V legendarni Hali Tivoli Slovenci spisali presežke

Pisalo se je leto 1965, ko je legendarna Hala Tivoli ugledala luč sveta. Marjan Božič in Stanko Bloudek sta jo zasnovala, vsebino pa so nato vseh nadaljnjih 50 let polnili drugi – od glasbenikov do športnikov.

Kot prvi se je v njej predstavil veliki jazzovski glasbenik Louis Armstrong, čigar koncert je spremljalo šest tisoč oboževalcev. Ob številnih svetovno priznanih glasbenih imenih, kot so Tina Turner, Joe Cocker, Bob Dylan, David Bowie, The Queen, Nirvana, Ray Charles, pa so imeli v obeh dvoranah pod Šišenskim hribom glavno vlogo športniki.

Prvo večjo tekmovanje je bilo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki si ga je leta 1965 v desetih dneh ogledalo kar 150 tisoč ljudi, takoj zatem pa je čez leto dni sledilo hokejsko svetovno prvenstvo skupine A.

Na veliki bum je morala Hala Tivoli počakati na leto 1970. Ljubljana je namreč gostila svetovno prvenstvo v košarki, Jugoslavija pa se je povzpela na košarkarski Olimp. Odločilno tekmo za zlato medaljo proti ZDA si je po nekaterih ocenah ogledalo 14 tisoč navijačev, a kot pravi eden od junakov takratnega uspeha in kapetan reprezentance Ivo Daneu, se je številka gibala okoli devet tisoč.

"Spomnim se, da so študentje arhitekture ponaredili vstopnice in jih je na tekmo z ZDA prišlo približno dva tisoč več, prodanih pa je bilo okoli sedem tisoč vstopnic. Vzdušje je bilo enkratno. Ljubljana, Slovenija in Jugoslavija so živele kot eno," se je Daneu, ki je imel na prvenstvu težave s poškodbami, a je ob koncu tekme z ZDA kljub temu dosegel izredno pomemben koš, najprej dotaknil podpore na tribuni.

"Na Halo Tivoli me vežejo lepi spomini, vendar zdaj vidim, kako hitro je minilo teh 50 let. Dvorana je dom športa, zlasti košarke. Leto 1965 je bila prelomnica. Pred tem smo igrali na lešu, nato na asfaltu in tudi na podlagi, ki je bila narejena iz kock iz železniških pragov. S prihodom v dvorano se je začela košarka pri nas razvijati. Takrat je bila najlepša in največja v Jugoslaviji, nato pa so nas začeli prehitevati po levi in desni. Imamo zdaj Stožice, vendar je dom športa in košarke še vedno Hala Tivoli. Žal mi je, ker tekem Olimpije, zdaj ko igra na nižji ravni, ni v tej dvorani, saj bi lahko dosegla kakšno zmago več. Ta dvorana ima namreč dušo. Večkrat sem se pošalil, da bi mi lahko dali kakšno garsonjero, ker sem nekdaj tukaj preživel toliko časa," je še dejal Daneu.

Vrste kar do Celovške ceste

Hala Tivoli je med drugim postala hram košarke (Olimpija je v njej leta 1966 in 1970 prišla do naslova jugoslovanskega prvaka, sicer je bila šestkrat najboljša v Jugoslaviji.) in nanjo imata prav posebne spomine Dušan Hauptman in Marko Milić. Prvi je v njej v različnih funkcijah preživel kar 25 let. In prav v tej dvorani so se v času samostojne Slovenije pisali eni od največjih uspehov košarkarske Olimpije. Pod taktirko Zmaga Sagadina so se po odličnih predstavah sredi Ljubljane leta 1994 izstrelili v Luzano, kjer so najprej osvojili evropski pokal, tri leta pozneje še v Rim, kjer so na sklepnem turnirju elitne evrolige osvojili tretje mesto.

