"Seveda ima vsak pravico komentirati, nima pa pravice obsojati" #video

Peter, na svojem profilu na Facebooku  ste pred dnevi zapisali, da ste se že 15. leto zapored uvrstili v slovensko reprezentanco. Ko sva se dogovarjala za ta intervju, ste mi rekli, da je pravzaprav že 17. zaporedno leto. Nam lahko poveste, katera številka je prava?

Včasih smo imeli malo drugačen sistem. Imeli smo namreč A- in B-ekipo. Takrat je bila tudi ekipa B, v kateri sem bil jaz, upravičena do nastopa na svetovnem pokalu. Pravzaprav sem že leta 2001 štartal na prvi tekmi svetovnega pokala. Bil sem star 17 let, tekma pa je bila v Meranu v Italiji. Spominjam se, da sem bil po kvalifikacijah drugi in da so se vsi spraševali, od kod sem se vzel (smeh, op. p.). Presenetil sem njih in samega sebe, ampak v finalu se je videlo, da sem imel premalo izkušenj in da sem bil še premlad.

V glavno ekipo za največja tekmovanja sem se uvrstil leta 2003, torej pred 15 leti. Leta 2004 se mi ni uspelo uvrstiti v reprezentanco, ampak sem še vedno štartal na eni tekmi svetovnega pokala. Od leta 2005 do zdaj sem vseskozi član prve ekipe. Dokler je tako, mi je čisto v redu, čeprav je vsako leto težje.

Zakaj težje?

Veste, sploh v kajaku je konkurenca vsako leto bolj strnjena in je težje doseči vrhunski rezultat. Tehnika se je skozi leta veliko spremenila. Včasih si lahko rezultat dosegel tudi, če nisi bil najbolje pripravljen in si imel dober občutek za drsenje čolna in občutek za vodo. Danes, če ni dovolj velikega vložka ter truda, težko prideš zraven najboljših. Ravno zadnjič sem govoril z olimpijskim prvakom iz Londona Danielejem Molmentijem. On si je po olimpijskih igrah vzel premor in takrat mu je vsa svetovna konkurenca zbežala. Ostal je korak zadaj in nikakor ni več našel priključka z najboljšimi.

Izbirne tekme za uvrstitev v slovensko reprezentanco so pri vašem športu ene najbolj stresnih. Jih vi še vedno doživljate tako stresno ali je to za vas že rutina?

Toliko sem samozavesten, da sem mogoče malo bolj miren kot tisti mlajši. Vsi smo bili enkrat na tem. Ko imaš za seboj toliko tekmovanj najvišjega ranga, to jemlješ kot običajno tekmo in se ne obremenjuješ toliko.

Leta 2001, ko ste se prvič uvrstili v reprezentanco, ste bili stari 17 let. Kakšni so bili občutki, ko ste prvič nastopili za slovensko reprezentanco?

Seveda sem bil takrat zelo vesel, da sem prišel med najboljših šest kajakašev in da sem imel možnost nastopiti na dveh tekmah svetovnega pokala. Je pa res, da ko si tako mlad, ne razmišljaš o pritisku tekme, ampak ti je všeč, da si tam. Poskusiš pokazati, da si si zaslužil nastop za reprezentanco.

Kmalu za tem je sledil vaš prvi večji uspeh. Leta 2005 ste bili na EP v domačem Tacnu srebrni. Lepi spomini?

Da, lepi. Takrat sem se že na izbirnih tekmah zavedal, da sem veliko boljši od preostalih. Ne samo od naših, ampak tudi od tujcev. Tisto leto sem ogromno treniral na tacenski progi. Že pred posamičnim tekmovanjem smo v ekipnih vožnjah osvojili naslov evropskega prvaka in že zaradi tega je bil pritisk manjši. Stvari sem imel pod nadzorom. Takrat smo vedeli, da nisem tip tekmovalca, ki se bo boril za uvrstitev okrog desetega mesta, ampak tudi za kaj več. Bil sem zelo vesel, občutkov se ne spominjam, ker je minilo že toliko časa. To je bila zame odskočna deska glede tega, kako graditi zgodbo naprej.

Peter Kauzer je tekmoval že na treh olimpijskih igrah, želi si tudi na četrtih v Tokiu leta 2020. Foto: Sportida Kako ste se takrat kot mlad tekmovalec spoprijeli z vso evforijo, ki je nastala okrog vas?

Pravzaprav sem imel srečo, da je evropsko prvenstvo prva tekma sezone in da potem sledijo svetovni pokali. Takoj za tistim EP je bil svetovni pokal na olimpijski progi v Atenah, kjer sem dosegel svoje prve stopničke v svetovnem pokalu, takoj za tem sta sledili še dve tekmi svetovnega pokala. Ko sem prišel domov, se je vsa "evforija" že umirila, tako da nisem imel nobenih težav.

Zanimivo je, da ste že večkrat povedali, da vam tacenska proga ne ustreza najbolje. Ste jo v vseh teh letih že sprejeli za svojo?

Ni res, da mi ne ustreza. Sam vem, da če v Tacnu odpeljem približno svojo vožnjo, mi za zdaj težko kdo pride blizu. Po drugi strani je tacenska proga tako specifična, da se ti lahko hitro maščuje. Velikokrat je veliko odvisno od vode. Čeprav znaš dobro "brati" vodo, se lahko postavi tako proti tebi, da nimaš nobenih možnosti. Če bi imel na izbiro, bi raje tekmoval drugje kot v Tacnu. To mislim bolj z vidika tega, kako se voda spreminja.

Koliko se je od tistega časa, ko ste začeli veslati, pa do danes spremenil kajak na divjih vodah?

Tehnika se je spremenila, pravila so se spremenila … Dolžina čolnov se je s štirih metrov zmanjšala na tri metre in pol, proge so bolj zaprte, tako da moraš včasih stvari reševati tudi na silo. Tudi oprema je veliko boljša. Kar zadeva čoln in veslo, ne moreš odkrivati tople vode, je pa velik preskok v opremi. Ravno zato sem tudi sam zamenjal proizvajalca opreme. Marsikaj se je spremenilo.

Se vam zdi, da na bolje?

Vsaka sprememba je dobrodošla, čeprav je na začetku šok in si morda kritičen. Sam sem se spraševal, zakaj so morali čolne krajšati za pol metra. Danes si ne predstavljam, da bi veslal s štiri metre dolgim čolnom. Stvari si moraš včasih poenostaviti.

Danes smo vas obiskali pri športnem maserju Urbanu. Si danes lahko predstavljate svojo športno kariero brez fizioterapevta oziroma športnega maserja?

Leta 2014 ste si hudo poškodovali ramo. Bi lahko rekli, da je bil to eden najtežjih trenutkov v vaši karieri?

Ne, ni bil. Eden izmed najtežjih trenutkov v moji karieri so bile olimpijske igre v Londonu po tekmi. Z vidika športnika je bil to zame eden najbolj groznih trenutkov in še ves mesec za tem. Vse skupaj se je sprostilo, ko se mi je rodila hčerka. Sicer pa sem od tiste poškodbe naprej govoril, da je bila to celo najboljša stvar, ki se mi je zgodila v zadnjih letih. Pravzaprav mi je več dala, kot vzela. Takrat sem dejansko potreboval premor, ker mi je počasi vse skupaj začelo presedati in nisem bil več tako sproščen, kot sem bil vajen. Hvala bogu, da se je to zgodilo, ker sem se moral umakniti iz kajaka. Rehabilitacija je bila naporna, nikomur je ne privoščim in še težko se je vračati po poškodbi. K sreči sem imel okrog sebe prave ljudi. Če imaš ob slabih dneh okrog sebe ljudi, ki te lahko dvignejo in ti svet predstavijo v drugačnih barvah, je veliko lažje.

Torej vas je ta poškodba na določen način zaznamovala?

Da, seveda me je, ampak v pozitivnem smislu. Poleg tega sva se s hčerko tisto poletje navezala drug na drugega. Bil sem več doma in tega ne bi za nič zamenjal.

Ko sva ravno pri vaši hčerki. Kako dobro vam gre očetovska vloga, glede na to, da ste veliko odsotni od doma? Tudi njegova kariera je sestavljena iz vzponov in padcev. Foto: Sportida

Res je, da sem veliko odsoten, ampak imam to srečo, da lahko z mano hodijo na zimske priprave in tudi na tekme, če so v Evropi. Tudi sam sem mislil, da se bomo manj videli. Lahko sem vesel, da je tako, kot je, in mislim, da ne zamujam veliko. Zato pravim, da je po eni strani dobro, da je prišla tista poškodba, saj sem bil lahko v najpomembnejšem obdobju zraven.

