Druga kariera
Nedelja, 15. 9. 2024, 4.00
3 mesece, 2 tedna
Druga kariera (378.): Matej Trampuž
Matej Trampuž se ni imel časa ozirati nazaj #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,86
Že 20 let pravzaprav opravlja dve službi.
"Z odlično oceno sem opravil zagovor diplome, zvečer sem imel zabavo in naslednji dan sem bil že na letalu ter šel na pot okoli sveta," se spominja Matej Trampuž, naš tokratni gost druge kariere. Se je vrnil s potovanja in kaj pravzaprav danes počne v svoji drugi karieri?
Matej Trampuž, nekdaj uspešen kajakaš na divjih vodah, nima samo ene druge kariere, ampak kar dve. Bil je zelo uspešen v mlajših kategorijah, tekmoval tudi v svetovnem pokalu med člani in potem dosti mlad končal kajakaško kariero. Spoznal je namreč, da ne sodi v vrh. Pravzaprav takrat športne kariere še ni povsem končal, saj je bil nekaj časa član legendarnih Bobrov, ki so pred leti blesteli v raftingu, in bil z njimi dvakrat svetovni prvak.
Po končani športni karieri je videl, da je v življenju še veliko drugih stvari. Dan po opravljeni diplomi se je usedel na letalo in se za skoraj leto dni odpravil na potovanje okrog sveta. Ob vrnitvi se je vrgel v turistični posel v Bovcu, malo zatem je v ljubljanskem klubu dobil še ponudbo za delo trenerja. Še danes oziroma že zadnjih 20 let opravlja oboje, le da se bolj posveča trenerskemu delu, saj zahteva veliko časa in odrekanja ter nič polovičarstva.
Skozi njegovo šolo je šlo v teh letih že nekaj več kot 70 športnikov, med njimi najbolj izstopa vrhunska kajakašica Eva Terčelj. Kot trener je najbolj ponosen, če se vsak njegov varovanec z veseljem spominja svoje športne kariere. Bo Matej Trampuž tudi v prihodnje ostal v teh vodah?
Matej Trampuž je bil nekaj časa član legendarnih Bobrov.
Kdaj ste se pravzaprav spoznali s tem športom in zakaj ste vztrajali?
Začel sem že zelo zgodaj, nekje pri osmih letih. V Bohinju, kjer imamo vikend, sem našel kajak … Želel sem se naučiti veslati in potem me je mama vpisala v klub. Ostal sem predvsem zaradi družbe.
Kdaj ste začeli razmišljati, da bi se temu športu resno posvetili?
Že v nižjih kategorijah smo bili kar dobra generacija in se velikokrat uvrščali med prve tri. To nas je potem potegnilo. Kamorkoli smo prišli, tudi v tujini, smo zmagovali. To te motivira in potem še bolj treniraš. Pravzaprav je šlo eno z drugim. Malo je bila družba, malo tudi uspehi.
Kmalu je spoznal, da so v življenju tudi druge stvari.
Bili ste relativno mladi, ko ste končali. Zakaj?
Da, res je. Star sem bil 23 let. Zdi se mi, da je takrat neka prelomnica v življenju. Ko si še mladinec, je vse bolj preprosto. So uspehi, študiraš, živiš doma in starši te podpirajo. Pri 23 letih počasi končuješ fakulteto in treba je od nečesa živeti. Zdi se mi, da v športu ostanejo samo tisti, ki so v vrhu in lahko od tega tudi živijo. Ocenil sem, da nisem tam in bom imel več od tega, če bom končal študij (Fakulteta za šport, op. p.) ter potem v življenju našel druge stvari, s katerimi se bom lahko preživljal.
Matej Trampuž v času svoje športne kariere.
Ste se kdaj ozrli nazaj in vam je žal, ker ste tako kmalu končali športno kariero?
Pravzaprav ne. Moje življenje je bil "roller coaster". Vedno ko sem se odločil za nov korak, me je tako potegnilo noter, da nisem imel časa razmišljati za nazaj. Po končani karieri sem se posvetil študiju. Tik pred koncem študija sem imel že kupljeno letalsko karto za okrog sveta … Zanimivo je bilo, da sem imel zagovor diplome na isti dan, ko sem moral oditi na pot. Razmišljal sem, kako bom to sploh izvedel. Na koncu so me klicali iz agencije, ali mi je prav, da grem na letalo dan pozneje. Z veseljem sem sprejel ponudbo (smeh, op. p.). Z odlično oceno sem opravil zagovor diplome, zvečer sem imel zabavo in naslednji dan sem bil že na letalu ter šel na pot okoli sveta. Takoj ko sem prišel nazaj, sem začel delati v Bovcu … Tisti, ki so bili v Bovcu, verjetno vedo. Tam delaš cele dneve, še posebej v juliju in avgustu se ne vidiš ven.
Torej po končani karieri niste imel nobene krize?
Ne, tega pri meni ni bilo. Prvič zato, ker nisem bil v vrhu in tudi vsak moj korak ni bil podrejen temu, tako kot pri vrhunskih športnikih. Drugo je bilo to, da sem imel vedno nove cilje. Pravzaprav sem imel isti ritem, samo vsebina je bila druga.
