljeni založiti svoj denar ...
Pri meni je tako, da če v nekaj verjamem, potem grem v to stoodstotno. Zdaj imam ekipo mladih tekmovalcev in ko vidim, koliko oni vlagajo v svoje delo, potem tudi meni ni težko. Moje ambicije so, da bi imeli v našem klubu tudi nekaj močnih tekmovalcev v mirnih vodah. Roko na srce, imamo zelo dobre razmere. Ukvarjamo se tudi s spustom na divji vodi, ki je prav tako izjemen šport. A za ljubljanski klub je bolj naravno, da bi se ukvarjali s kajakom na mirnih vodah. Če gremo na primer trenirati na Savo Dolinko, nam to vzame celo popoldne. Spust na divjih vodah zaradi slabih odločitev Mednarodne kajakaške zveze (ICF) počasi in tudi zanesljivo pada. Kajak na mirnih vodah pa je olimpijska disciplina.
Kajak na mirnih vodah v Sloveniji še ni doživel pravega preboja, če izvzamemo Špelo Ponomarenko Janić in Anjo Osterman. Se kdaj obrnete na njiju oziroma trenerja Stjepna Janića?
Izkušenj in znanj se ne bom nikoli otepal. Stjepan Janić je postal direktor in upam, da bomo v prihodnje lahko več delali skupaj. Sam sem zmeraj za sodelovanje in ne maram tega, da vsak obdeluje svoj vrtiček. Vemo, da nas lahko nekam pripelje le skupna pot.
"Z Evo se dolgo poznava in morda je najina največja prednost, da si stvari lahko poveva zelo neposredno."
Poleg tega skrbite tudi za fizično pripravo Eve Terčelj, svetovne prvakinje v slalomu iz leta 2019, kajne?
Skupaj delava kondicijsko pripravo, po domače povedano, vaje v fitnesu. Z Evo se dolgo poznava in morda je najina največja prednost, da si stvari lahko poveva zelo neposredno. Isti letnik sva, Eva je starejša od mene tri mesece in dolgo časa sva skupaj rasla. Oba takoj vidiva, če pri komerkoli od naju nekaj ne "štima". Res se lahko pogovarjava. Sicer ne odkrivava nobene znanosti. Milijon različnih poti vodi do zelo podobnih rezultatov, ampak včasih si je bolje vzeti nekaj časa in se pogovoriti. Bolje kot tavati v temi.
Prisegate tudi na pogovore med tekmovalcem in trenerjem?
Brez komunikacije ne gre. Če vidiš, da s človekom nekaj ni v redu, je bolje, da se pogovoriš, kot pa da "drgneš" naprej in upaš, da bo mimo.
Maks Frančeškin
Prej ste že omenili, da imate ekipo mlajših tekmovalcev. Vam je lažje trenirati z mladimi ali z vrhunskimi tekmovalci, kot je Eva Terčelj?
Drugače je. Mlade razganja, ampak to ni nujno slabo. Treba je živeti. Če si z nekom toliko časa, da je oblikovan po tvoji podobi, če se lahko tako izrazim, točno veš, kako funkcionira in zakaj tako funkcionira. Pri vrhunskih tekmovalcih je tako, da je že veliko vredna njihova povratna informacija. Pri njih je najbolj pomembno, da ve, kaj on čuti. On ve, kaj išče in kako bo to dosegel.
In kaj vas kot trenerja najbolj zadovolji?
Meni je najbolj pomembno, ko pride trenutek treninga ali tekme, da je tekmovalec zadovoljen sam s seboj. K meni zelo redko pride tekmovalec, ki bi bil zelo hitro zadovoljen sam s seboj. Tisti, ki so hitro zadovoljni, so lahko bolj lene sorte ljudje. Torej če so oni zadovoljni, sem tudi jaz. Zaupam v to, kar oni mislijo in kar oni čutijo. O rezultatih bi se težko pogovarjal, ker ima vsak drugačno dojemanje, kaj je zanj uspeh in kaj neuspeh.
Že pred leti ste bili s svojima kolegoma (Simon Oven, Tim Kolar, op. p.) poznani kot "šalabajzer team". Ta vzdevek ste vi ohranili vse do danes. Na Instagramu imate namreč zapisano ime Šalabajzer Maks.
Dokler me niste opomnili, da imam takšno ime, sploh nisem vedel (smeh, op. p.). Ni nujno, da je definicija šalabajzerja slaba stvar. Vsaj pri nas je veliko vredno, da lahko kdaj rečemo, naj gre vse k vragu, in obrnemo stvari na šalo. Življenje je preveč resno, da bi ga jemali preveč resno.
Tim Kolar, Simon Oven in Maks Frančeškin - "šalabajzer team"
Čeprav ste bili že v svojih tekmovalnih letih znani kot "šalabajzer team", je bilo za tem imenom veliko dela in garanja. Vsi trije ste bili vrhunski tekmovalci, kajne?
Da. In vsi trije smo bili karakterno precej drugačni. Če je dobra družba in če se imaš skupaj dobro, potem je vse skupaj zelo preprosto. Če je dobra družba in če vsi stremijo k istim ciljem, ni težko iti na trening in drug drugega priganjati. Vse se gradi iz tega, da imaš okrog sebe močno ekipo. Lahko rečem, da je tudi za nami prišla kar močna generacija.
