Sobota, 9. 11. 2019, 9.59
5 let
Športna plezalka Vita Lukan mesec dni po operaciji
Ranjeno koleno kot spodbuda za vpis na fakulteto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,93
Športni plezalki Viti Lukan je poškodba kolena pošteno prekrižala načrte v letošnji sezoni.
Če se pred sedmimi tedni ne bi huje poškodovala, bi se športna plezalka Vita Lukan te dni intenzivno pripravljala na kvalifikacijsko tekmo v francoskem Toulousu, še enem situ za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu prihodnje leto, kjer bo športno plezanje prvič na olimpijskem sporedu. A ker usode ni mogoče spreminjati, si je 19-letna Radovljičanka, ki se je letos uspešno spopadla tudi z maturo na jeseniški gimnaziji, v fazi rehabilitacije morala poiskati drugačne izzive. Vpisala se je na študij fizioterapije, ki bi drugače moral še malo počakati.
Vita Lukan, evropska podprvakinja v balvanih (Zakopane, 2019), svetovna mladinska prvakinja v težavnosti (Moskva, 2018) in druga na olimpijskih igrah mladih (Buenos Aires, 2018) se s plezanjem ukvarja od 3. razreda osnovne šole. "V osnovni šoli sem videla steno, moj oče, sicer profesor športne vzgoje, se je pozanimal, ali lahko poskusim, in sem. Ne prej in ne pozneje nisem trenirala nobenega drugega športa," pravi Vita. Plezanje jo je zagrabilo takoj. "Na prvi tekmi sem bila predzadnja, potem pa sem kmalu začela zmagovati," se svojih začetkov spominja članica ŠPO PD Radovljica, kjer trenira pod okriljem trenerja Domna Švaba.
Ocenjuje, da bo rehabilitacija po poškodbi trajala vsaj do aprila prihodnje leto, kar pomeni, da je zagotovo ne bo med udeleženci olimpijskih iger v Tokiu prihodnje leto, a ji je uspelo, da se s tem ne obremenjuje. Novi izzivi namreč prihajajo sami od sebe.
Vita Lukan o okrevanju po poškodbi in "svetli" plati rehabilitacije:
Kakšno je vaše zdravstveno stanje mesec dni po operaciji?
Obiskujem fizioterapijo, tako da gre na bolje.
Poškodovali ste se nekaj dni pred tekmo v težavnosti v Kranju. Kaj natanko se je zgodilo?
Poškodovala sem se pred sedmimi tedni, na ogrevanju na reprezentančnem treningu v Bolder sceni v Ljubljani. Padla sem z vrha stene in zavrtelo me je tako čudno, da mi je v levem kolenu počilo. Takoj sem odšla na urgenco, kjer so me sicer najprej potolažili, da ne gre za nič hujšega, ampak sem se kljub temu odločila za slikanje z magnetno resonanco. Izkazalo se je, da sem si pretrgala medialni miniskus in križno vez.
Pred mesecem dni so me operirali, in sicer po alternativni metodi. Zdravniki se niso odločili za rekonstrukcijo vezi, kot to naredijo pri večini. Pri poškodbah, ki so mlajše od treh tednov, in pri pacientih, ki so dovolj fizično aktivni, lahko križno vez zašijejo. To pomeni, da ni treba vzeti tkiva iz mišice, ampak preprosto zašijejo vez.
Okrevanje je zato kakšen mesec krajše, a ker imam poškodovan tudi miniskus, bo rehabilitacija še vedno dolgotrajna. Približno pol leta, aprila prihodnje leto naj bi bila pripravljena.
Verjetno ste že neštetokrat padli z nizke stene. Kaj je bilo tokrat drugače?
Res je, tudi tokrat se mi najprej ni zdelo, da bi bilo karkoli narobe. Po padcu sem že začela razmišljati o vzrokih za padec. Ko sem razmišljala o tem, sem se s telesom na hitro obrnila, medtem ko so noge ostale obrnjene proti steni. V tistem trenutku mi je koleno obrnilo navznoter in je počilo.
Do zdaj sem imela kar srečo s poškodbami, to je moja prva resnejša poškodba.
