Janja Garnbret
Sreda, 27. 1. 2021, 16.00
3 leta, 10 mesecev
Intervju z Janjo Garnbret
Skrivnost, ki jo je težko ohranila zase
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,20
1
Janja Garnbret in Domen Škofic sta oktobra lani preplezala 360-metrski trboveljski dimnik.
Z Janjo Garnbret, najbolj raznovrstno športno plezalko na svetu, šestkratno svetovno prvakinjo v različnih plezalnih disciplinah smo se pogovarjali o plezanju na trboveljski dimnik, ki je danes v obliki dokumentarnega filma ugledalo luč sveta, ohranjanju skrivnosti, navajanju na novo korona realnost, cepljenju proti novi koronavirusni bolezni in olimpijskih igrah v Tokiu.
Janja Garnbret in Domen Škofic sta oktobra lani v Trbovljah preplezala najdaljšo umetno plezalno smer na svetu. Mednarodno uveljavljena plezalca Katja Vidmar in Simon Margon sta smer, razdeljeno v 13 raztežajev, postavila kar na dimnik termoelektrarne v Trbovljah, ki s 360 metri velja za najvišjo zgradbo v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi. Ozadje nastajanja smeri z imenom Neverending story in glavne poudarke plezanja si lahko ogledate v dokumentarnem filmu na Red Bull TV.
Kako ste se odzvali, ko so vam pri enem od sponzorjev prvič predstavili projekt najdaljše plezalne smeri na svetu, in to na 360-metrskem dimniku, najvišji zgradbi v Sloveniji?
Takoj sem ga zagrabila. Ideja mi je bila noro všeč, še nikoli nisem počela česa podobnega. Nikoli v življenju nisem plezala večraztežajnih smeri in nisem vedela, kaj me čaka, sem pa slutila, da bo dobro. To je nekaj novega, povsem drugačnega, kot doživljamo denimo na tekmovanjih.
V dokumentarnem filmu, ki je nastal med plezanjem na dimnik, ste večkrat izpostavili občutek strahu. Je to strah, ki se ga da primerjati še s čim drugim? Predvidevam, da je nekaj povsem drugega kot občutek strahu ali, še bolj, treme pred tekmo.
Res je, povsem drugače je. Predvsem me je bilo strah padcev … Dimnik ima vedno isti naklon in strah me je bilo, kaj se bo zgodilo, če padem. Na tekmah imamo večinoma previsne stene, in ko padeš z nje, obstaneš nekje v zraku, tukaj pa priletiš takoj v steno.
Na treningih nikoli ne plezam po stenah, kjer bi bil stalno isti naklon, tako kot je to pri dimniku, zato sem morala kar nekajkrat občutiti padec, da sem se navadila na vse skupaj in se prepričala, da se mi prav nič ne more zgoditi. Poškodba gležnja ali kaj podobnega …
Kako se je odzval vaš trener Roman Krajnik? Ga je skrbelo, da se vam lahko kaj zgodi, ali je zaupal, da bo ekipa pazila na vas?
Bil je navdušen, vedel je, da bodo dobro pazili name.
Sta se kaj posebej pripravljala?
Da, ker je vedel, kdo postavlja smeri, in da bo kar zahtevno, sva se tudi posebej pripravljala.
Ste težko zadržali skrivnost? Z Domnom sta plezala oktobra, dokumentarni film o zakulisju plezalnega projekta je premiero doživel danes … Nekaj se je "šušljalo", a prav veliko informacij do včeraj ni pricurljalo …
Da, zelo težko sem ohranila skrivnost, še posebej zato, ker imam še precej drugih obveznosti in mi jih je bilo skrajno neprijetno prestavljati na drugi termin, ker sem pač zaposlena z nečim, o čemer ne smem govoriti.
V tistem obdobju sem imela tudi usposabljanje v Slovenski vojski … Skratka ja, težko je bilo obdržati skrivnost, a se je vsekakor izplačalo.
Kaj se vam je pri vsem skupaj zdelo najbolj fascinantno?
Najprej že to, da so na 360 metrov visoki dimnik postavili plezalno smer. Že to je noro samo po sebi, sama se česa takega ne bi lotila nikoli v življenju (smeh, op. a.). Potem pa še, kako to sploh lahko uspe. Zdi se mi, da je bilo plezanje še najlažji del tega projekta …
Že predhodno so me vprašali, kako težko smer bi rada plezala, ali želim res zahtevno, kako zelo me bo strah in tako naprej … Ravno zato sva na dimnik prvič splezala po lestvi.
Ker je bila to moja prva večraztežajna smer, sem takoj izjavila, naj bo smer težka, naj vključuje skoke in podobno, a si sploh nisem predstavljala, kaj vse me čaka … No, ko pa sem začela plezati, pa je bilo vse skupaj povsem drugače, kot sem si predstavljala.
Včasih na treningu plezam 12, 13 smeri, pa to ni nič posebnega, ko pa si v steni 11 ur v enem kosu, pa je zgodba seveda precej drugačna.
Pa še ena težava je, in sicer, kako iti na stranišče v teh 11 urah (smeh, op. a.). No, to pa je bil že drugi projekt, in, seveda, nisem šla na stranišče (smeh, op. a.).
