Leta 1991 je pisal Lojzetu Peterletu. Pa je dobil odgovor? #video

Samo Medved, danes 58-letni gospod, se še danes počuti mladostnega, svojo energijo je izžareval tudi v našem pogovoru. Še danes ima najboljši rezultat na svetovnem prvenstvu v olimpijskem loku – 16. mesto, bil pa je eden od tistih slovenskih športnikov, ki so bili člani prve slovenske olimpijske odprave v Barceloni leta 1992. V obdobju športne kariere se je veliko boril za svoje pravice, a kot pravi, danes ne zameri nikomur. Na življenje po končani karieri je bil povsem nepripravljen. Svoje puščice je nameril proti trenerskemu delu in v tem vztraja še danes. Pot ga je peljala v tujino, kjer je po njegovih besedah vse prej kot lahko zaslužen denar. Odkrito priznava, da se je nekaj časa bojeval tudi z depresijo. Kljub vsem je še danes zaljubljen v ta šport: "Lok primem v roke vsak dan ali vsak drugi dan. Doma imam tarčo in za svoje veselje streljam."

Vsako, ko omeniš lok in puščico, najverjetneje najprej pomisli na Robina Hooda. Zaradi česa ste vi vzljubili ta šport?
Vseskozi sem imel željo ukvarjati se z lokom. Leta 1974 sem v takratnem Slovenijašportu videl loke. Kupili smo prvi lok in tako se je vse skupaj začelo. Bil sem malo manj okreten otrok. Šport me ni najbolj zanimal, čeprav sem se v gimnaziji "vrgel" v košarko. Sicer sem imel 130 ali 140 kilogramov in je bilo malce težje. Pravzaprav mi je v tistem obdobju košarka več pomenila kot lokostrelstvo. Leta 1989, takrat sem bil star že skoraj 30 let in sem že hodil v službo, sem začel resno trenirati lokostrelstvo.

Torej ste potrebovali le tri leta resnega treninga, da ste se uvrstili na olimpijske igre?
Da, tako je, vendar takrat ni bilo nobenih norm. Pridobiti sem moral le mnenje olimpijskega komiteja.

V gimnazijskih letih je veliko igral košarko. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ali otroci danes še vedno poznajo filmskega junaka Robina Hooda?
Seveda, vsi ga poznajo. Vendar lokostrelcev oziroma športnikov, ki se s tem ukvarjajo, to ne zanima. Filme jemljejo kot filme in se s tem športom ukvarjajo zaradi čisto drugih vzgibov. Teh pa je veliko. Odvisno od tega, kje živijo in v katerih klubih so včlanjeni. Veliko ljudi se ukvarja z lovom, kar je zame osebno nekoliko sporno. Olimpijska disciplina se je v zadnjem času dvignila. Bila je že nekoliko v zatonu. Vedno več je reprezentanc in svetovni vrh je zelo širok.

Omenili ste, da ste bili v takratni Jugoslaviji samorastnik. Menite, da je danes lažje uspeti v lokostrelstvu?
Treba je vedeti, da so bili rezultati slabši, konkurence je bilo manj … Danes je zagotovo težje. Lažje je doseči visok rezultat. Predvsem zaradi današnjih materialov je veliko lažje, ampak konkurenca je zagotovo večja. V Sloveniji je kar težko priti v reprezentanco. Tukaj je šest ali sedem tekmovalcev, v reprezentanco se uvrstijo samo trije. Skratka ni preprosto.

Ali je res, da ste bili leta 1991 eden od prvih slovenskih športnikov, ki niso želeli več nastopiti za Jugoslavijo?
Da, to je res. Zavrnil sem nastop na svetovnem prvenstvu v Krakovu. Mislim, da sem bil drugi ali tretji športnik, ki je zavrnil nastop. Spominjam se, da sem sam sebe tudi javno izpostavil. Takrat sem celo Lojzeta Peterleta, takratnega predsednika vlade, pisno pozval, zakaj se obotavljajo, in da naj že začnemo nastopati za Slovenijo. A to je bilo že dolgo nazaj, o tem nima smisla razpredati.

Ste dobili kakšen odziv?
Dobil sem zagotovilo, da bomo kmalu lahko nastopali za Slovenijo.