Pa ste po končanem študiju vedeli, kaj bi lahko počeli v življenju?
Ta korak ni lahek, mislim, da je celo eden težjih. Zdi se mi, da dlje časa si v vrhunskem športu, težji je . Ob tem lahko povem, da sem šel na Fakulteto za šport zato, da bi dosegel neko stopnjo izobrazbe, ki jo bo najlažje doseči ob treniranju. In ne zato, da bi dejansko v življenju delal to. Z vztrajnostjo očeta sem študij končal. In ko sem prišel s potovanja, sam lahko imel vse licence za delo v Bovcu in hkrati za zaposlitev v Kajak kanu klubu Ljubljana. Pravzaprav mi je ta izobrazba zelo koristila in danes sem zelo vesel, da sem se tako odločil.
Danes ste že 20 let trener, skozi vašo šolo je šlo ogromno fantov in deklet. So se v teh letih generacije otrok in mladostnikov spreminjale? Morate imeti danes drugačen pristop?
Da in ne. Menim, da se ves svet spreminja, s tem tudi generacije otrok. A vendarle tisti, ki imajo cilje v športu, niso tako drugačni, kot so bili. Zato tudi njihova motivacija in delo nas trenerjev nista tako drugačna. Po drugi strani trener v času napreduje, se uči in na podlagi tega vidiš, katere stvari učinkujejo in katere ne. Tudi kot trener si drugačen. Pred 20 leti, ko sem začel delati kot trener, sem bil drugačen.
V trenerski karieri je imel že veliko število tekmovalcev. Nekateri izmed njih so bili zelo uspešni.
Bi izpostavili kakšne tekmovalce, ki ste jih trenirali skozi ta leta?
Zagotovo je med njimi Eva Terčelj. Zelo uspešna je bila že kot mladinka, ko je bila dvakratna mladinska svetovna prvakinja. Bila je evropska prvakinja v U23, bila je tudi članska svetovna prvakinja, trikrat na olimpijskih igrah. Pravzaprav sem treniral več kot 70 otrok oziroma športnikov in mislim, da so v tem času dosegli 45 medalj z evropskih in mladinskih svetovnih prvenstev. Težko je vse izpostaviti.
Kako dojemate svoje trenersko delo?
Zagotovo ni najlažje delo, po drugi strani imaš veliko svobode, ker si lahko sam krojiš urnik treningov. Delo je razgibano in veliko potuješ. Mislim, da je zelo zanimiv poklic, predvsem pa ga moraš imeti rad, ker v našem športu namreč ni denarja, ki bo odtehtal vso opravljeno delo. Dolga leta sem imel v povprečju 300 delovnih ur na mesec, prosti pa sem imel le dve nedelji. Če te službe zares nimaš rad, potem je ne boš opravljal. Sploh za povprečno plačo, ker prav veliko denarja tukaj ni.
Ste kdaj razmišljali, da bi se umaknil iz tega posla?
Zagotovo, že nekajkrat sem razmišljal, da bi šel naprej, a sem si nato premislil.
Ste kdaj razmišljali, da bi bili učitelj telovadbe?
Ne, to me nikoli ni zanimalo.
To ni vaša edina služba. Ukvarjate se tudi s turizmom v Bovcu, kjer nudite vodene izlete z rafti in še kopico drugih stvari. Kako ste se znašli v tem poslu?
Zelo uspešen je bil tudi v raftingu.
Z Dejanom Kraljem in Urošem Snojem, oba sta bila moja sotekmovalca v klubu, smo šli leta 2002 poskusno delat v Bovec. Spoznali smo, da so bile takrat storitve na precej nizki ravni. Nekatera podjetja so se s tem ukvarjala, a niso ponujala takšnih storitev, kot smo mi mislili, da bi jih lahko. Že zaradi našega kajakaškega znanja. Ko sem potoval, sem v Avstraliji veliko delal kot vodič. Prav tako, ko smo z Bobri hodili na Zambezi … Na podlagi tega sem se naučil veliko stvari. Te stvari smo začeli prakticirati v Bovcu in naredili manjšo revolucijo, tudi kar zadeva varnost. Po eni strani me moti, a je po drugi strani tudi kompliment, ker vse stvari, ki smo jih vpeljali (razne animacije na vodi), nudijo tudi druge agencije.
Skratka, videli smo, da lahko delamo boljše in hkrati je bilo v Bovcu veliko dela. Bili smo mladi, še študentje, in kar naenkrat smo imeli toliko dela, da se nismo videli ven. Potem smo dobili idejo, da ustanovimo agencijo. Dejan Kralj se je medtem umaknil, tako da sva z Urošem Snojem leta 2004 sama ustanovila agencijo Aktivni Planet.
"V bistvu se trudimo prikazati kraj, dolino in reko v najlepši luči. Ob tem skrbimo za naravo in se trudimo ozaveščati ljudi glede varnosti."
Koliko se je v Bovcu spremenilo v zadnjih 20 letih?
