Deset mesecev po porodu s carskim rezom spet na zmagovalnem odru: Tudi mene je presenetilo #video

Vas je presenetila hitra vrnitev na gimnastično prizorišče?

Načrt je bil, da se vrnem čim prej, a priznam, da nisem mislila, da se bo to zgodilo tako kmalu. Tudi mene je presenetilo.

Rodila sem namreč s carskim rezom, kar je edina stvar, ki si je nisem želela. Zaradi daljšega okrevanja – skoraj šest tednov sem ležala, no, razen tega, da sem doma čistila, kar zelo rada počnem (smeh, op. a.) – sem trenirati začela šele šest mesecev po porodu.

Začela sem s tekom, izvajala sem tudi vaje za moč, pri čemer mi je pomagal trener mladincev Franci Rojc, ki mi je sestavil program.

S trenerji smo se dogovorili, da treninge začnem počasi, da le ne bo karkoli narobe.

Zelo hitro po porodu sem začela tudi fizioterapije pri nekdanjem telovadcu Žigi Britovšku, ki sem mu zelo hvaležna. Prve tri mesece sem terapije obiskovala na vsaka dva ali tri dni, da se je brazgotina zacelila. Mislim, da mi je to zelo pomagalo.

Šele ko sem se počutila zares pripravljena, sem začela izvajati skoke, potem pa se je vse dogajalo zelo hitro. Že od nekdaj je bilo tako, da sem se po premoru zelo hitro vrnila. Ko sem skočila prvič, se je zelo hitro izkazalo, da zmorem, zato smo se zelo na hitro odločili, da nastopim na zadnjih dveh tekmah svetovnega pokala v Kairu in Bakuju in poskušam osvojiti dovolj točk na uvrstitev na jesensko svetovno prvenstvo v Liverpoolu. Vse se je zgodilo res hitro … Tudi mene je presenetilo.

Teja Belak o spremembah, ki jih prinese materinstvo:

Kako dolgo ste trenirali, ko ste izvedeli, da pričakujete otroka?

Ko sem izvedela, da sem noseča, sem zelo hitro prekinila treninge. Ne da bi mi to kdo izrecno svetoval, ampak zato, ker me je skrbelo, da bi bilo karkoli narobe. Prve tri mesece sem še trenirala, a sem večinoma izvajala samo vaje za moč.

Že pred tem sem morala počivati, saj so mi odkrili stresni zlom na stopalu. Zdravniki so mi predlagali počitek ali operacijo, ki je zaradi slabih izkušenj nisem želela. Takrat sem se odločila za počitek in terapije pri Žigi. Na tej točki sem se tudi odločila, da bi poskušala zanositi, kar sem si že dolgo želela. Takrat sem sklenila, da je to najboljši trenutek, da poskusim postati mama.

Sicer pa mi glede nosečnosti v športu nihče ni znal dobro svetovati. Malo mamic se vrne v šport, še posebej v gimnastiki, in kogarkoli sem vprašala za nasvet, nihče mi ni upal svetovati. Preostalo mi je edino to, da poslušam samo sebe. In to je bilo najhuje. Skrbelo me je, da bom storila kaj narobe.  

Koliko se vam je v nosečnosti spremenilo telo? Glede na to, da je navajeno treningov, potem pa ste se odločili, da se jim preventivno izognete.

Niti ne, vsi so mi govorili, da se skoraj nisem spremenila. Pridobila sem deset kilogramov, kar je v nosečnosti precej normalno, nič posebnega. Težko mi je bilo edino to, da nisem smela nič početi. Še ko sem šla na sprehod, mi je stalno otrdeval trebuh, vse me je tiščalo. Že po desetih minutah sem morala sesti. Šport sem med nosečnostjo res pogrešala.

Kako je zdaj s poškodbo stopala, s stresnim zlomom?

Leto in pol, torej v obdobju, ko nisem trenirala, je bilo vse v redu, zdaj pa spet čutim bolečine. Ne vem, ali je to v glavi, ali se bo iz tega izcimilo kaj drugega.

"Moj načrt je otežiti drugi skok na preskoku, tako da bom imela dva zelo zahtevna." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste kdaj razmišljali o menjavi orodja? Na dvovišinski bradlji bi razbremenili nogo.

Žal sem na bradlji tako slaba, da to ne bi bila ravno najboljša odločitev.

Moj načrt je otežiti drug skok na preskoku, tako da bom imela dva zelo zahtevna skoka. To je bil tudi razlog, da sem v Bakuju kljub padcu osvojila 3. mesto. Tekmice so namreč imele precej lažje skoke.

Kako so vas ob vrnitvi sprejele kolegice tekmice?

Zelo lepo. Deležna sem bila res lepih komentarjev. Nihče ni mogel verjeti, da se lahko tako hitro vrneš, še posebej po carskem rezu. Tudi nekatere sodnice so mi čestitale za uspešno vrnitev.

"Ob vrnitvi sem bila deležna res lepih komentarjev. Nihče ni mogel verjeti, da se lahko tako hitro vrneš, še posebej po carskem rezu." Foto: Grega Valančič/Sportida

Vas je pri vrnitvi v svet profesionalnega športa navdihnila tudi zgodba deskarke Glorie Kotnik, ki je dobro leto po rojstvu sina osvojila olimpijsko medaljo?

Da, moram reči, da me je. Njen sin je štiri mesece starejši od mojega sina. Prek družbenih omrežij sem jo spremljala že pred igrami. Spomnim se, da je oktobra objavila, da se je vrnila na desko, no, potem pa je februarja osvojila olimpijsko medaljo. Nisem mogla verjeti! Kar ji je uspelo, je res neverjetno, dokazuje, da je res vse mogoče. Toliko let se je trudila, pa ji ni uspelo, potem pa … Joj, kar kurjo polt imam, ko se spomnim na njen uspeh. Res lepo.

