"Grdo ga pogledaš, on tebe nazaj, pa takoj veš, koliko je ura"

Sportal tokrat v družbi kar dveh dveh eminentnih gostij. Prva (kratkolasa Tina Trstenjak) je svetovna prvakinja v judu v kategoriji do 63 kilogramov, druga, Ana Velenšek (svetlejša in višja), pa je podprvakinja v kategoriji do 78 kilogramov. Skupaj trenirata že 15 let, družijo ju trener, legendarni Marjan Fabjan, in tudi sanje: olimpijska medalja. Intervju s Tino in Ano smo opravili v izredno sproščenem vzdušju, povsem drugačnem od tistega, ki smo ga od resnih judoistk, ki tudi po težko prigarani zmagi iz sebe le stežka iztisneta nasmešek, pričakovali.

Trener Marjan Fabjan vama je po uspešnem svetovnem prvenstvu v Astani namenil teden dni počitka. Kako sta ga izkoristili?

Ana Velenšek: Dobro, je pa tudi res, da nisva vedeli, da bova dobili teden dni prosto.

Aha, to torej ni bila nagrada, ki je bila znana že pred odhodom na svetovno prvenstvo?

Ana: Ne (smeh).

Za vama je prvi trening po tednu dni. Naporno? (Lopato smo obiskali v ponedeljek – op. p.)

Ana: Današnji trening je bil bolj nezahteven … a se nama vseeno seveda pozna, da sva bili teden dni prosti.

Je telo že potrebovalo trening, tako kot včasih potrebuje zelenjavo ali čokolado?

Tina (smeh): Telo bi še počivalo, samo glava ve, da se je treba vrniti.
Ana: Treba je začeti, že en teden je bil veliko …

Ali so v klubu Sankaku svetovni prvaki ali podprvaki deležni posebnega statusa ali so povsem enakovredni z drugimi?

Ana: Ne, kje pa. Vsi smo enaki in vsi delamo za vse.

Jutranji trening se začenja ob 6. uri. Kako dolgo že vstajata tako zgodaj?

Tina: Najmanj deset let.
Ana: Od devetega razreda … Ja, deset let.

O trenerju Fabjanu smo slišali marsikaj. Da je strog, da od svojih varovancev zahteva ogromno. Kaj je po vajinem mnenju tisto, kar ga dela tako uspešnega, po čem izstopa? In kaj je najbolj radikalnega, kar zahteva od nas?

Ana: V bistvu ne zahteva ničesar nevsakdanjega, vendar se ljudem to, kar pač zahteva, zdi nekaj ekstremnega, presenetljivega. Včasih je bilo to, da se držiš dogovorov, da si točen, nekaj povsem vsakdanjega, danes pa je to skoraj šokantno. To, da otroke nauči zlagati copate in točnosti … Meni se to ne zdi nič takega. A ljudje delajo celo dramo iz tega, češ, kako si mi to sploh lahko dovolimo?

In kaj se zgodi, če zamudite? V dokumentarcu o Fabjanu smo videli primer, ko je judoist moral takoj zapustiti telovadnico in oditi domov.

Tina: Ne vem, nisem še zamudila. Ana: Mislim, da v resnici ni tako hudo. Seveda se dogaja, da kdo zaspi, ampak potem pač podaljša trening. Nič takega.

Trenirate v paru. Kako si izberete sparing partnerja? Vidve, kot smo videli na treningu, obe trenirata z moškim.

Ana: Glede na težo in višino.
Tina: Midve bi težko delali skupaj. Ana: Med nama je velika razlika v teži in višini, tako da nama nikakor ne bi šlo skupaj. Pri vajah za moč bi bilo meni prelahko, njej pretežko. Pogosto se med seboj tudi zamenjamo.

Dobro, to je partner za trening, kaj pa za pogovor?

Ana: Je isti. Časa za pogovor niti ni. Grdo ga pogledaš, on tebe nazaj, pa takoj veš, koliko je ura (smeh – op. p.).

Se spomnita, kdaj so se vajine poti prvič križale?

Tina: Leta 1999.

To ste izstrelili kot iz topa. Kako to tako natančno veste?

Tina: Ker je Ana takrat začela trenirati v isti skupini kot jaz.
Ana: No, v bistvu je bilo to marca 2000, prej sem trenirala v začetniški skupini. Tina: Okej, okej, za eno leto sem se zmotila. (smeh – op. p.)

Se družita tudi v prostem času?

Tina: Midve se dovolj gledava že na treningih (smeh).
Ana: Nimava časa, da bi kam skupaj hodili.

Mislita, da se vaju fantje zunaj telovadnice bojijo?

Tina: (smeh) Ne vem, nisem še nikogar vprašala.

Ciljam bolj na najstniška leta, ko fantje začnejo nadlegovati dekleta. Predvidevam, da sta se vidve znali dobro braniti.

Ana: Obiskovala sem športno gimnazijo in se tam večino časa družila z dvema dvometrašema, tako da teh težav nisem imela.

Vi bi bili rojeni za košarko, Ana. No, pa ste se pred judom raje skoncentrirali na harmoniko, flavto in ples. Vse troje je zelo zanimivo. Zanimiv preskok.

Ana: V Šentjurju sem obiskovala glasbeno šolo, a nisem dolgo igrala harmonike.
Tina: Škoda. Pa tako dobro ji je šlo …

Zakaj ste odnehali? Saj veste, da je harmonika srce vsake slovenske zabave.