"Hala Tivoli mi pomeni vse. Ob spominu na vzdušje, ki je bilo v njej, bom jasno govoril subjektivno. Na naših tekmah je bilo vzdušje neponovljivo. Hala Tivoli je manjši prostor, kot so Stožice, a je bilo vzdušje enkratno. To vzdušje bo šlo z mano v grob. Vrsta, v kateri so navijači čakali za vstopnice, so se vile vse do Celovške ceste. Nekaj nepojmljivega. Te podrobnosti bodo v meni zapisane za večno in so del športa Hale Tivoli.

O njej lahko govorim le o superlativih. Vesel sem, da dvorana še vedno deluje, po drugi strani pa sem razočaran, ker ni več tako, kot je bilo. V mojih časih je bilo več športnih panog. Ni košarke. Pravzaprav je še hokej in še ta ima težave. Nekoliko je izgubila svoj status. Želim si, da bi jo odgovorni obdržali v osnovni funkciji in da bi se nadaljevala bogata tradicija športnih in kulturnih prireditev. Želim ji še enkrat toliko," pravi Hauptman.

Tivoli so polnili tudi ljudje okoli njega

Znameniti Tivoli ima posebno mesto v srcu tudi za Milića. Ob vseh uspehih z Olimpijo je v mali dvorani na tekmi All-Star preskočil tudi avtomobil, ta posnetek pa je romal po svetu, tako da so lahko ljudje po svetu pobližje spoznali slovenski hram košarke.

"Hala Tivoli je imela dušo in niso jo polnili le Ljubljančani, ampak vsi Slovenci. V njej sem preživel deset neverjetnih let. Ne le zaradi dvorane, ampak tudi zaradi ljudi okoli nje. Čutilo se je, kakšna je njihova pripadnost. Z glavno čistilko Sadiko sem na primer pil kavo, pokojni električar Faza nas je motiviral za slovensko ligo … Bili smo velika družina. Hala Tivoli je bila drugi dom. Oseb nismo poimenovali A in B, ampak smo bili povezani. V njej in na njenih hodnikih sem doživel mnogo anekdot. Včasih smo bili rokometašice, hokejisti in košarkarji pomešani. Imeli smo iste prhe. Kadar smo se prhali s hokejisti, smo bili slabše volje (smeh, op. p.). Po normativih je sicer hala zastarela, vendar ima stvari, ki jih moderne stvaritve nimajo. In to so duša in spomini."

Miro Cerar v Tivoliju dočakal najbolj mogočno izvedbo jugoslovanske himne

V Hali Tivoli je potekala tudi ena najpomembnejših zgodb slovenske športne gimnastike, ki se je v zgodovinske anale vpisala še pod jugoslovansko zastavo. Leta 1970 je namreč najuspešnejši slovenski telovadec Miro Cerar, ki ga je celo legendarni Leon Štukelj označil za največjega telovadca nekdanje Jugoslavije, prav pred domačim občinstvom osvojil naslov svetovnega prvaka in tako na najlepši mogoč način spisal zadnje poglavje svoje cvetoče športne poti.

Legendarne dvorane pod Rožnikom se spominja kot dvorane z dušo. "Ni bila ne premajhna ne prevelika, temveč ravno pravšnja, da je bila zapolnjena do zadnjega kotička, kar ji je dajalo prav poseben občutek domačnosti," se še danes živo spominja dvakratni dobitnik zlate olimpijske medalje Miro Cerar, ki si bo takratno Halo Tivoli zapomnil tudi po najmodernejši opremi.

"Hala Tivoli je za tisti čas predstavljala velik preskok v opremljenosti in tudi v primerjavi z drugimi je bila dokaj moderna, čeprav seveda ne najbolj," pravi zlati jezdec 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ki so ga na Japonskem častili kot boga konja, njegove paradne discipline.

