Olimpijska prvakinja ima za letos prav posebne načrte #video

Za Janjo Garnbret je sezona, ki je ne bo mogoče prekositi. Olimpijskih iger ni na sporedu, zato lova na olimpijsko lovoriko ne bo, se bo pa usmerila v na videz manj pomembno tekmovanje, kot so olimpijske igre in svetovno prvenstvo, in sicer v evropsko prvenstvo v Münchnu (od 11. do 18. avgusta), s katerega naslova v posamezni disciplini še nima, je pa tudi res, da do leta 2017 na EP sploh ni nastopala. Na prvenstvu stare celine bodo najboljši preizkusili tudi nov olimpijski format, ki kombinira težavnost in balvane (brez hitrosti, ki bo na olimpijskih igrah v Parizu samostojna olimpijska disciplina).

S trenerjem Romanom Krajnikom sta nekoliko predelala njen tekmovalni koledar, saj bo nastopila samo na že omenjeni uvodni tekmi balvanske sezone v Meiringenu, nato pa se bo iz svetovnega pokala umaknila vse do tekme v Innsbrucku (od 22. do 26. junija), kjer bodo na sporedu tako balvani kot težavnost. Rekorderka v številu zmag svetovnega pokala (31) bo tekmovala na vseh tekmah v težavnosti, vključno z za slovenske plezalce najpomembnejšo domačo tekmo v Kopru (2. in 3. september), kjer bodo najboljši plezalci na svetu plezali na novi zunanji steni. Več časa si bo vzela za plezanje v skali, saj jo v Španiji čaka prav poseben projekt.

Garnbretova med odgovarjanjem na novinarska vprašanja ob robu predstavitve slovenske reprezentance v novem nacionalnem balvanskem centru v Šiški Foto: Grega Valančič/Sportida

Janja, vaša fotografija je na uradnem plakatu za balvansko tekmo v Meiringenu, kar ne čudi, saj ste tam zmagali že dvakrat in enkrat zasedli drugo mesto. Kako občutite to pomembnost, ki vam jo kot olimpijski prvakinji, prvi v zgodovini športnega plezanja, pripisujejo na vsakem koraku? Čutite pritisk in pričakovanja?

Kar zadeva plakate, tega nisem vedela, zanimivo. Kar pa zadeva pričakovanja, nikoli ne razmišljam, da bi morala nekaj braniti, da sem v vlogi nekoga, ki nekaj brani. Dejstvo je, da je vsaka sezona drugačna, konkurenca je drugačna, jaz sem drugačna, zato nikoli nočem sezon primerjati med seboj. Vsaka sezona je poglavje zase. To, da sem na plakatu, bom vzela kot motivacijo, kot spodbudo, da ljudje verjamejo vame. Nikoli pa ne razmišljam o tem, da bi morala v Meiringenu zmagati zato, ker mi je to uspelo že dvakrat.

Bi bilo pa dobro …

(Smeh, op. p.) Da, to pa res. Bilo bi super!

Trinajst slovenskih želez v švicarskem ognju

Na startni listi prve balvanske tekme v Meiringenu je 13 Slovencev. Glavni trener slovenske članske vrste Gorazd Hren je skupaj s trenerjema Luko Fondo in Domnom Švabom v ekipo poleg olimpijske prvakinje Garnbretove uvrstil še mladinsko svetovno prvakinjo v kombinaciji Saro Čopar, Mio Krampl, Lučko Rakovec, Vito Lukan, Katjo Debevec in Julijo Kruder. V moški konkurenci bodo Slovenijo zastopali Jernej Kruder, zmagovalec tekme v Meiringenu leta 2018 in aktualni evropski prvak v tej disciplini, Martin Bergant, Matic Kotar, Gregor Vezonik, Zan Lovenjak Sudar in Anže Peharc.

Petek je rezerviran za kvalifikacije, polfinale in finale v ženski konkurenci bo na sporedu v soboto, moški polfinale in finale pa v nedeljo. Finale bo mogoče spremljati tudi na Eurosportu. 

Po olimpijskih igrah s(m)o vas zasuli z najrazličnejšimi prošnjami, ponudbami, precej zapolnjen urnik ste imeli. Ogromno je bilo sprejemov, nagrad … Ameriške telovadke si po olimpijski sezoni vzamejo leto prosto, zase, za sodelovanje v različnih projektih, šovih. Ste se sami kdaj poigravali z idejo, da bi si privoščili tekmovalni predah, morda več plezali v skali, kjer imate prav tako visoke ambicije?