Zelo se je razvilo. Od kraja, doline in tudi ponudnikov. Mislim, da je šlo vse skupaj celo malce predaleč. Vmes je postalo že malo kaotično. Prav tako smo imeli letos kar velik zaplet z odloki. Mislim, da smo imeli nesporazum z županom Kobarida. Želel je nekoliko omejiti masovni turizem in se je postavil proti agencijam. Realnost pa je, da mu ni uspelo zajeziti tistega turizma, ki ga je želel. Pravzaprav je odgnal redne goste, ki so prihajali pred in po sezoni ter so ljubitelji kajakaštva.
Moti me, da župan ne razume, da prodajamo lepo zgodbo. V bistvu se trudimo prikazati kraj, dolino in reko v najlepši luči. Ob tem skrbimo za naravo in se trudimo ozaveščati ljudi glede varnosti. Predvsem menim, da bi morali skupaj uskladiti te odloke, a nismo bili vabljeni na noben sestanek. Postavili so nas pred dejstvo, odlok pa je pisal nekdo, ki ni nikoli delal v turizmu in ne pozna narave tega dela. Mislim, da če se lotevaš te problematike, da je treba k pogovoru povabiti tudi ljudi, ki se ukvarjajo s tem poslom, in potem uskladiti interese.
Kljub tem oviram še vedno vztrajate?
Da, seveda. Lahko povem, da sem se v turizmu ogromno naučil in to potem uporabljam tudi pri treniranju vrhunskih športnikov. Veliko je povezav, ampak v osnovi mora biti veliko ljubezni do tega športa in narave.
Ob tem ne moremo iti mimo tega, da je bilo v vseh teh letih na Soči tudi nekaj tragičnih nesreč, ki so se končale s smrtnim izidom. Kako gledate na to in zakaj se po vašem mnenju zgodijo?
Moramo vedeti, da so to aktivnosti v naravi. Vemo, da je narava nepredvidljiva in z množičnostjo se določen odstotek teh nesreč zgodi. Je pa tako, da ima vsaka zgodba svoj splet okoliščin, tako da nima smisla o tem na splošno govoriti. Menim, da se zgodi relativno malo nesreč v primerjavi z nekaterimi drugimi športi. Je pa res, da nesreča nikoli ne počiva in gre včasih lahko tudi kaj narobe.
"Pri tem so v tujini veliko pred nami, tam je veliko več povezovanja med različnimi ponudniki."
Se te nesreče dogajajo v okviru agencij ali ko se turisti spuščajo po Soči v lastni režiji?
Večinoma se to dogaja v lastni režiji. V preteklih letih se je skoraj v sto odstotkih dogajalo v primerih, ko so ljudje podcenjevali reko, precenjevali svoje sposobnosti ali šli na reko celo vinjeni. V zadnjih letih se je zgodilo tudi nekaj nesreč pri organiziranih vodenjih, ampak je odstotek teh nesreč še vedno majhen.
Kako dojemate te nesreče?
Pri takšnih nesrečah se predvsem tisti, ki delamo v tem, zamislimo ter gremo še enkrat preveriti vse postopke in ugotavljamo, ali imamo res vse stvari pod nadzorom.
Verjetno imate večino tujih gostov, kako oni vidijo Bovec?
Da, imamo okrog 80 odstotkov tujih gostov in lahko rečem, da so zelo navdušeni. Malo manj so navdušeni nad povezanostjo storitev v dolini. Zaradi tega, ker se med seboj ne znamo dogovoriti. Vsi ponudniki so kot otočki, ko stvari zelo dobro delujejo, ampak med seboj niso povezani. V tem primeru bi si želel več sodelovanja občine in več sodelovanja ponudnikov. Pri tem so v tujini veliko pred nami, tam je veliko več povezovanja med različnimi ponudniki. Na tem področju smo še malo "zaplankani", ne znamo se pogovarjati. Predvsem mislimo, da če bomo z nekom sodelovali, da nam bo nekaj vzel, namesto da bi razumeli tako, da bi imeli vsi nekaj od tega.
Pravzaprav imate zadnjih 20 let dve drugi karieri. Bi lahko katero izpostavili oziroma katera vas bolj izpopolnjuje?
Ne bi se mogel odločiti. Obe sta del mojega srca in tako bo verjetno tudi v prihodnje.
Pomembno mu je, da se njegovi varovanci z veseljem spominjajo svoje športne kariere.
Kaj si v prihodnje želite kot trener in turistični organizator?
Čim več zadovoljnih strank in vadečih, ki bodo z veseljem gledali nazaj na svojo športno kariero. Ob tem lahko dodam, da v športu merilo niso samo rezultati, ampak predvsem čas, ki so ga tukaj preživeli. In da se ga z veseljem spominjajo ter so pridobili vrednote in delovne navade. To je kakovost, ki jim jo šport da. Kot trener sem najbolj ponosen, da se nekdo z veseljem spominja svoje športne kariere. Z večino tekmovalcev, ko se srečamo, smo veseli drug drugega.
Preberite še:
