Petek, 27. 3. 2015, 17.06
8 let, 8 mesecev
Kotalkanje otroku prinese razkošje vrlin in ga razvije v celovitega človeka
Da lahko otrok začne kotalkati, staršem ni treba dolgo čakati. "Mi priporočamo kotalkanje od štirih let naprej, ker so takrat otroci že tako motorično sposobni, da sledijo navodilom trenerjev. Običajno so nad kotalkanjem navdušeni starši, ki nato pripeljejo otročičke v klub. Otroci, ki imajo starejše brate in sestre že v kotalkanju, imajo lep vzgled. Zaradi tega je vedno več tudi otrok, ki bi radi kotalkali že pri dveh letih in pol," svoje razmišljanje o kotalkanju odpre predsednica največjega slovenskega kotalkarskega kluba Renče Nela Pregelj.
Umetnostno kotalkanje, ki se je razvilo iz umetnostnega drsanja, ni šport, ki bi bil rezerviran za ženske: "Ne, mi imamo v generaciji, ki je v klub vstopila v sezoni 2014/2015, kar šest fantov. Ker imamo v klubu 50 tekmovalcev in če vemo, da imamo še tri starejše fante, to pomeni, da je fantov ena petina."
Ko gredo dekleta na tekmovanja, si uredijo pričeske in se lepo naličijo
Osip tekmovalcev je v različnih generacijah različen. Zelo malo jih vztraja v desetletnem obdobju, ker je sicer izredno zanimiv in lep šport tudi zelo naporen zaradi discipline, ki jo zahtevajo v klubu. "Velik osip je, ko se otroci vpišejo v srednjo šolo, še večji pa potem, ko se vpišejo na fakulteto. V zadnjem času smo priča fenomenu deklet, ki so trenirala vso srednjo šolo in se nato zaradi fakultete umaknila za štiri leta, potem pa so začela pomagati na revialnih nastopih klubov. Na novo smo uvedli skupinske treninge in ta dekleta bodo zdaj aktivno tekmovala, sicer ne več individualno, temveč v skupinah."
Prednosti umetnostnega kotalkanja so številne in neprecenljive: "Otrok pri tem športu dobi predvsem veliko samozavesti, delovnih navad, čustvovanja, spoštovanja in ljubezni drug do drugega. Ko ti otroci pridejo na trening in se pozdravijo, se vsakič objamejo. Zdi se mi, da je tega pri odraslih zmeraj manj, pri otrocih pa se to širi. Umetnostno kotalkanje pospešuje ljubezen do gibanja, plesa, glasbe. Tudi do gimnastike, saj je v končni fazi tu ogromno skokov in vrtenja v zraku."
Umetnostno kotalkanje je pravi magnet za dekleta, ker se lahko predstavijo z lepimi pričeskami in mejkapom: "Kotalkanje je zaradi te gracioznosti eden najlepših športov. Tu gre za celotno podobo človeka: ko gredo dekleta na tekmovanja, si uredijo pričeske in se lepo naličijo. A ne pretiravamo. V našem klubu vztrajamo, da so lepo, a zmerno naličene, primerno njihovi starosti. Ko se ocenjuje umetniški vtis tekmovalke, sodniki gledajo tudi na zunanji videz, a zaradi tega ne more zmagati."
V zadnjem času se veliko pozornosti daje umetniškemu vtisu, ki lahko včasih po ocenah celo preseže tehnične vrednosti. "Ni nujno, da zmaga nekdo, ki boljše skače. Zmaga lahko nekdo, ki povprečno skače, pa naredi umetniški vtis. Do zmage ga lahko pripeljejo koraki, gibanje, plesna izraznost in tudi celotna podoba, ki se zlije z glasbo, četudi po tehnični plati ni boljši od nekoga drugega. Mislim, da tudi to pritegne dekleta."
Kotalke s titanovim podvozjem stanejo 1000 evrov, lahko tudi več
Strošek staršev predstavljajo tudi kotalke, katerih cena se začne pri 200 evrih in se povzpne tudi nad tisoč evrov. "Za otroke, stare do deset let, lahko kupite kotalke za od 200 do 250 evrov – to je cena za komplet: podvozje s čevljem. Pri majhnih ne vztrajamo, da morajo imeti dva para kotalk. Iste lahko uporabljajo za obvezne like in za prosti program. Ko vozijo obvezne like, jim odstranimo 'štopar'. Ko imajo deset let in več, se priporoča, da imajo dva para kotalk, ker imajo tiste kotalke, ki jih uporabljajo za obvezne like, drugačno podvozje in drugačna kolesca. Če morajo na treningu menjavati kolesca, je to zelo zamudno. Ko začnejo nastopati za slovensko reprezentanco (od desetega leta), lahko že imajo boljše kotalke, ki stanejo okoli 350 evrov. Komplet kakovostnih kolesc, ki jih je treba kupiti dodatno, stane 40 evrov. Majhni kotalkarji imajo en komplet vse leto, veliki pa okoli pol leta."
