Sobota,
19. 11. 2016,
18.18

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,38

1

Natisni članek

Natisni članek

Andrew Fenton ragbi Ragbi klub Ljubljana tujec v Sloveniji tujci v Sloveniji

Sobota, 19. 11. 2016, 18.18

7 let, 1 mesec

Tujec v Sloveniji

Novozelandec, ki ga je v Slovenijo pripeljala ljubezen do športa

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,38

1

Andrew Fenton kolaž | Foto Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar

Nekdanji igralec ragbija, zdaj pa trener tega novozelandskega športa številka ena Andrew Fenton je v Slovenijo prišel leta 2014. Iskal je nov izziv in možnost, da bi se lahko pogosteje vračal v Avstralijo, kjer si je s partnerico ustvaril dom. Priznava, da s slovenskim jezikom nista dobra prijatelja, se je pa bolj spoprijateljil s slovensko hrano, vinom in naravo.

Medtem ko Slovenci prisegamo na najbolj globalni šport nogomet, pozimi pa na smučanje in smučarske skoke, na Novi Zelandiji častijo ragbi. Tako ne čudi, da se je v to ekipno igro zaljubil tudi Andrew Fenton.

Rodil in odraščal je v mestu Tauranga (Bay od Plenty), ki leži na severnem otoku Nove Zelandije. | Foto: Osebni arhiv Rodil in odraščal je v mestu Tauranga (Bay od Plenty), ki leži na severnem otoku Nove Zelandije. Foto: Osebni arhiv
Odraščal je na severnem otoku te države jugozahodnega Pacifika, v mestu Tauranga. A ljubezen do ragbija ga je kljub popularnosti športa odpeljala iz domovine.

Kot igralec in trener je deloval tako v Avstraliji, kjer je pred leti spoznal svojo boljšo polovico in se ustalil, ZDA kot v Evropi. Najprej v Franciji in Angliji, pred dvema letoma pa je pristal v majhni deželici na sončni strani Alp, o kateri sprva ni vedel veliko, a ga je kmalu spomnila na rodno deželo.

Ko Ljubljančan v Avstraliji Novozelandcu pomaga do dela v Sloveniji

V slovenskem ragbiju vidi mnogo prostora za napredek. Kot selektor Slovenije ima pogodbo do konca te sezone. Kam ga bo takrat odpeljalo življenje, še ne ve. | Foto: Grega Valančič/Sportida V slovenskem ragbiju vidi mnogo prostora za napredek. Kot selektor Slovenije ima pogodbo do konca te sezone. Kam ga bo takrat odpeljalo življenje, še ne ve. Foto: Grega Valančič/Sportida

"S prijateljem Urošem Mikičem (prav tako igralcem ragbija, op. a.), Ljubljančanom, ki živi v Avstraliji, sva se pogovarjala o tem športu v Sloveniji. Ravno se je vračal na obisk domov, pa sem ga prosil, naj vpraša, ali v Ljubljani potrebujejo trenerja, pomoč. Beseda je dala besedo in kmalu sem bil na poti v vašo državo," se je zgovorni Novozelandec spomnil, kako je prišlo do dogovora z RK Ljubljana. Zakaj je izbral ravno Slovenijo, kjer ragbi ni v soju žarometov?

"Lahko bi se vrnil v Francijo, a tam sezona traja 11 mesecev, kar pomeni, da bi bil skoraj vse leto ločen od partnerice, s katero živiva v Avstraliji. Ona ima tam svoje podjetje, tako da se mi ne bi mogla pridružiti.

V Sloveniji pa je tekmovalna sezona razdeljena na dva dela. Najprej sem tu tri mesece (med septembrom in novembrom, op. a.), nato so trije meseci premora, ko se vrnem v Avstralijo, sledijo še trije meseci tekmovanj (med marcem in majem, op. a.)," razlaga 48-letni strateg, ki bo v prihodnjih dneh Slovenijo in prihajajočo zimo zamenjal za avstralsko poletje. Vrnil se bo konec februarja prihodnje leto.

"Ljubljana, Litva, Latvija?"