Kaj to pomeni za vašo fizično pripravo? Kaj sploh lahko počnete?
Vaje za roke lahko izvajam že zdaj, a je pomembno, da pazim na koleno. Izogniti se moram vsem sunkovitim gibom.
Verjetno ste že imeli čas za analize in najbrž ste v vsem tem našli tudi kaj pozitivnega.
Da, vpisala sem se na fakulteto na Jesenicah, smer fizioterapija. Sicer se v tem trenutku še ne bi. Poškodovala sem se ravno v obdobju, ko sem še lahko ulovila tretji rok.
Ste zaradi poškodbe, ki je dokaj na hitro prekinila vaša prizadevanja za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu prihodnje leto, kjer bo prvič na sporedu tudi plezanje, občutili stisko, depresijo?
Na začetku je bilo res težko. Tudi v Kranju mi je bilo težko s tribun spremljati tekmo, se spraševati, kako bi mi šlo, ali bi mi smer ustrezala …
Najhuje je bilo prvi teden po operaciji, ko sem bila povsem nemobilna, ves dan sem ležala in samo čakala na to, da se dan obrne naokrog. Večino časa sem ali gledala televizijo ali brala. Zdaj gre na bolje, po treh tednih sem se znebila bergel, spet lahko vozim avto, lahko izvajam vaje za roke in trup.
Če se ne bi poškodovala, bi v tem času najverjetneje napredovala na lestvici v kombinaciji. Če ne drugega, bi zagotovo izboljšala svoj rezultat v hitrosti, saj je bilo na tekmah manj tekmovalk, tako pa …
Takoj po svetovnem prvenstvu v Hačiodžiju in evropskem balvanskem prvenstvu v Zakopanah na Poljskem sem se nameravala spet vrniti v formo. Želela sem izkoristiti te tri tedne. Čim bolje plezati v Kranju in nato še na dveh tekmah v Aziji. Z mislimi sem že bila pri Toulusu, z razmišljanjem o vseh mogočih kalkulacijah.
Kaj najbolj pogrešate?
Plezanje in družbo. Treningi mi nikoli niso predstavljali rutine, vedno sem z veseljem trenirala. Pogrešam smeri, občutke ob napredku … Ves čas spremljam, kaj se dogaja v plezanju. V nedeljo si bom najverjetneje ogledala tekmo za državno prvenstvo v Tržiču, vsaj zato, da vidim preostale. Plezanje mi je vedno pomenilo več kot samo plezanje.
S kolegicama Mio Krampl in Urško Repušič na balvanski tekmi v Munchnu.
Kakšno oceno bi prisodili letošnji sezoni? Naslov evropske podprvakinje v balvanih, finale na balvanski tekmi v Münchnu in v težavnosti v Brianconu, 7. mesto v kombinaciji na svetovnem prvenstvu, po 2. mestu v polfinalu …
Mislim, da sezona ni ena mojih boljših, kaj šele sanjska, še posebej če upoštevam poškodbo. A verjamem v to, da moraš včasih narediti korak nazaj, da lahko narediš dva naprej.
V tej sezoni preprosto ni bilo nekega presežka. Pred sezono sem si zadala uvrstitev na stopničke v svetovnem pokalu in kvalificiranje na olimpijske igre, a mi to žal ni uspelo. Morda sem premalo energije vložila v izboljšanje svoje hitrosti, vsaj za štiri sekunde bi morala izboljšati rezultat (osebni rekord: 13 sekund, op. a.), da bi bila vsaj malo konkurenčna. Vsaj 9,5 sekunde bi morala dosegati.
Kar zadeva moj nastop na svetovnem prvenstvu, pa moram priznati, da me je izdala glava.
Morda sem prevelik perfekcionist, a še vedno čakam na sezono, ki jo bom res lahko ocenila kot dobro. To pomeni, da se bom konstantno uvrščala med prvih pet ali pa vsaj v finale in se povzpela na zmagovalni oder.