Je še kakšna mamica v gimnastični karavani?

Da, turška telovadka ima sedem let staro deklico, Oksana Časovitina (46-letna uzbekistanska veteranka, op. p.) pa ima že 22 let starega otroka.

Glede na to, da sta oba s partnerjem (Žiga Šilc) telovadca, predvidevam, da bo tudi sin okusil gimnastiko?

Zagotovo ga bova na začetku vključila v gimnastiko, predvsem zato, ker se mi zdi, da z gimnastiko okrepiš motorične sposobnosti. Ne bova pa ga silila, niti ne želim, da bi bil telovadec. Žiga sicer navija, da bi bil teniški igralec (smeh, op. p.) … Počel bo, kar si sam želim, rada bi le, da se z nečim ukvarja.

Kot rečeno, ste prejšnji konec tedna že stali na zmagovalnem odru teme svetovnega pokala. Kako je sploh s konkurenco na tekmah tega ranga? Zanimivo je namreč, da na tekmah svetovnega pokala s Tjašo Kysselef dosegata vrhunske rezultate, na evropskih in svetovnih prvenstvih pa je potem slika drugačna. Že sami ste večkrat poudarili, da je konkurenca na teh tekmah res slaba, in to kljub temu, da so na Mednarodni gimnastični zvezi (FIG) poskusili že več načinov, da bi na tekme svetovnega pokala zvabili najboljše tekmovalke.

Res je, to je konstantna težava naših tekmovanj. FIG ne zna zadev urediti tako, da bi se tekem svetovnega pokala morale udeleževati tudi najboljše tekmovalke. Ameriškim telovadkam se preprosto ne splača hoditi na tekme s svetovnega pokala. Seveda bi na tekmi zmagale, a za nagrado tisoč švicarskih frankov pač ne bodo hodile. Njim to ne pomeni veliko.

Kaj pa vem, mogoče bo leto pred olimpijskimi igrami drugače. Ampak še vedno bo tako, da se tekmovalke, ki se bodo na igre uvrstile z ekipo, tekem svetovnega pokala ne bodo udeleževale. Pravila so tako zapletena, da jih še mi ne razumemo, kaj šele, da bi jih razumeli laiki.

Smešno je tudi vse, povezano z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo. Mi smo seveda mislili, da letos za kaj takega nimam možnosti, saj sem se udeležila zgolj dveh pokalov namesto štirih, kolikor jih je bilo v letošnji sezoni, a se mi je na prvenstvo uspelo uvrstiti že s 3. mestom na eni sami tekmi.

Enako je bilo tudi z evropskimi igrami leta 2019, ko sem zmagala na preskoku. Najprej je kazalo, da se bo težko uvrstiti, na koncu pa so klicali tekmovalke, naj pridejo. Mednarodna zveza postavlja pravila, ki jih ne razumemo.

Takrat ste premagali celo rusko telovadko Angelino Melnikovo (3. mesto), ki je lani v Tokiu osvojila tri olimpijske medalje.

Res je. Na preskoku sem jo premagala že nekaj mesecev prej na evropskem prvenstvu, a sem se potem poškodovala in sanje o dobrem rezultatu so splavale po vodi. Takrat sem bila izjemno pripravljena, po kvalifikacijah sem bila celo na drugem mestu.

V Minsku sem na evropskih igrah zmagala z lažjim skokom, a sem ga tako lepo izvedla, da me Rusinja ni mogla prehiteti. Zame je bila to tolažilna nagrada za evropsko prvenstvo, kjer smo res vsi računali na medaljo. Kaj pa vem, vedno se mi nekaj ne izide. Morda se mi zdaj bo, kdo ve. Že sedemkrat sme bila v finalu evropskega prvenstva, pa sem potem vedno ostala praznih rok.

"Na olimpijske igre v Parizu se bom poskušala uvrstiti preko preskoka, ni pa to moj glavni cilj. Moj glavni cilj je, da že enkrat osvojim medaljo na evropskem prvenstvu. Tolikokrat sem ji bila že blizu, a mi ni uspelo." Foto: Grega Valančič/Sportida

Trenirate samo preskok?

Da, odločila sem  se, da mnogoboja ne bom več trenirala, tako da se zdaj posvečam predvsem preskoku, zraven pa treniram še na gredi. Na olimpijske igre v Parizu se bom poskušala uvrstiti prek preskoka (na igre se uvrstita prvi dve tekmovalki na lestvici posamezne discipline, če sta uvrščeni že prek mnogoboja, priložnost dobi tekmovalka, ki je na lestvici mesto nižje), ni pa to moj glavni cilj.

Moj glavni cilj je, da že enkrat osvojim medaljo na evropskem prvenstvu. Tolikokrat sem ji bila že blizu, a mi ni uspelo.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj vas na tekmovanjih še čaka v letošnji sezoni?

Pred nami sta zdaj dva meseca tekmovalnega premora, junija pa se začne glavni del sezone. Najprej tri tekme svetovnega izziva (Challenge Cup). Tekmo v Varni konec maja bomo izpustili, nato nas čakata tekmi v Osijeku (od 9. do 12. junija) in Kopru (od 16. do 19. junija). Temu sledijo Sredozemske igre v Alžiriji, nato je avgusta na vrsti evropsko prvenstvo v Münchnu, ki  mu sledijo še tri tekme svetovnega izziva (Pariz, Sombotel in Mersin). Svetovno prvenstvo v Liverpoolu je jeseni (od 29. oktobra do 6. novembra).