A vrnimo se v leto 2014, ko se je Andrew prvič srečal s Slovenijo. "Če sem iskren, sem poznal le nekaj zgodovine o Jugoslaviji, o dogajanju med drugo svetovno vojno, pa razpadu Jugoslavije. Približno sem vedel, kje v Srednji Evropi leži Slovenija. Kaj več pa ne. Veliko ljudi me je spraševalo, ali sem prepričan, da je tu varno. Takrat še nisem vedel, a zdaj lahko rečem, da se tako varno skorajda še nisem počutil," priznava, da o svojem novem domovanju ni vedel veliko.

Pred prihodom v Slovenijo o njej ni vedel veliko, njegova mama pa je Ljubljano povezovala z baltskima deželama Litvo in Latvijo.  | Foto: Vid Ponikvar Pred prihodom v Slovenijo o njej ni vedel veliko, njegova mama pa je Ljubljano povezovala z baltskima deželama Litvo in Latvijo. Foto: Vid Ponikvar

Sprva so bili zbegani tudi sorodniki. "Najbolj smešna je bila moja mama, ki je mislila, da grem v Litvo ali Latvijo. Ljubljano je povezala s tema državama, tako da smo se dodobra nasmejali," se spomni anekdote in doda, da ga je prvi dan v Sloveniji pričakalo deževno vreme. Sledili so oblačni dnevi, prepleteni z meglo.

Prvi vtis je bil bolj kisel, a ko je nad kotlino le posijalo sonce, se je počutil vse bolj domače, saj je ugotovil, da ga obdaja mnogo zelenja, hribovij.

Podobnosti z Novo Zelandijo

Za razliko od ravninske, sušne in puščavske Avstralije Andrewa Slovenija mnogo bolj spominja na Novo Zelandijo: "Deželi sta si res podobni. Tako kot na Novi Zelandiji je tu ogromno hribov, gora, dreves, rek. Vse to je v meni vzbudilo občutek domačnosti, zdelo se mi je, kot da se vračam domov."

Sproščenost in pomembnost družine

Da je bila selitev lažja, so poskrbeli tudi ljudje, ki se mu zdijo sproščeni in odprti do tujcev. "Preden sem prišel, sem slišal, da je gospodarstvo tu v slabem stanju in da so ljudje v stresu. Ste zelo delovni, imate delovne navade, a si ob tem znate vzeti čas za sprostitev, se družiti, kaj popiti in pojesti. Zdi se, da je družina zelo pomembna, da je tradicionalna struktura družine tu še živa. V mnogih državah se je namreč izgubila," razmišlja o Slovencih.

Na multikulturni Novi Zelandiji ima družina največji pomen za najstarejše priseljence, Maore, ki predstavljajo nekoliko manj kot 15 odstotkov prebivalstva. "Zanje je družina sveta," pravi.

Lepote Slovenije

Konec novembra bi moral Fenton, ki je marca 2015 prevzel tudi vodenje slovenske ragbi reprezentance – Encijanov –, izbrano vrsto voditi na tekmi s Turčijo, a je ta srečanje odpovedala. Tako se bo domov lahko odpravil nekoliko prej in svoj rojstni dan praznoval v družbi partnerice.

Slovenija ga s svojim zelenjem, gorami, rekami spominja na rodno Novo Zelandijo. Če mu čas dopušča in ne pripravlja treningov ali analiz pred tekmami, se vzpne na hrib in uživa v razgledu. | Foto: Osebni arhiv Slovenija ga s svojim zelenjem, gorami, rekami spominja na rodno Novo Zelandijo. Če mu čas dopušča in ne pripravlja treningov ali analiz pred tekmami, se vzpne na hrib in uživa v razgledu. Foto: Osebni arhiv

Ta je že večkrat obiskala Slovenijo, ki sta jo raziskovala skupaj, nekatere kotičke pa so mu pokazali tudi fantje iz kluba. Očarali so ga Bled, Piran in sproščujoči Bohinj, kjer si lahko človek baterije napolni v popolnem miru. Delo, povezano z ragbijem, ga čaka predvsem v popoldanskih urah, tako da ima dopoldan več časa zase. Včasih ga izkoristi za pobeg v naravo, se sprehodi na bližnji hrib in uživa v razgledu.

