Kaj danes okupira športnico Slovenije leta 1999? Več kot samo šport. #video

Metka Sparavec je že vse življenje povezana s plavanjem. Najprej je ob 5. uri zjutraj vstajala zaradi sebe in svojih treningov, zadnja leta to počne zaradi treningov svojih hčera, 18-letne Katje Fain, ene najbolj perspektivnih slovenskih plavalk, in dve leti mlajše Nike Fain, prav tako obetavne plavalke. No, vmes jo prebujata še dvojčka, ki sta Metko in njenega moža Borisa razveselila pred sedmimi meseci, družini pa korenito popestrila vsakdan.

Sparavceva ima bogato zbirko medalj in pokalov. Na Sredozemskih igrah v italijanskem Bariju leta 1997 je na 50 metrov prosto osvojila srebro. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Danes 41-letna Sparavceva je bila nekoč ena najboljših slovenskih plavalk. Leta 1997 je v svetovnem pokalu (Espoo na Finskem) osvojila prvo mesto, na Sredozemskih igrah v italijanskem Bariju je na 50 metrov prosto osvojila srebro in se na evropskem članskem prvenstvu v Sevilli kot prva slovenska plavalka na 50 metrov prosto uvrstila v finale (šesto mesto).

Dve leti pozneje pa je v Istanbulu v disciplini 50 metrov hrbtno osvojila bronasto odličje, kar je prva medalja za slovensko žensko plavanje. Uspeh je dopolnila s četrtim mestom na 100 metrov hrbtno.

Uspešna sezona ji je pred 20 leti prinesla tudi naziv športnica leta.

Leta 1998 je na evropskem prvenstvu v kratkih bazenih osvojila četrto mesto na 50 metrov hrbtno, šesto mesto na 50 metrov prosto in sedmo mesto na 50 metrov delfin. Istega leta je bila na svetovnem prvenstvu v avstralskem Perthu edina slovenska finalistka.

Na evropskem članskem prvenstvu v Sevilli istega leta pa se je kot prva slovenska plavalka uvrstila v finale (50 metrov prosto). Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Uvrstila se je tudi na olimpijske igre. V Atlanti je leta 1996 pri 17 letih predvsem nabirala izkušnje (25. mesto v disciplini 50 metrov prosto in 28. mesto v disciplini 100 metrov prosto), igre v Sydneyju leta 2000 pa je zaradi nosečnosti izpustila. Kmalu zatem je kariero zaključila.

Med letoma 1998 in 2004 je živela v Avstraliji, kjer je rodila obe starejši hčerki.

Po vrnitvi v domovino je končala študij ekonomije in pridobila licenco za inštruktorico fitnesa, potem pa se povsem po naključju (hčerki sta obiskovali plavalno šolo) spet začela zadrževati na bazenu Plavalnega kluba Maribor Branik, kjer je začela svojo športno kariero.

Najprej je pomagala v plavalni šoli, nato prevzela vlogo podpredsednice plavalnega kluba in nazadnje še trenersko.

Jutri bo s slovensko plavalno reprezentanco odpotovala v Glasgow, kjer bo med 4. in 8. decembrom evropsko prvenstvo v kratkih bazenih. 

Njena starejša hči Katja, letos že 3. na tekmi svetovnega pokala v Dohi, bo tam skušala odplavati svoje najboljše čase.

VIDEO: "Plavanje mi je dalo vse"

Miha Kos, vodja Hiše eksperimentov, je v intervjuju za naš medij nekoč dejal, da za starša ni lepšega kot doživeti, da je otrok v nečem boljši kot on. To bi že lahko veljalo za vas in vašo hči, uspešno plavalko Katjo Fain.

Glede na rezultate moram reči, da se je to že izkazalo. Je pa od mojih rezultatov minilo že toliko časa, da je prav, da napredujejo in da smo priča napredku. Je pa res lepo, če so otroci boljši od nas.

Sportal Študij v ZDA ji je odprl povsem nove življenjske dimenzije #video

Zanimivo je, da vi in vaš nekdanji mož Aleksander Fain nista bila preveč navdušena nad tem, da bi svoji hčerki usmerila v plavanje. Kaj vas je zadrževalo pri tem?

Res je, sploh nisem želela, da bi se hčerki ukvarjali s plavanjem, saj preveč dobro vem, koliko odrekanja to prinese s sabo in koliko je obveznosti.

Poskusila sem ju usmeriti v druge športe, še posebej Katjo, ki je trenirala atletiko in karate – obe z Niko sta bili državni prvakinji v svojih kategorijah −, že od malih nog je igrala tudi tenis. Na plavanje smo ju vpisali zgolj zato, da bi se naučili plavati, na koncu pa je plavanje prevladalo. Tukaj se ni dalo storiti nič (smeh, op. p.).

Plavanje prežema naše življenje, tudi njun oče je bil plavalec in naše življenje se hočeš nočeš vrti okrog plavanja.