Vas je po tem projektu zamikalo plezanje večraztežajnih smeri? To je bila vaša prva izkušnja …
Vsekakor sem dobila neko novo perspektivo v plezanju, in vidim, da tudi če ima določena smer določeno oceno težavnosti in si misliš, pa saj tako oceno sem že splezal, v večraztežajni smeri hitro ugotoviš, da je to nekaj povsem drugega.
Ne vem pa, ali bi se česa takega lotila v tem trenutku. Mogoče pozneje, po koncu kariere. Mogoče bom za zabavo splezala kakšno smer z oceno 5c.
Pred leti ste izjavili, da bi nekoč radi splezali na Kristalno palačo v Ljubljani. Ste s plezanjem na najvišji dimnik v Evropi in najvišjo zgradbo v Sloveniji zdaj že potešili to lakoto po plezanju na veliki višini?
Mislim, da sem s plezanjem na dimnik dobila najboljšo izkušnjo plezanja na višini, kar jo v Slovenji sploh lahko. To je bila res najboljša izkušnja za umetno večraztežajno smer.
Ne moreva mimo koronavirusa … Opažate, da ste zaradi pandemije in vsesplošnih ukrepov prevzeli drugačne navade, da se ne objemate več tako pogosto, ohranjate medsebojno razdaljo … Se zelo pazite?
Da, kar precej se pazim. Ne smemo se več objemati, trgovine so zaprte, ne moremo nakupovati … (smeh, op. a.). Ne, resno, res ne bi rada brez razloga zbolela in začela izpuščati tekme …
Lahko rečem, da sem se povsem navadila na to novo realnost, tudi sicer sem zelo zaposlena s treningi, skušam trenirati vse tri plezalne discipline (hitrostno, balvansko in težavnostno plezanje, op. a.), sem zelo osredotočena, tako da sem korono kar nekoliko postavila na stran in se s tem toliko ne obremenjujem.
S trenerjem razmišljava o tem, da bi februarja odpotovala na Japonsko, kjer bi trenirala, tako kot lani, kar je bila velika izkušnja zame, samo ne vem, ali nama bo uspelo. Upam, da bo.
Pred letom dni sta s trenerjem Romanom Krajnikom trenirala na Japonskem. Izkušnjo želita ponoviti tudi letos.
Kako gledate na cepljenje proti novemu koronavirusu? Boste čakali, da pridete na vrsto, ali boste športniki, še posebej olimpijci, prednostno obravnavani? Kot sem zasledila, bodo tisti olimpijci, ki ob prihodu na OI v Tokiu še ne bodo cepljeni, morali v 14-dnevno karanteno.
Obstaja neka možnost za cepljenje prek Slovenske vojske, kjer sem zaposlena, upam pa tudi, da bi se dalo prek Olimpijskega komiteja Slovenije. Nisem prepričana, kako bo to potekalo, upam pa, da se bomo lahko cepili že pred olimpijskimi igrami.
Dodobra smo že zakorakali v leto 2021, v katerega smo ob izteku lanskega polagali velike upe. Kako danes gledate na preteklo leto? Športni plezalci ste ostali skoraj brez vseh tekmovanj … Kako je to vplivalo na vašo samozavest? Najbrž ste si del svoje identitete zgradili tudi na rezultatih. Vam to manjka, komaj čakate na sezono?
Seveda mi rezultati vlivajo samozavest, vendar lani s tem nisem imela težav. Leto 2020 zame, če zdaj pomislim, ni bilo tako slabo, kot je bilo sprva videti.
Nisem se prav veliko obremenjevala zaradi tekem, sem pa vsekakor pogrešala primerjavo s konkurenco, ki sem jo imela vsa leta prej. Tekme sem pogrešala predvsem zato, ker sem tam lahko tisto, kar sem, kjer se lahko pokažem v pravi luči, pogrešam vzdušje na tekmah.
Sem pa po drugi strani kar lepo sledila načrtu, ki sva si ga s trenerjem zastavila, in se pripravljala, kot da olimpijskih iger sploh ne bi odpovedali.
Bosta letos sledila podobnemu načrtu?
Lani sva malo testirala načrt za letošnje leto, se pravi, koliko treningov hitrosti na teden je še dobro imeti, da se to ne pozna na ostalih dveh disciplinah … Imela sem tudi nekaj težav s prstom in nihanja v motivaciji. Če vse to odvzamemo, bo načrt precej podoben oziroma ga bova prilagajala sproti.
Treningom ste priključili tudi obiske Rehabo centra. Kaj točno tam počnete? Videti je precej zanimivo, dinamično …
Gre predvsem za izvajanje preventivnih vaj, ki me bodo obvarovale pred poškodbami, izvajam pa tudi vaje za moč in eksplozivnost, ki mi bodo pomagale pri hitrostnem plezanju. Torej, poleg preventivnih vaj izvedem še en trening.
Katere tekme imate letos v načrtu?
Sezono bom zagotovo začela aprila v Meiringenu na balvanih, ne bom pa se udeležila vseh tekem. Natančno pa se še nisem odločila.
Zagotovo bom tekmovala tudi v Innsbrucku in Villarsu v težavnosti, za drugo pa težko rečem … No, potem bo pa že treba v Tokio.
Ko sva že pri tem, še vztrajate pri učenju japonščine?
Oh, sem že obupala, pretežko je (smeh, op. a.).
1