"Od kadetov dalje skoraj vsi za prosti program uporabljajo kotalke z izjemno lahkim podvozjem iz titana, ki so vredne tisoč evrov in več, tiste za obvezne like pa stanejo okoli 500 evrov. Tisti, ki tekmujejo samo v obveznih likih, imajo običajno dva para kotalk: ene za vožnjo po lokih, druge pa za zanke. Gre za dva različna programa, ki zahtevata drugačno podvozje. Tam je strošek okoli tisoč evrov. Za primer: vsak par kotalk Lucije Mlinarič je vreden čez tisoč evrov, a jih dobi od sponzorjev. Po odmevnih evropskih rezultatih so tudi Ana Turel, Jessica Marka in Lana Pregelj dobile po en par sponzorskih kotalk."
Zgodba najtrofejnejše slovenske kotalkarice Lucije Mlinarič
Ravno pravšnja sogovornica za umetnostno kotalkanje se nam je zdela tudi najtrofejnejša slovenska kotalkarica Lucija Mlinarič, ki nam je najprej razkrila začetek svoje uspešne zgodbe: "Ko sem bila stara 18 mesecev, sem za božič dobila prve kotalke na paščke. Nenehno sem jih imela obute in jih nikakor nisem želela sezuti. Pri treh letih in pol sta me starša skupaj s sestro, ki je bila stara pet let in pol, vpisala v klub za umetnostno kotalkanje Nova Gorica. Sestra je namreč imela težave s hrbtenico in so ji svetovali kotalkanje, jaz pa sem šla po njenih stopinjah."
Kot vsak šport tudi umetnostno kotalkanje niso samo jagode in čokolada, temveč pridejo tudi krizni trenutki, ko športnik pomisli, da bi odnehal: "V karieri sem imela kopico kriznih trenutkov. Najbolj kritično obdobje je bila puberteta, mislim, da v prvem in drugem letniku srednje šole. Takrat sem imela srečo, da sem imela dober trenerski kader in starše, ki so mi venomer stali ob strani, da sem vztrajala. Potem sem čez kakšno leto ugotovila, da je kotalkanje moje življenje in si ga brez njega sploh nisem mogla več predstavljati."
Kotalkanje je svetovni fenomen
Kotalkanje zahteva številna odrekanja, a po drugi strani vsakemu, ki se mu preda, prinese ogromno: "Z njim sem si izoblikovala osebnost, dalo mi je red, disciplino, vztrajnost, potrpežljivost. Naučila sem se tudi, da v življenju ne moreš vedno dobiti vsega, kar si želiš. Tudi to, da se znaš pobrati, ko ti je najhujše, ko si na tleh. Nauči te, da znaš prenesti poraze, da znaš zmagati. Sklepaš nova prijateljstva, poznanstva. S tem športom sem prepotovala vso Evropo in videla veliko sveta. Bila sem v Kolumbiji, Peruju, Argentini, Braziliji, na Kitajskem, na Novi Zelandiji in v Avstraliji. Zaradi kotalkanja sem se naučila tudi veliko jezikov, morda površno, a vseeno mi pridejo prav."
Čeprav gre za individualen šport, je za umetnostno kotalkanje značilno timsko delo: "S trenerjem sva ekipa, treniraš pa tudi z drugimi kolegi. Zamenjala sem veliko trenerjev z različnimi značaji. Tudi to prilagajanje mi je koristilo, saj moraš znati sprejemati določene kompromise, sprejemati mnenje drugih, se pogovarjati, iskati nove rešitve, reševati določene težave, se veseliti, zabavati. Da prideš v evropsko in svetovno špico, potrebuješ okoli deset let treningov, kar zadeva kadete in mlajše mladince, za člansko konkurenco pa tudi kakšnih 15 let."
Kotalkanje je uporabno tudi v zasebnem življenju
Umetnostno kotalkanje je skupek več športov. "Sestavljeno je iz atletike, gimnastike, plesa, akrobatike. Ko se fizično pripravljamo na kotalkanje, v treninge vključujemo vse to. Če hočeš narediti trojni obrat, moraš biti akrobat. Za to potrebuješ višino, hitrost, eksplozivnost. Ob tem moraš biti gibljiv, ker sicer težko narediš pirueto ali kakšen drug kotalkarski element. Imeti moraš občutek za ples in ritem, da se lahko telesno izraziš. Na tekmah dobimo dve oceni: za tehnično dovršenost in umetniški vtis. Kotalkanje je tesno povezano tudi z glasbo. Sama zmeraj iščem nove glasbene stile, prek katerih skušam na najboljši mogoči način izraziti svojo kotalkarsko predstavo."
Umetnostno kotalkanje je tudi zelo praktično, saj ga lahko v zasebnem življenju uporabljaš v rekreativne namene: "V zasebnem življenju se lahko naokoli voziš z rolerji, kar počne veliko ljudi. Lahko pa se naokoli voziš tudi s kotalkami. To se v Sloveniji res zelo poredko vidi, v tujini pa je tega veliko več. Prijateljica iz Francije se je preselila v Ameriko in zdaj se vsak dan po Los Angelesu vozi s kotalkami. Ob tem pomislim, da bi si tudi jaz želela to početi! Ko bo sonce in spet malo bolj toplo, si bom obula kotalke in me boste videli, kako se kotalkam po Novi Gorici. A prej moram zamenjati kolesca s tistimi, ki so primerna za asfalt."