Cerar je na svetovnem prvenstvu v Ljubljani nastopil v finalu konja z ročaji in kot rečeno, na koncu zmagal. Ponosen je tudi na 4. mesto v ekipnem dvanajsteroboju, kjer je skupaj z Janezom Brodnikom, Milošem Vratičem, Avgustom Kislom, Dragom Šoštaričem in Milenkom Kersničem osvojil fenomenalen in za slovensko gimnastiko verjetno nedosegljiv rezultat. "To je bila lepa pika na i moji karieri in zame čudovita nagrada," dodaja.

Tekme so potekale pred nabito polno dvorano, takrat 31-letnemu Cerarju pa je še posebej ostala v spominu jugoslovanska himna, ki jo je ob njegovi zmagi glasno in vzneseno prepevala vsa dvorana Tivoli. "To je bil res mogočen trenutek," se spominja Cerar, ki je v Tivoliju vedno rad tekmoval, še posebej zato, ker je čutil podporo domačega občinstva, obenem pa tudi ogromno odgovornost, ki ga je gnala v želji, da bi se tam čim bolje izkazal.

Srebrna reprezentanca, Prule v polfinalu lige prvakov

Tivolska dvorana je gostila tudi številne rokometne spektakle. Bila je prizorišče finala pokala EHF, ki so ga leta 1997 osvojile rokometašice Olimpije. V njej se krimovke igrale finale lige prvakinj v sezoni 2005/06. Zavetje je dajala igralcem Prul 67, ki so leta 2003 prišli vse do polfinala lige prvakov. Tam jih je ustavil šele Montpellier, pozneje tistega leta evropski klubski prvak, s številnimi francoskimi zvezdniki in tedaj še najstnikom Nikolo Karabatićem.

Tivoli se med drugim ponaša tudi z rokometnim evropskim prvenstvom leta 2004, na katerem je Slovenija osvojila srebrno kolajno, še vedno edino v ekipnih športih na velikih tekmovanjih. Pri obeh nazadnje omenjenih vrhuncih rokometnih kronik je dejavno sodeloval Beno Lapajne.

"Vedno je bilo lepo igrati v Tivoliju. Tam smo dosegli največji uspeh slovenskega kolektivnega športa. Upam, da bo katera od reprezentanc to ponovila oziroma presegla," si želi nekdanji reprezentančni kapetan, ki si je trak nadel, potem ko se je prav na tistem prvenstvu poškodoval Roman Pungartnik: "Vzdušje tako v mali kot v veliki dvorani je bilo super, nepozabno. Še posebej pa sta mi v spominu ostali polfinalni tekmi s Hrvaško in s Francijo v skupini." V tivolskem finalu pred enajstimi leti so Slovenci klonili pred Nemčijo.

Od svetovne hokejske smetane do premiernega preboja v elito

Hala Tivoli, s katero so ljubljanski hokejski kolektivi dobili svoj hram, je do abrahama pozdravila tudi mnoge nepozabne reprezentančne hokejske dogodke. Že leto po rojstvu je marca 1966 gostila svetovno prvenstvo najkakovostnejše skupine, na katerem so občinstvo razvajali hokejisti Sovjetske zveze, Češkoslovaške, Kanade, ZDA, Švedske, Vzhodne Nemčije …, naslova pa se je s šestimi zmagami in enim remijem veselila Sovjetska zveza. Pod Rožnikom so se hokejisti še mnogokrat bojevali na svetovnih prvenstvih, a nikoli več na tistem elitnem. Za samostojno Slovenijo je bilo prelomno prvenstvo skupine B leta 2001, ko se je slovenska reprezentanca po zmagi s 16:0 nad Estonijo v nabito polnem Tivoliju ob zvoku Golice veselila premiernega preboja med elito, v skupino A.