Na koncu sta se morali odločiti in izbrati. Zmagalo je plavanje.

Sem se pa že od nekdaj zavedala, da bosta želeli biti v plavanju čim boljši, že od nekdaj sta kazali, da želita doseči mojo raven oziroma jo preseči.

Foto: Ana Kovač

Danes delate kot trenerka plavanja – je bil to vaš prvotni načrt? Glede na to, da ste študirali ekonomijo, lotili ste se celo magisterija.

Res je, moja pot se je nekaj let oddaljevala od plavanja, a ko sta tudi hčerki začeli plavati, sem se spet začela pojavljati na bazenu. Stari obrazi so me opazili in kmalu je prišla ponudba, naj se jim pridružim oziroma pomagam v plavalni šoli.

Tam sem začela, nato je to zahtevalo vedno več časa in na koncu sem spet v popolnosti pristala v plavanju.

Kaj pa je bil načrt?

Doštudirati ekonomijo. Prej mi ni uspelo študija usklajevati s plavanjem, zato je moral študij počakati.

Nekaj let sva z nekdanjim možem živela v Avstraliji in ko smo se leta 2004 vrnili v Slovenijo, sem se odločila, da je zdaj čas, da nekaj storim zase, da poskrbim tudi za svojo izobrazbo. Razmišljala sem o neki bolj običajni službi, no, na koncu pa sem pristala v športu.

Sportal Od vrhunske plavalke do direktorice #intervju

Kako ste pristali v Avstraliji?

Z nekdanjim možem, takrat je bil še moj fant, sva se z mojim takratnim trenerjem Genadijem Tureckim dogovorila, da se pridruživa treningom avstralskih plavalcev na inštitutu za šport v Canberri. Zakaj ne? Na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev prava. Tisto leto, to je leta 1998, mi je šlo res dobro.

Je bilo plavanje takrat bolje finančno podprto, kot je danes?

Podobno kot danes. K sreči so nas podpirali na raznih ministrstvih – jaz sem bila zaposlena na ministrstvu za obrambo, seveda pa se od nagrad ni dalo dalo živeti.

Danes je te podpore še manj kot takrat. Plavalke niso tako prepoznavne, kot smo bile me. Bolj kot ne smo plavale za dušo.

Foto: Ana Kovač

Kaj je bila največja nagrada?

Mislim, da so bile največ vredne zlate ploščice, ki so jih delili na nekem tekmovanju v Italiji, sicer pa nič kaj takega. Bile so denarne nagrade, a seveda ne tako visoke kot danes za res vrhunsko raven.

K sreči je nova plavalna liga (International Swimming League − ISL) precej dobro finančno podprta. Ustanovil jo je nek ukrajinski poslovnež, ki ima zelo rad plavanje in ki si želi zagotoviti, da bi plavalci lahko živeli od plavanja. Tudi Mednarodna plavalna zveza (FINA) gre v to smer, da se na svetovnih pokalih podeljuje tudi denarne nagrade ….

Plavanje se v poplavi športov v slovenskem prostoru izgublja. Kako ga po vašem mnenju približati ljudem? Verjetno je del odgovornosti tudi na nas medijih.

Eden od novinarjev me je na nedavni novinarski konferenci vprašal, zakaj smo bili plavalci včasih bolj prepoznavni kot danes. Mislim, da nismo mi krivi. Vse je povezano. Ker ni medijske podpore, tudi ni sponzorjev.

Sportal Olimpijka je v Sydneyju dobila informacijo, ki je spremenila njeno nadaljnjo pot #video

Ko je moja hči Katja dobila medaljo na tekmi svetovnega pokala (tretje mesto v Dohi na 400 metrov prosto), o tem v Sloveniji ni bilo kaj dosti slišati. Če na primer medaljo dobi skakalec ali Ilka Štuhec, je zgodba seveda precej drugačna.

Pa ne da nam manjka dobrih rezultatov. Peter John Stevens je osvojil medaljo na SP, plavalci se uvrščajo v finala, pa to ni dovolj. Dejstvo je, da v plavanju zaradi ogromne konkurence že uvrstitev v finale pomeni ogromno, a v Sloveniji to ni nič vredno. Športi pri nas res niso enakovredno obravnavani.

Se pravi, da je bila odločitev športnih novinarjev, da vas leta 1999 razglasijo za športnico leta, res nekaj izjemnega?

Res je, čeprav se mi takrat ni zdelo, ampak zdaj, ko gledam nazaj, vendarle je. Mislim, da je od plavalk edino Sara Isaković, dobitnica srebrne olimpijske medalje v Pekingu, dobila ta naziv.

Jabolko ne pade daleč od drevesa. Metkina hči Katja Fain je ena najbolj obetavnih slovenskih plavalk. Letos se je v svetovnem pokalu že povzplela na zmagovalni oder. V Dohi je bila na 400 metrov prosto tretja. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Leta 2000 ste zaključili kariero – kakšni so bili vaši prvi koraki? Takrat ste živeli v Avstraliji. Kako to, da ravno tam?