Planica, Planica

Planica ga je očarala s svojo neokrnjeno naravo in novim nordijskim centrom. Na tamkajšnjem nogometnem igrišču trenirajo tudi naši ragbi igralci. | Foto: Vid Ponikvar Planica ga je očarala s svojo neokrnjeno naravo in novim nordijskim centrom. Na tamkajšnjem nogometnem igrišču trenirajo tudi naši ragbi igralci. Foto: Vid Ponikvar

Navdušen je tudi nad trening bazo svoje ragbi ekipe v Planici, ki jo obiščejo septembra.

"Z novim nordijskim centrom je postala še mogočnejša. In še nogometno igrišče ima, ki smo ga lahko uporabili. Res miren kraj z izjemnimi objekti. Ob vsem tem pa še uživaš v neokrnjeni naravi," govori vzneseno.

Prav poznopoletni obiski doline pod Poncami so ga navdušili nad smučarskimi skoki. "Na Novi Zelandiji imamo veliko smučišč, a smučarskih skokov ne poznamo. Rad bi si jih enkrat ogledal. V Planici so v času naših priprav skakali, a na velikanki in na zasneženi podlagi jih še nisem videl. To mora biti šele izjemno," so polete želi videti Fenton.

Na Novi Zelandiji imajo veliko smučišč, smučarskih skokov pa ne poznajo. | Foto: Grega Valančič/Sportida Na Novi Zelandiji imajo veliko smučišč, smučarskih skokov pa ne poznajo. Foto: Grega Valančič/Sportida Ta si je zapomnil nekaj velikih slovenskih športnih imen, med katerimi je tudi tisti, ki je v Planici pustil velik pečat.

"Kot vem, je Tina Maze vaša zelo pomembna športnica. Pa smučarski skakalec Peter Prevc. Kako dominanten je bil lani, neverjetno.

Naši fantje mi pogosto omenjajo tudi Gorana Dragića in Anžeta Kopitarja. Lepo je, da ste navezani na njih, in prav je tako. Ko nekdo igra vidno vlogo pri Los Angeles Kings in podira rekorde Wayna Gretzkyja, to ni majhna stvar. Tudi mi smo podobni, ponosni smo na svoje športnike, kot je na primer NBA-jevec, član Oklahoma City Thunder Steven Adams."

Slovenščina? Popolna katastrofa.

Manj uživa v slovenskem jeziku, ki se ga v dveh letih ni naučil veliko. "Iskreno povedano je moja slovenščina popolna katastrofa. Je res težek jezik. In še dvojino poznate. Počasi bogatim besedišče. Če bi zdaj tukaj (se ozre po kavarni, op. a.) poslušal pogovore drugih, bi morda razumel kakšno besedo in uganil, o čem teče pogovor. Ne znam pa oblikovati stavkov," pove nekoliko v zadregi.

S slovenščino se ni spoprijateljil. Kot pravi, je bil v Franciji primoran v učenje francoščine, saj so tam neradi govorili angleško, medtem ko v Sloveniji večina dobro govori angleško. | Foto: Vid Ponikvar S slovenščino se ni spoprijateljil. Kot pravi, je bil v Franciji primoran v učenje francoščine, saj so tam neradi govorili angleško, medtem ko v Sloveniji večina dobro govori angleško. Foto: Vid Ponikvar

Ko je služboval v deželi galskih petelinov, se je moral učiti francoščino, saj so Francozi neradi govorili angleško. Tudi trenerjeva navodila so bila v francoščini, tako da mu ni preostalo drugega, kot da se je naučil njihovega jezika. V Sloveniji je drugače, saj večina dobro govori angleško, tako da nuje po učenju slovenščine, kot pravi, ni bilo. Tudi navodila svojim varovancem daje v angleščini. Ob tem pa priznava, da je kriva tudi njegova lenoba.

Hvala ali voilà?

Pogosto se zgodi, da športniki ob prihodu v novo deželo najprej spoznajo kletvice. Tudi on se jih je hitro naučil. A prva slovenska beseda je bila hvala, za katero pa ni takoj vedel, kaj pomeni.

