Od Šalabajzerja do trikratnega svetovnega prvaka

V zadnjih letih s svojimi rezultati za prepoznavnost spusta na divjih vodah skrbi Nejc Žnidarčič. Letos pa je za zelo odmevne dosežke poskrbel tudi član kajak kanu kluba Ljubljana Maks Frančeškin. Maks se je s svetovnega prvenstva mlajših članov v Severni Karolini vrnil kar s štirimi medaljami (tri zlate in ena srebrna.) Dosežek, vreden zavidanja, ki je bil spregledan.

Tam, kjer so skupaj, je vedno zanimivo

Maks prav veliko odmora ni imel, saj se je ta teden že začel pripravljati na novo sezono. S svojima klubskima kolegoma Simonom Ovnom in Timom Kolarjem so znani kot veliki šaljivci, zato se jih je kaj kmalu prijel vzdevek Šalabajzer Team – pravzaprav je bil za ta vzdevek najbolj zaslužen nekdaj uspešen tekmovalec Sergej Korenjak. Za vsemi tremi člani Šalabajzer Teama pa se skrivajo ure in ure trdega treninga. Vsi trije so namreč zelo uspešni tekmovalci in imajo v svojih vitrinah celo vrsto medalj z največjih tekmovanj.

"Še vedno smo vsi trije Šalabajzer Team in ko smo skupaj, se bo zagotovo naredila kakšna neumnost. Najbolj se je na naš račun šalil Sergej. Vseskozi nas je zbadal, da smo Šalabajzarji oziroma Šalabajzer Team. Zmeraj smo delali nekaj po svoje … Pozneje smo se spomnili, da bi ustvarili stran na Facebooku, kjer smo objavljali fotografije. Odziv je bil kar dober. Zmeraj, ko smo vsi trije skupaj, je zanimivo," nam je v smehu pripovedoval Maks.

Kajak je takoj vzljubil

Njegova športna pot se je začela pri enajstih letih, ko se je udeležil počitniškega varstva. Kajak je že takoj vzljubil, veliko pa je pripomogla tudi dobra družba v klubu. Sprva se je posvečal slalomu in spustu, pozneje je spoznal, da mu je spust bolj pisan na kožo. "Ko sem zadnje leto tekmoval med mladinci, sem se odločil, da bom tekmoval le v spustu. Do takrat sem veslal v obeh disciplinah (spust in slalom). Na mladinskih svetovnih prvenstvih sem namreč videl, da sem lahko brez resnejšega treninga blizu najboljšim."

Na letošnjem svetovnem prvenstvu je eksplodiral, saj je kar trikrat poslušal slovensko himno, enkrat pa se je moral zadovoljiti s srebrom, ki ga je dosegel v klasičnem spustu. Kot pravi, se je po prvi medalji sprostili in na prvenstvu užival. "Če sem iskren, sem na najboljši rezultat računal v klasičnem spustu. Na koncu je bila to edina disciplina, kjer nisem osvojil zlata (smeh, op. p.). Pravzaprav sem mesec in pol treniral samo za klasičen spust. O šprintu nisem veliko razmišljal, sej sem imel v letošnji sezoni z njim slabe izkušnje. Največ mi pomeni posamična zlata medalja v šprintu. Glede na to, da mi vse leto v šprintu ni šlo, je bil ta medalja obliž na rano za celotno sezono in potrditev, da sem lahko dober tudi v šprintu."

Od letos je sam svoj trener

V svoji karieri je zamenjal kar nekaj trenerjev, letos pa se je odločil, da bo delal po lastnem programu. Maks je namreč absolvent fakultete za šport, v zadnjem času pa svoje znanje in izkušnje podaja tudi mlajšim tekmovalcem. "Uf, to je zelo težko vprašanje," odgovarja na vprašanje, kdo je najbolj tlakoval njegovo športno pot. Pravzaprav vsem dozdajšnjim trenerjem daje enake zasluge. "Danes mislim, da vem, kaj najbolj potrebujem pri treningu in česa ne. Že pred tem sem veliko sam preizkušal, zdaj pa sem se odločil, da si bom sam napisal program treninga," nam je zaupal 23-letni kajakaš.

In kakšno korist je imel od štirih medalj, ki jih je osvojil na svetovnem prvenstvu? "Podaljšal sem si štipendijo pri Olimpijskem komiteju Slovenije, pri sponzorjih pa žal nimam prav veliko uspeha. Sicer tega ne počnem zaradi nagrad, predvsem gre za lastno zadovoljstvo. Rad imam veslanje, rad tekmujem in še rajši zmagujem (smeh, op. p.). Nikoli ničesar ne pričakujem, če pa včasih na račun svojih rezultatov kaj dobim, je še toliko boljše," je s skromnimi besedami pogovor končal Maks, ki bi rad tudi v prihodnje ostal v tem športu.