Najprej nekaj časa nisem počela ničesar … nekdanji mož je začel študirati, zase pa priznam, da sem se še iskala.

Iz Canberre sva se preselila v Perth, kjer mi je bilo izredno všeč. Že ko sem januarja 1998 tam plavala na svetovnem prvenstvu, mi je bilo všeč … Takrat sem izjavila, da bi, če bi živela v tujini, živela v Avstraliji. K sreči se mi je želja izpolnila.

Obe starejši hčerki sta se rodili tam, in ker smo imeli v Avstraliji stalno prebivališče, imata obe tudi avstralsko državljanstvo. Če bi torej nekoč želeli trenirati tam, bi lahko. Pogoji za treninge plavanja so tam precej boljši kot pri nas, je pa tudi konkurenca neprimerno večja.

Leta 2004 smo se odločili, da se vrnemo v Slovenijo. Nika je imela takrat pol leta, počakali smo še na cepljenja, ki so bila za takrat na programu, in se vrnili domov.  V Avstraliji je bilo težko, ker tam nismo imeli nobenega varstva, podpore … ni se tako lahko znajti v tujem okolju.

V Sloveniji sem kmalu pridobila licenco za inštruktorja fitnesa in trenerja plavanja. V sezoni 2011/2012 sem se znašla v trenerskih vodah. Letošnja sezona bo še posebej zahtevna, pred nami je olimpijsko leto.

Z možem Borisom in sedemmesečnima dvojčkoma. Foto: Ana Kovač

Ampak zdaj ste na porodniškem dopustu.

Polovično, polovično pa delam kot trenerka, v veliko pomoč so nam babice in dedki.

Kako je biti trener svojim otrokom?

Po eni strani je lažje, po drugi pa vsekakor ne. Meja se lahko zabriše ali pa je sploh ni. Zavedam se, da sem do Katje in Nike bolj zahtevna kot do drugih v skupini. Ne želim, da bi se drugi počutili zapostavljeni.

Sicer pa je moje načelo, da je vzgoja raje bolj stroga kot pa premalo.

Doma je veliko podrejeno plavanju, čeprav to skušamo omejiti, a ne gre. Če smo skupaj na treningih, drugače ne gre. Imamo cilje, ki se uresničujejo korak za korakom ….

Kakšni so cilji v tej sezoni?

Prvi cilj je doseči olimpijsko normo. Na poti imamo dve evropski prvenstvi, kjer je cilj uvrstitev med prvih osem ... Časi, ki jih plavalci dosegajo v tej sezoni, so nenormalni, predolimpijska sezona je v bistvu res najtežja sezona in težko je priti zraven.

Plavalne velesile imajo precej boljše pogoje kot mi in to je dejstvo. Skušamo ujeti korak z najboljšimi. Če si zraven, se tudi psihično naučiš tekmovati v finalu.

Kaj jima lahko svetujete na podlagi lastnih izkušenj?

Težko rečem, najstniki so vedno taki, da gredo z glavo skozi zid. Tudi mi smo počeli vse tisto, kar so nam starši odsvetovali (smeh, op. p.).

Lažje je, ker vem, kaj se dogaja na treningu, znam oceniti, kdaj je meja, prek katere ne gre, če je treba, lahko spremenim trening …

Tudi olimpijsko izkušnjo iz Atlante leta 1996 imate.

Da, dekleti potrebujeta izkušnjo z velikih tekmovanj. Morata znati plavati v finalu z najboljšimi na svetu. Pritisk tega, kdo plava v sosednji progi, je ogromen.

Starejše in bolj izkušene tekmovalke imajo psihološko prednost, tega pa se moraš naučiti.

Sparavceva z nekdanjimi reprezentančnimi kolegicami Uršo Potočnik Slapšak in sestrama Alenko in Natašo Kejžar. Foto: STA ,

Na katero tekmo imate najlepše spomine? Na EP v Istanbulu leta 1999, kjer ste osvojili bronasto odličje, prvo medaljo za slovensko žensko plavanje v zgodovini?

Res je, to je bila moja prva večja medalja. Mi pa veliko pomeni tudi četrto mesto na 100 metrov, s tega vidika, da gre za olimpijsko disciplino.

Je bila to v Sloveniji pomembna novica?

Je bila. Takrat je bilo plavanje še med tisto peščico športov, ki se ji je posvečalo veliko pozornosti.

Tudi prvi ženski finale je v vaši lasti.

Res je, na EP leta 1997 sem osvojila šesto mesto.

Olimpijske igre v Sydneyju leta 2000 ste morali zaradi nosečnosti izpustiti …

Res, a že pred tem sem se odločila, da zaključim kariero. Izgubila sem vso motivacijo … Avstralci kar naenkrat niso več dovolili, da treniram z njimi, trenerji me niso več želeli trenirati. Bila sem jim prevelika konkurenca. Ko sem morala trenirati sama, me je minilo.