"Tivoli je pustil kar nekaj lepih spominov. Gostil je prvo tekmo slovenske hokejske reprezentance, pa v bistvu tudi zadnjo tekmo jugoslovanske reprezentance. V njem smo odigrali ogromno prvenstev, vzdušje je bilo odlično," je spomin v preteklost zavrtel dobri znanec ljubljanske dvorane Tomaž Vnuk, ki je že kot otrok pogosto zahajal v dvorano, saj je bil oče hokejist, mama pa je delala v Tivoliju.

Vnuk je kot igralec pustil velik pečat tako pri Olimpiji, ki je leta 2010 v Tivoliju simbolično upokojila njegovo 24-ico, kot v reprezentanci, katere del je bil tudi leta 2001. "Večji del svoje kariere sem se ukvarjal z lovljenjem elite in priključka najboljšim, to nam je leta 2001 vendarle uspelo. Bilo pa je še kar nekaj tekem, tako v dresu reprezentance kot v dresu Olimpije in tudi drugih klubov, s katerimi sem gostoval, ki so mi ostale v spominu. Vzdušje je bilo po navadi res pravo, je bila kar 'strašna' atmosfera. Tivoli je bil takrat res naš hokejski dom," se še spominja 45-letnik, ki v Tivoliju še danes preživlja mnogo časa, zdaj kot predsednik mladinskih pogonov pri HK Olimpija.

Tivoli del tudi največje slovenske odbojkarske zgodbe

Dvorana Tivoli ima prste vmes tudi pri največjem klubskem uspehu slovenske odbojke. Pisalo se je leto 2010, ko so igralci ACH Volleyja poskrbeli za nekaj, kar je, če pogledamo trenutne razmere v slovenski odbojki, že zdaj nekaj sanjskega in neponovljivega. Takrat se je oranžnim uspelo prebiti na zaključni turnir lige prvakov, kjer so nato v Lodžu osvojili četrto mesto.

"Na dvorano Tivoli imam veliko lepih spominov. Na začetku 90. let sem v dresu Olimpije celo igral v njej. To so moji tekmovalni spomini, seveda pa so najlepši na tisti dve nepozabni tekmi. Veliko je bilo nepozabnih, a ti dve zagotovo izstopata. Ko smo doma po preobratu s 3:2 premagali veliko Macerato, pa seveda povratna tekma četrtfinala in zmaga nad Innsbruckom po zlatem nizu ter uvrstitev na zaključni turnir," je svoje spomine razkril Rasto Oderlap, zdajšnji predsednik upravnega odbora ACH Volleyja. "Spomnim se, da je bilo takrat prisotnih veliko čustev, ponos, evforija. Vem, da bi takrat dal vse, da bi nam uspelo, in na koncu nam je res. A tako je vedno. Uživam, ko zmagujemo, in trpim, ko izgubljamo."

"Tivoli ima pri tem uspehu veliko zaslug. Tivoli sploh ni majhna dvorana, daleč od tega, a tista povezanost med navijači in igralci je bila takrat tako močna, da je res veljal rek, da je občinstvo naš sedmi igralec. Na krilih tega občinstva so igralci dosegli nekaj, kar so lahko le sanjali," je dodal Oderlap.

Na dvorano pod Rožnikom ima lepe spomine tudi nekdanji član ACH Volleyja Alen Šket. "Ko slišim za Tivoli, mi vedno zaigra srce, saj so spomini na to dvorano zelo lepi. No, spomni me tudi na to, da imajo še vedno 30 let stare prhe (smeh), a to ne skazi celotne podobe," je povedal slovenski reprezentant, ki zdaj uspešno igra za italijansko Molfetto.

Leta 2013 so imeli v Ljubljani v načrtu, da bi Halo Tivoli za potrebe EuroBasketa prenovili, a je nato finančna konstrukcija padla v vodo. Čeprav spremembe niso na vidiku, pa je jasno, da bo imela za Slovence vedno poseben prostor v srcu, saj so se v njej pisali lepi trenutki slovenskega športa.

Hala Tivoli, še na mnoga leta!