Kaj vas je krasilo kot športnika? Je bila to mirnost? Koncentracija, ki je pri lokostrelstvu verjetno zelo pomembna? "Želel sem si zmagati, čeprav nisem dajal takšnega vtisa, ampak sem bil tak." Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Veliko mi je ostalo od košarke, ki je bila pozitivna. Košarki smo bili predani. Vedno je bil prisoten smeh. Kadarkoli se je v lokostrelstvu zgodila kakšna slaba stvar, teh je bilo pri meni veliko, sem jo znal obrniti v pozitivno smer. Moj značaj je bolj stoičen. Lahko tudi izbruhnem, ampak v sebi. Pri sebi sem razčistil, kako je treba prenašati poraze. Poskušaš jih obrniti sebi v prid. Druga stvar je bila komunikacija. Bil sem zelo komunikativen in v tistem času je obstajal klub 1.300 in tam smo se družili. Hodili smo drug k drugemu. Bil sem tudi zelo tekmovalen. Želel sem si zmagati, čeprav nisem dajal takšnega vtisa, ampak sem bil tak. Dal sem vse od sebe.

Omenili ste, da je vaš značaj stoičen. Velikokrat ste se z uradniki borili za svoje pravice. Vas je v športni karieri ta vaša stoičnost veliko stala?
Nisem bil samo stoičen, bil sem tudi neomajen. Stal sem za svojim in šel sem do konca. Razumeti bi moral, da zveza, ki ima športnika, ki je 13. na svetu in veliko govori ter veliko zahteva, tega mora utišati. To je nekaj normalnega. Nisem bil diplomatski … Čez leta, ko sem postal trener, smo se o tem pogovorili. Uvideli smo, da sem se verjetno tudi jaz kot športnik malce narobe odzval.

Še kdaj primete v roke lok oziroma kako mirna je še vaša roka?
Lok primem v roke vsak dan ali vsak drugi dan. Doma imam tarčo in streljam za svoje veselje.

Torej imate še vedno zelo radi ta šport?
Da, še vedno, ampak po letu 2000, ko sem končal športno kariero, sem se zaklel, da ne bom nikoli več tekmoval, in res nisem. Zadnja tekma je bila pred izbirnimi tekmami za olimpijsko reprezentanco. Bil sem odstranjen iz reprezentance. Takrat sem rekel, da se tega ne bomo šli več.

Kako ste potem končali svojo kariero?
Leta 1997, ko sem prišel s svetovnega prvenstva, kjer sem bil 16., mi je umrla mama. V tistem trenutku se mi je v življenju vse podrlo. Za pol leta sem se umaknil, da sem si uredil življenje. Medtem se je na lokostrelski zvezi zamenjalo vodstvo, izgubil sem stik s tekmovanjem, čeprav sem bil še leta 1999 13. na svetovni lestvici. Tako se je stvar končala. Leta 1999, ko je bilo svetovno prvenstvo v Parizu, me preprosto niso vzeli s seboj. Disciplinsko so me odstranili. Tja so odpeljali mladince, ki pa niso dosegli olimpijske kvote. Pol leta smo se prepirali, nato je nastala nova zveza in ponudili so mi mesto trenerja. Takrat sem izgubil službo v športni enoti in sem sprejel delo. Takrat se je začela moja trenerska pot.

Pa so vas kdaj zasrbeli prsti, da bi spet tekmovali?
Še posebej takrat, ko sem trener kakšne reprezentance in stojim zadaj. Zadnji dve leti sicer nisem več trener … So trenutki, ko bi tekmovalce zbrcal z linije, ker jih razumem, da bi se morali povsem drugače odzvati … Kot trener že vidim rezultat, kar je včasih v redu, včasih pa ni. Da, prime me, da bi tekmoval.

Ali obstaja možnost, da bi še kdaj tekmovali?
Ne.

Na OI v Atlanti mu je žal zadnjega strela. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Na kateri rezultat ali nastop ste najbolj ponosni. Vemo, bili ste v prvi slovenski olimpijski odpravi v Barceloni, zelo uspešni pa ste bili tudi v Atlanti (14. mesto posamično, 5. mesto ekipno, op. p.)?
Še posebej sem ponesen na posamično 14. mesto iz Atlante. Če bi zadnjo puščico malo bolj zbrano ustrelil, bi se verjetno uvrstil v polfinale. Bili smo zelo blizu. Peto mesto v ekipnem tekmovanju je bilo super, a menim, da če bi prej malo bolj sodelovali … Če bi zadnji strelec malo bolj sodeloval z reprezentančnim trenerjem in ga poslušal, bi se morda uvrstili naprej. Ni ga poslušal in je ustrelil slabše. Moram povedati, da smo bili takrat medijsko povsem spregledani. Nismo mogli verjeti, da peto mesto v lokostrelstvu ne pomeni nič.