Prej ste omenili, da so bile olimpijske igre v Londonu najtežji trenutek v vaši karieri. Kateri pa je tisti, ki vas je najbolj osrečil?

Še danes se dobro spominjam trenutka, ko sem prvič postal svetovni prvak. Obsedel sem sredi šotora in se zjokal. Biti najboljši na svetu uspe redkim. Meni je to uspelo ponoviti in ni veliko manjkalo, da bi lani to dosegel še enkrat, ampak na žalost nisem. To so bil občutki sreče, zadovoljstva … Ko sem po dveh neuspehih dobil olimpijsko medaljo, so bili občutki podobni, poleg tega pa sem čutil veliko olajšanje. Ko bom končal svojo kariero, bom lahko rekel, da sem dosegel vse. Zdi se mi, da bi me, če bi kariero končal brez olimpijske medalje, to še kar nekaj časa žrlo.

Dvanajst let ste čakali na to olimpijsko medaljo. Se je na koncu to vendarle obrestovalo?

Da, seveda. Vztrajnost je lepa čednost (smeh, op. p.).

"To je trenutek, ki te zaznamuje." Foto: Reuters

Kaj bi bilo, če vam na olimpijskih igrah v Riu ne bi uspelo?

Že pred olimpijskimi igrami sem tudi sam razmišljal o tem, ampak sem te misli hitro potlačil. Rekel sem si, da se svet zaradi tega ne bo podrl. Vendarle je to le en trenutek v tvojem življenju in so še druge stvari, ki so veliko pomembnejše. V mislih imam zdravje družine … Zdaj, ko imam medaljo, je lažje govoriti. To je trenutek, ki te zaznamuje. Ljudje te malo drugače dojemajo, ampak trenutek, ko sem prvič v svojih rokah držal svojo hčerko, se ne more primerjati z ničimer. Kljub vsemu lahko rečem, da je dobro, da imam olimpijsko medaljo.

Peter, znani ste kot športnik brez dlake na jeziku. Še posebej pri svojih napovedih, ko odkrito govorite o najvišjih mestih, zato vas bom kar neposredno vprašal. Ste se po olimpijskih igrah v Riu za nadaljevanje kariere odločili zato, ker si v Tokiu želite olimpijsko zlato?

Že pred Riom sem se odločil, da bom vztrajal do Tokia (smeh, op. p.). S tem ne želim nobenega podcenjevati in zavedam se, da bo pot do Tokia težka. V življenju ti ni nič podarjeno in nastop na četrtih olimpijskih igrah si bom moral izboriti. Če si bom to izboril, bom šel tja zagotovo s ciljem zmagati. S takšnimi cilji gremo na največje tekme. Sploh glede na pretekle rezultate. Zmeraj moraš meriti še višje, sploh če veš, da si sposoben še več. Sicer bom o tem razmišljal, ko bo čas za to. Tako kot se zdaj počutim, mislim, da bom lahko tudi takrat konkurenčen. Ko bom videl, da so to le neke pobožne želje ali utvare, bom raje rekel: "Hvala lepa, lepo je bilo."

Olimpijske igre v Londonu so bile zanj največji poraz. Foto: Sportida Ko sva že ravno pri vaši neposrednosti. Po olimpijskih igrah v Londonu ste v Sloveniji s svojo izjavo dvignili kar nekaj prahu, saj ste se obregnili ob slovenske "kavčarje". Bi danes ostali pri enakih besedah ali kakšno stvar raje zadržali zase?

Ne, zakaj bi kaj zadrževal. Že takrat sem povedal. Vesel sem za podporo vsakega in takrat nisem imel v mislih ljudi, ki so doma sedeli pred televizorjem … Mislim, da ne samo mene, ampak tudi vse preostale športnike boli to, da določeni ljudje pod psevdonimi na različnih forumih kritizirajo tisto, kar vidijo prek zaslonov, nihče pa ne ve, koliko je vloženega truda, odrekanja … Ni tako preprosto, kot je morda videti prek televizijskih ekranov. Seveda ima vsak pravico komentirati, nima pa pravice obsojati.

Ste imeli takrat v mislih kakšnega posameznika? Se je morda pred tistimi olimpijskimi igrami zgodilo kaj, zaradi česar ste potem to izjavili?