Vidnejši rezultati Vite Lukan v sezoni 2019:
- 2. mesto na EP v balvanih, Zakopane (Poljska)
- 16. mesto v kombinaciji na SP, Hačiodži (Japonska)
- 7. mesto v težavnosti na SP, Hačiodži (Japonska)
- 7. mesto v težavnosti na tekmi svetovnega pokala, Briancon (Francija)
- 7. mesto v balvanih na tekmi svetovnega pokala, Munchen (Nemčija)
Lanska sezona je bila boljša, saj mi je uspelo uresničiti cilj – osvojiti naslov svetovne mladinske prvakinje v težavnosti.
Avgusta 2018 je Lukanova v Moskvi osvojila naslov svetovne mladinske prvakinje v težavnosti, na balvanski tekmi pa je osvojila 3. mesto..
Udeležili ste se tudi mladinskih olimpijskih iger v Buenos Airesu, kjer ste v kombinaciji zasedli 2. mesto, zlato se vam je izmuznilo samo zaradi pravila o merjenju časa pri težavnosti. Spomini?
Olimpijske igre mladih so bile res prav posebno tekmovanje. Ni šlo za klasično tekmo, na kateri so samo plezalci, tukaj je bila druščina precej bolj pisana. Tudi tekma je bila v redu, z izjemo težavnosti, kjer je bila smer prelahka.
Računate na to, da bi olimpijsko vzdušje znova podoživeli v Parizu leta 2024?
Res je, še posebej če bo hitrostno plezanje ločeno od kombinacije balvanov in težavnosti.
V kakšnih pogojih trenirate?
Treniram v Podvinu. Gre za nizko steno, a še vedno mislim, da je to najboljša stena za težavnost v Sloveniji, saj je dovolj previsna in se da dobro delati za vzdržljivost.
Boste v prihodnje trenirali na Plezalnem ranču, ki ga v bližini Radovljice postavljata Janja Garnbret in Domen Škofic?
Seveda, če bo možnost. Odvisno, kako bo. Če bo res velika stena, bi bilo super tam opraviti kakšen trening. Za simulacijo tekem je visoka stena super.
Kaj morate še izpiliti poleg hitrosti? Jo boste sploh še trenirali, če bo obveljal koncept, da bo na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 hitrost ločena od balvanov in težavnosti?
Vem, da je ne bom (smeh, op. a.). Mislim, da se moram poleg že omenjene hitrosti pripraviti predvsem v glavi. Vidim se med prvimi petimi tekmovalkami na svetu, a na tekmah mi tega ne uspe pokazati. Zdi se mi, da bom, ko mi bo končno uspelo nanizati več dobrih rezultatov zapored, pridobila tudi samozavesti in da bo lažje.
Ste bili pa uspešni na evropskem balvanskem prvenstvu v Zakopanah, kjer ste osvojili 2. mesto, tik za evropsko prvakinjo Urško Repušič. V dokaj okrnjeni konkurenci …
Res je, a kljub okrnjeni konkurenci je to še vedno prvenstvo in čez nekaj let se ne bo nihče spomnil, kakšna je bila konkurenca, ostal pa bo rezultat – naslov evropske podprvakinje. To, da sva uspeh lahko proslavljali skupaj z Urško, pa je bilo še toliko bolje.
Kako sami gledate na fenomen slovenskega športnega plezanja?
Neverjetno! Presenetljivo. Tudi prestali trenirajo, ne vem, zakaj smo tako dobri. Nimam odgovora na to vprašanje.
Koga najraje gledate med plezanjem?
Janjo! Ker je pri njej vse videti tako preprosto. Od tujih pa recimo Kanadčana Seana McColla.
Opažate, da plezanje tudi v Sloveniji dobiva vedno več veljave in da ga spremlja vedno več ljudi?
Seveda. Za primer: vsaj tretjina mojih sošolcev na fakulteti je že poskusila plezati. To me je zelo presenetilo. Vsi se tudi spoznajo na različne zvrsti plezanja.
Pa še ena zanimivost: ko sem ležala na operacijski mizi, me je anesteziologinja prepoznala. Vprašala me je, ali sem tista plezalka, ki se je poškodovala tik pred tekmo v Kranju. Zanimivo, kajne?
