Kdo je Rosa Rekar, obetavna Slovenka z naslovom mladinske svetovne prvakinje?

Osemnajstletna športna plezalka Rosa Rekar je letos nase opozorila že s četrtim mestom na težavnostni tekmi svetovnega pokala v Brianconu v Franciji. Odlično formo je nadgradila z naslovom mladinske svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju v kategoriji do 20 let. V intervjuju za Sportal je spregovorila o svojih plezalnih začetkih, pomenu mentalne priprave in ciljih za prihodnost.

Foto: Ana Kovač

Rosa. Posebno ime imate. Se v ozadju skriva kakšna posebna zgodba?

Starša sta mi dala ime Rosa zato, ker sem bila ob rojstvu zelo majhna, s sestro dvojčico Ajdo sva se rodili mesec dni prezgodaj, in sem ju spominjala na kapljice jutranje rose.

Kako se je začela vaša plezalna zgodba? Izhajate iz plezalne družine?

Niti ne, a sta bila starša najbolj zaslužna za to, da sem se začela ukvarjati s plezanjem. Ko sem imela, mislim da sedem let, sta me vpisala na plezanje. Šla sem poskusit, bilo mi je všeč in vztrajam vse od takrat. Začela sem na Jesenicah pri trenerki Tjaši Kosič, zadnja leta treniram v Kranju pri Anžetu in Maji Štremfelj v klubu FA.

Kako hitro ste ugotovili, da je plezanje vaš šport?

Že odkar sem poskusila, mi je bilo plezanje zelo všeč, in ko ti je nekaj všeč, preprosto vztrajaš. Če so zraven še dobri rezultati, še bolje, je motivacija še večja. Nekaj časa sem vzporedno trenirala še balet in gimnastiko, potem sem se posvetila samo plezanju.

Foto: Ana Kovač

Kdo je bil v otroštvu vaš vzornik?

Mina Markovič in Maja Štremfelj (prej Vidmar).

Če preskočiva nekaj let in stopnic ter se ustaviva pri mladinskem svetovnem prvenstvu … Je bila zmaga vaš cilj ali vas je vendarle presenetilo?

Želja je bila, tudi cilj, nisem pa bila prepričana o tem, da mi lahko uspe. Veliko sem trenirala in na koncu mi je tudi uspelo.

Že na novinarski konferenci pred tekmo svetovnega pokala v Kopru ste omenili, da ste čutili, da letos niste napredovali samo fizično, ampak tudi mentalno. Se temu delu še posebej posvečate, sodelujete s športnim psihologom?

Enkrat sem se z mladinsko reprezentanco udeležila posveta s športno psihologinjo. Dala mi je zelo veliko dobrih napotkov, na katerih sem potem lahko gradila, izkoristila sem tudi vseh pet ur, ki smo jih imeli na voljo, in tudi naprej delala na tem področju. Veliko mi pomaga tudi to, da v klubu treniram še z dvema dekletoma iz mladinske ekipe, s katerima se lahko o vsem pogovorimo. Zdi se mi, da tudi to zelo veliko pomaga.

Foto: Ana Kovač

Torej zdaj strah in pritisk, ki ju čutite pred tekmo, znate obvladati oziroma usmeriti v pravo smer?

Da, v preteklosti sem imela veliko težav s samozavestjo ter s tem, da sem si sama nalagala pritisk in se bala, da bom storila napako. Zato sem plezala tako, kako naj to povem, da ne bi padla, in ne tako, da bi splezala smer. Bila sem preveč previdna, zdaj pa čutim, da se je moj pristop precej izboljšal in da grem lahko plezat brez strahu. Seveda sta še vedno prisotna nervoza in včasih pritisk, a vseeno se mi zdi, da sem se pri tem precej izboljšala.  

Tekmo v balvanskem plezanju ste na svetovnem prvenstvu izpustili. S kakšnim posebnim razlogom?

Tako sva se odločila s trenerjem in tudi sama menim, da v balvanih nisem tako konkurenčna kot v težavnosti. Drugi razlog je v tem, da sem si želela nekaj več časa pred tekmo v Kopru.

Na najvišji stopnički mladinske tekme v težavnosti na mladinskem svetovnem prvenstvu v Guiyangu na Kitajskem. Foto: Richard Aspland/IFSC

Lani ste se v Kopru uvrstili v polfinale, kakšni so cilji letos?

Če sem popolnoma iskrena, si nisem želela postavljati nobenega konkretnega cilja, da ne bi potem preveč živčno plezala in si ustvarjala pritiska. Si pa letos vsekakor želim nastopiti v finalu. Tekme se zelo veselim, še posebej zato, ker je doma ter me lahko pridejo spodbujat prijatelji in družina, kar mi veliko pomeni.

Tako kot vašo vrstnico Saro Čopar tudi vas jeseni čaka pomemben korak, študij na fakulteti, kar bo verjetno lažje usklajevati s plezanjem. Kje boste nadaljevali šolanje?

Tudi jaz upam, da bo lažje, da me ne bo potem kaj presenetilo in bom imela še več dela (smeh). Je pa odlično, da bom septembra, ko me čaka res ogromno tekem, še prosta. Po tekmi svetovnega pokala v Kopru nastopam še na svetovnem univerzitetnem prvenstvu, tudi tam bom plezala samo v težavnosti, potem sledijo članski evropski pokal v težavnosti v Bologni ter mladinski evropski pokal in še evropsko mladinsko prvenstvo, kjer bom poleg težavnosti nastopila tudi v balvanskem plezanju. September bo tako nabito poln.

Foto: Ana Kovač So zdaj vaši cilji še višji kot prej? Ko imate dokaz, da ste še kako konkurenčni.

Ambicije sem imela že prej, vendar nisem vedela, da se bodo uresničile tako hitro. Četrto mesto na tekmi svetovnega pokala v Brianconu me je res presenetilo, tega nisem pričakovala. Tudi če bi me leto nazaj vprašali glede svetovnega mladinskega prvenstva, nikoli ne bi rekla, da bom zmagala.

Kar pa zadeva študij, sem se vpisala na študij živilstva in prehrane na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. To področje me zelo zanima, tudi zaradi plezanja. Razmišljala sem tudi o študiju prehrane v Izoli, a ker treniram v Kranju, to ne bi bila preveč posrečena kombinacija.