"Nakupoval sem in ko sem se ustavil pri blagajni ter plačal, mi je dekle vrnilo drobiž in reklo hvala. Mislil sem, da je rekla "voilà" (tukaj imate, op. a.). Ko sem bil naslednjič spet tam in plačeval, sem še sam rekel "voilà". Šele čez nekaj dni sem ugotovil, da ni izgovorila francoske besede, ampak da se mi je zahvalila," je iz rokava stresel še eno anekdoto.

Slovensko vino okusnejše od avstralskega

Za razliko od slovenskega jezika mu bolj tekne slovenska hrana. "Imel sem srečo, da so me ljudje iz kluba peljali na pokušine vaše hrane, ki je zelo okusna. Zdi se mi, da so v njej prepleteni vplivi iz več geografskih območij, od Alp do Mediterana. Dobil sem občutek, da vam je hrana pomembna, in to mi je všeč, saj združuje ljudi."

Čeprav v Avstraliji živi v vinorodnem okolišu in njegovo posest obdajajo vinogradi, je slovenska kapljica zanj boljšega okusa: "Bolj mi ustrezajo, morda zato, ker so bolj evropska."

Mladi in kajenje ga presenečajo

Slovenci se mu zdijo zelo aktiven narod, zato ga toliko bolj preseneča, da veliko mladih kadi. | Foto: Grega Valančič/Sportida Slovenci se mu zdijo zelo aktiven narod, zato ga toliko bolj preseneča, da veliko mladih kadi. Foto: Grega Valančič/Sportida

Pri Slovencih ni opazil nobenih čudnih navad, ga pa preseneča to, da veliko število mladih kadi.

"Ne moti me, ko vidim kaditi starejše ljudi, a pred vašimi gostilnami je polno šolarjev, za katere se zdi, da jim je najpomembnejša stvar prižgati cigareto. To me skrbi, saj se zdi, da ste sicer dobro ozaveščeni. Ste zelo aktivni. V primerjavi z Novo Zelandijo in Avstralijo tu ne vidim veliko prekomerno težkih ljudi," se je obregnil ob kajenje mladine in dodal, da imajo v "deželi tam doli" največ težav z alkoholom med mladimi, ki jih nemalokrat vodi v kriminalna dejanja.

V težkih trenutkih bi bil rad ob bližnjih

Med trimesečnimi obdobji, ki jih preživlja v Sloveniji, najbolj pogreša družino in prijatelje. "Ko nimaš dobrega dneva, ko se ne počutiš najbolje, je vedno lepo biti doma. Sploh ob takšnih dogodkih, kot je bil pred nekaj dnevi, ko je Novo Zelandijo prizadel močan potres. Takrat bi bil rad ob njih in se prepričal, da so dobro," je spomnil na nedaven potres  z žariščem okoli 90 kilometrov od Christchurcha.

Mesto Christchurch na južnem otoku Nove Zelandije je pred petimi leti prizadel uničujoč potres, po katerem si še ni opomogel. Pred dnevi je mesto, v katerem živita njegova mati in brat, spet močno streslo. A tokrat na srečo z manj zastrašujočimi posledicami.  | Foto: Reuters Mesto Christchurch na južnem otoku Nove Zelandije je pred petimi leti prizadel uničujoč potres, po katerem si še ni opomogel. Pred dnevi je mesto, v katerem živita njegova mati in brat, spet močno streslo. A tokrat na srečo z manj zastrašujočimi posledicami. Foto: Reuters

Na srečo jo je mesto na južnem otoku Nove Zelandije tokrat odneslo precej bolje kot ob uničujočem potresu leta 2011. Takrat je hiša njegove matere, ki še vedno živi tam, sicer ostala, 80 odstotkov bratove soseske pa je bilo popolnoma uničene.

"Njegovo naselje se je spremenilo v mesto duhov. Mislim, da bo Christchurch potreboval vsaj še desetletje, da se bo življenje vrnilo v normalno stanje, v stare tirnice," s cmokom v grlu razlaga Fenton, ki je kot otrok v rodni Taurangi, znani po vulkanih, občutil nemalo potresov. Upa, da v prihodnje ne bo nobenega uničujočega.

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V novi rubriki vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v Slovenijo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.

Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.