Kako ste bili pripravljeni na življenje po končani karieri?
Bil sem povsem nepripravljen. Vseskozi sem si govoril, da je škoda vso svojo zgodovino vreči stran in delati nekaj drugega. Opravil sem izpite za trenerja in dobival ponudbe iz tujine. Bil sem tik pred podpisom s Turčijo, ampak medtem je prišla ponudba iz Španije. Odločil sem se za Španijo. Tam sem bil tri leta glavni trener na španski zvezi.

Leta 2016 je bil z avstrijsko reprezentanco na OI v Riu de Janeiru. Foto: Sportida

Kako se je nadaljevala vaša pot? Ste bili veliko v tujini?
Moram povedati, da smo v Španiji dosegli zelo dobre rezultate. Moja tekmovalka v olimpijskem loku je bila evropska prvakinja, prav tako smo imeli mladinca, ki je bil svetovni prvak. Naredili smo velik "bum". Postavili smo nov sistem dela, ki še danes stoji. Tam sem bil sam. Trener, ki ima hrbtenico in živi sam, bo imel težave. Jaz sem jih imel. Imel sem depresijo, to lahko povem brez težav. Če se bojiš hoditi ven, potem veš, da nekaj ni v redu. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem potreboval nekaj mesecev, da sem normalno zaživel.

Nekaj časa sem živel od svojih prihrankov, potem so me na slovenski zvezi angažirali isti ljudje, ki so me pred leti odslovili. Tam sem ostal do leta 2011. Potem je znova minilo nekaj časa in odšel sem v Avstrijo, kjer sem ostal tri leta.

Kje ste se kot trener počutili najbolje?
Najbolje sem se počutil v Avstriji. Živel sem doma in sem se vozil v Avstrijo. Ekipa je bila čudovita in nekatere še danes zasebno treniram. Tam sem se res dobro počutil.

Danes sodeluje tudi z libanonsko reprezentanco. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kako težko je prislužen kruh v tujini?
Veliko je odrekanja in težko je, če si sam. Če si tam brez družine, si pogorel. Seveda se mi ne moremo primerjati z nogometom ali košarko, kjer ti množica ljudi skandira, da moraš oditi. Pri nas je lažje, ampak je več individualnega dela. Delaš vse. Moraš pomagati tekmovalcem. Pravi trener navezuje stike z družinami, s šolo in vse drugo. Jaz delam na takšen način in želim stoodstotno obvladati svojega tekmovalca in mu pomagati. To je dolg proces in traja nekaj časa, da ti tekmovalec verjame.

Ste zavrnili kakšno ponudbo?
Ne, ni jih bilo toliko (smeh, op. p.). Lani sem delal z libanonsko reprezentanco, s katero smo se srečevali na Cipru. Še vedno sodelujemo, ampak saj vemo, kaj se je zgodilo. Lani je bila tam revolucija, letos pa se je zgodila ta eksplozija. Zdaj smo v stikih samo prek interneta. To so zgodbe, ki ti vse porušijo. Lahko rečem, da je trenersko delo zahteven posel.

Na kaj ste bolj ponosni. Na svojo trenersko ali tekmovalno pot?
Zagotovo bolj na trenersko pot. Po mojem mnenju sem pomagal veliko tekmovalcem. Tudi kakšnim zvezam sem svetoval. Veliko ljudem sem pomagal, da so dosegli rezultate. Nekateri izmed njih so do konca ostali ljudje. Nekateri so lojalni do konca, ohranjamo stike, z nekaterimi pač ne. Zame je vseeno težko, ker se vsakemu tekmovalcu posvetim stoodstotno.

Zdi se, da vam pristna prijateljstva veliko pomenijo. Vi ste tudi organizirali prvo druženje športnikov in funkcionarjev, ki so nastopili v Barceloni. Kakšen je bil takrat odziv?
Treba je vedeti, da je bil Franc Vengust, moj takratni trener, po duši umetnik. Velik človek. Midva sva že takrat v ekipo vnesla dobro voljo. Rekla sva, da če smo vse preživeli, pa naj se še malo srečujemo. Srečanje smo organizirali v Bizoviku, potem pa smo se začeli srečevati … Super je bilo. Še vedno imamo dobre odnose in tako je tudi prav. Velikokrat se mi zgodi, da se srečam s starimi športniki in me sprašujejo, ali bomo organizirali še kakšen piknik …

Obstaja možnost, da se boste še kdaj dogovorili?
Vedno obstaja možnost za žur, le da so zdaj oni na vrsti.

Sportal "Če bi bil še enkrat mlad, bi zbral isti šport, isto ženo in isti posel." #video

Sportal Slovenska ostrostrelka, ki je z Zoranom Jankovićem igrala nogomet

Sportal "Starši so me naučili, da najprej poplačaš delavce, nato državo, če kaj ostane, je pa tvoje"