Morda sem takrat tudi sam naredil napako, ker sem prebiral različne medije, forume in komentarje. Takšne stvari se te dotaknejo. Ljudje te sploh ne poznajo in te ocenjujejo. Če sam pri sebi veš, da to nisi ti, te lahko vse skupaj spravi ob živce. Vprašanje je, ali bi dal drugačno izjavo. Dve minuti po prihodu v cilj sem moral stopiti pred mikrofon … Ne obžalujem, da sem to izjavil. Tistega, ki se je našel v teh besedah, so te verjetno zabolele, tisti, ki se ni, pa je verjetno samo zamahnil z roko. Tudi ko sam doma po televiziji spremljam naše športnike, ne komentiram veliko, ampak poskušam sam v glavi najti odgovore, zakaj se je morala neka stvar zgoditi. Dobro vem, koliko truda je potrebnega. Na vse poskušam gledati s pozitivne plati, mogoče je to napaka pri vseh ljudeh, tudi pri meni. Včasih smo preveč črnogledi, namesto da bi na večino stvari gledali s pozitivne plati.

Večkrat ste dejali, da v tem športu vztrajate zato, ker ga imate radi. Ali je kakšna stvar, ki vam gre pri vašem športu na živce?

Oh, seveda se najde. Iz leta v leto več (smeh, op. p.). Kot prvo, ljubezen do kajaka bo vedno ostala, druga stvar pa je, da sam pri sebi čutim, da še vedno lahko nekaj pokažem. In dokler imam ta občutek, se mi ni težko motivirati. Tudi ko ne bom več aktiven športnik, se bom še vedno z veseljem usedel v čoln.

Za vami je že kar dolgo obdobje tekmovanj in tudi v reprezentanci se je zamenjalo že kar nekaj članov. Katero obdobje vam Peter Kauzer je že leta 2005 dosegel svoj prvi večji uspeh. Foto: Sportida je bolj ljubo - tisto, ko ste vse na novo spoznavali in se prebijali na vrha, ali današnje?

Takrat, ko sem se prebijal na vrh, se nisem veliko obremenjeval. Razmišljal sem o tem, kako bi bil lahko boljši in da bom enkrat prišel na raven, ko se bom lahko kosal z najboljšimi tekmovalci. Ko sem enkrat to raven dosegel, sem delal za to, da bi ohranil konstanto. Je pa res, da ko si starejši, vidiš določene napake in lahko nekatere stvari poenostaviš. Sam menim, da ko enkrat začneš preveč komplicirat, to pomeni začetek konca.

Ko se pogovarjam z vami, se mi zdi, da se spomnite praktično vsake tekme oziroma tudi podrobnosti iz nje. Imam občutek, da se spominjate prav vsake svoje vožnje.

Da, zanimivo. Že od majhnega sem si večkrat pogledal tekme. Tako tiste, na katerih sem imel dobre vožnje, kot tiste, na katerih sem delal napake. Nekako se ti to usidra v podzavest … Marsikatero stvar pozabim, a če me vprašate o postavitvi proge s kateregakoli svetovnega prvenstva, se je bom spomnil.

Se zgodi, da kdaj obsedite na kavču in si rečete, da se vam danes ne da in ne boste šli na trening?

Tudi to se zgodi. Ravno danes je takšen primer (s Petrom smo se pogovarjali v sredo, op. p.). Mislil sem, da bom šel dvakrat na trening, pa ne grem. Včasih se zgodi, da mi ne gre že na prvem treningu … Če znaš te stvari razčistiti v glavi in si rečeš, da zaradi tega ne boš nič slabši … Nekateri so takšni, da jih te stvari zmotijo na štartu in potem razmišljaš samo o tem. K sreči sam nisem tak.

Veliko vrhunskih športnikov se po končani karieri nekako izgubi v običajnem življenju. Ste že razmišljali o obdobju po končani karieri oziroma ali vas ga je strah?

Če vam povem po pravici, o tem ne razmišljam oziroma zelo malo. Če pa razmišljam, kako bo, je prva stvar, ki mi pade na pamet, to, da se bom zjutraj zbudil in mi ne bo treba iti na trening. To, da se ne bom obremenjeval s tem, da sem izpustil kakšen trening ali da se nisem počutil dobro in treninga nisem opravil tako, kot bi moral.