Če bi sezono izpustila zato, da bi se posvetila treningu, potem da, to se mi zdi sprejemljivo. To nekateri tudi počnejo. Da bi si prosto vzela zato, da bi se kar naprej snemala, pa nikakor ne. Zdi se mi, da lahko, če se odločiš za kaj takega, hitro zapadeš nekam, kamor ne želiš in ne smeš. Kar zadeva obveznosti, naredim tisto, kar je treba narediti, se pa poskušam posvetiti tistemu, kar je moje delo. Torej treningom, da se dobro pripravim za tekme ali skalo. Za tiste res težke smeri. To je bila zame vedno prioriteta, vse preostalo je za zraven.

Želja biti najboljša je še vedno prisotna:

Video: Damjan Medica/Planet TV

Kdo je tisti, ki daje pobude, česa se lotiti? Pred kratkim ste bili v Španiji, kjer ste si ogledovali in tipali smer La Dura Dura (9b+). Je trener Roman Krajnik tisti, ki predlaga, kaj vse bi bilo pametno in modro storiti za še večji napredek?

Odvisno, za kaj. Pravzaprav načrte kujemo Roman, moj menedžer in jaz. Kar zadeva plezanje v skali, je bil glavni pobudnik Roman, pa tudi sama sem bila zelo motivirana. Je pa Roman tisti, ki mi pomaga pri pripravi, izbiranju smeri in pravih terminov za plezanje v skali ter kombinaciji s tekmami.

S trenerjem Romanom Krajnikom ob prihodu z olimpijskih iger v Tokiu Foto: Grega Valančič/Sportida

Potem pa je tu še moj menedžer, ki ureja vse, kar je povezano s pogodbami, sponzorskimi in medijskimi obveznostmi. On je tisti, ki dobiva ponudbe, meni pa potem prepušča odločitev, kaj želim in česa ne. Tako da nisem neka lutka, ampak se o potezah odločamo skupaj.

Osmega maja se v Slovenijo vrača dobrodelni tek Wings for Life World Run. Boste tudi vi med tekači?

V načrtu imam, upam, da bom takrat v Sloveniji. Razmišljam tudi o plezanju v Španiji, tako da bomo še videli.

Boste spet poskusili v smeri La Dura Dura v Oliani, ki ste jo tudi sami ocenili kot izredno težko, velja pa za eno najtežjih, če ne kar najtežjo smer na svetu?

Res je, smer je izredno težka, fizično izjemno naporna, a bom še poskušala. Zdaj mi je že uspelo narediti vse gibe, kar je super, me pa čaka še nekaj treninga, da se vrnem močnejša in preplezam smer. Prvih 17 gibov je res težkih. Povezati vse skupaj je izredno težko in ni mi še uspelo. Kar zadeva zgornji del smeri, je dokaj v redu in mi ne dela posebnih težav. Vmes je sicer en gib, ki je precej dolg, a mislim, da mi ga bo uspelo narediti, je pa prej še 17 zelo težkih gibov.

Decembra lani je bila že tretjič razglašena za najboljšo športnico Slovenije. Foto: Grega Valančič/Sportida

Na začetku pogovora ste rekli, da nikoli ne primerjate sezon, ker to ni pomembno, prav tako zaradi vseh dejavnikov ni mogoče, se pa verjetno strinjate, da je lanska sezona neponovljiva. Kaj je bil za vas vrhunec poolimpijskega dela sezone?

Uf, težko rečem. Ni točno določenega trenutka, bilo jih je ogromno, lahko pa rečem, da mi je zlata olimpijska medalja prinesla res veliko sproščenost. Ne čutim prav nobenega pritiska več, da bi nekaj morala storiti.

Morda se sliši čudno, ampak zame so bili vrhunec vsi treningi po tem, ko sem končno spet našla motivacijo, da se vrnem v dvorano in treniram.

Moj pristop je zdaj drugačen, plezam bolj sproščeno kot prej. Naprej pa me najbolj vleče želja po napredku. Ne tekme in ne zmage, ampak tisto, ko veš, da dobro treniraš in si boljši, kot si bil lani.

O olimpijskih igrah v Parizu leta 2024:

Video: Damjan Medica/Planet TV