Ana: Ja, to že, ampak jaz sem igrala klavirsko harmoniko, ne frajtonarice. No, v resnici sem želela igrati sintesajzer. Pa so mi doma rekli, če se bom naučila harmoniko, bom obvladala tudi sintesajzer. Flavto sem igrala, ko sem bila mlajša. Mislim, da sem imela pet ali šest let.

Kam ste uspeli stisniti še ples?

Ana: Obiskovala sem plesne urice pri Tinkari iz skupine Bepop.

Velika oboževalka?

Ana: Velika, ja. No, sem pa hkrati trenirala tudi košarko.

Ogromno športne kilometrine torej.

Tina: Ja, Ana je multitalent.
Ana: Nekaj časa sem vzporedno trenirala košarko in judo. Košarko smo igrali celo v ŠKL. Pozneje sem se morala odločiti za eno in izbrala judo.

Ali trener Fabjan pokaže, kdaj na nekoga računa, da bo dosegal velike rezultate, in kdo od vas bo judo treniral povsem rekreativno?

Ana: Ne, od vseh zahteva enako. Selekcija se tako ali tako naredi sama. Velika razlika je pri prehodu iz osnovne šole v srednjo, še večja pri prehodu na fakulteto. Ker v Celju ni fakultet, se jih veliko odseli v Ljubljano ali Maribor, tam pa judo počasi opustijo.

Kako sta zašli v judoistične vode?

Tina: Moja babica živi v Šmartnem, blizu Ane, in tako sem se vsako soboto iz Celja vozila mimo Lopate. Vedno me je zanimalo, kaj se tu dogaja. Zakaj je toliko avtomobilov? Starša sta mi povedala, da tukaj trenirajo judo in da si bomo enkrat ogledali trening. Najbrž sta mislila, da bom na to pozabila, a nisem, in ni jima preostalo drugega, kot da me odpeljeta tja. Takrat sem imela osem let.

In prvo leto ste se učili zlagati kimono in copate.

Tina: Ja, med drugim tudi to. Igrali smo se razne igre, učili smo se padanja. Imeli smo se res lepo.

Ana, kakšna je vaša zgodba?

Ana: Jaz prihajam iz Šmartnega. Tudi mi smo se do Celja vozili mimo Lopate in tudi mene je vedno zanimalo, zakaj je tu takšna gneča.

Kdaj se je zgodil preskok, ko treningi niso bili več samo zanimivi, ampak tudi intenzivni, garaški?

Ana: Vse skupaj gre tako po korakih, da se niti sam ne zavedaš, kdaj padeš notri.
Tina: Ja, najprej treniraš enkrat tedensko, na koncu že vsak dan, potem že dvakrat na dan. Pozneje pa si že kar naprej tu.

In kaj je čar juda?

Tina: Da je tisto, kar vanj vložiš, tudi poplačano. V večini primerov. Ana: In da se lahko, ko si jezen, nad nekom zneseš.

Tina, po zmagi na svetovnem prvenstvu nismo opazili nobenega hudega izbruha veselja, kot ga poznamo pri drugih športih. Zakaj ne?

Tina: Pri meni zato, ker še nisem osvojila tistega, kar si želim.
Ana: Ja, ker to ni naš osnovni cilj.

Naslov svetovne prvakinje torej ni dovolj?

Tina: Saj je veliko, samo dejstvo je, da lahko osvojiš tudi več kot to.

Ja, zlato olimpijsko medaljo.

(se spogledata).

Tina in Ana: Medaljo.

Olimpijsko?

Obe: Ja.
Ana: Ne razumite narobe. To, kar nama je uspelo na svetovnem prvenstvu, so lepi uspehi, a so le postaja na poti do največjega. Tina: Saj sva veseli, le tega veselja ne razkazujeva naokrog.

Kakšne spomine imata na Astano, kjer sta dosegli uspeha kariere? Vama je uspelo videti del kazahstanske prestolnice?

Tina: Ne, samo telovadnico in hotel. Me je pa presenetilo, da je bila dvorana polna tudi med tednom, česar nismo vajeni. Ljudje so s tem svetovnim prvenstvom res živeli in dihali.

Kaj pa rezultatsko? Ana, je bilo drugo mesto dovolj?

Ana: Nekaj grenkega priokusa ostaja …
Tina: No, jaz imam kar lepe spomine na prvenstvo. Čudno bi bilo, če jih ne bi imela.

Čutiti je, kot da sta nanj že pozabili.

Ana: Seveda, olimpijske igre se bližajo. Vsi mislijo, kako daleč so, v resnici pa so tik pred vrati in ni časa, da bi te uspehe napihovali in proslavljali.

Je ta uspeh za vaju zdaj še večje breme?

Tina: Ne vem, ne smeš si jemati k srcu.

In kako to narediš?

(Tišina).

Ana, vi olimpijsko izkušnjo že imate. Tekmovali ste že leta 2012. Vam bo zato v Riu lažje?

Tina: Tudi jaz sem bila v Londonu, le da tam nisem tekmovala, ampak sem na olimpijske igre potovala kot sparing partnerica. Mislim, da sem olimpijsko vzdušje užila v pravem pomenu besede. Uživala sem. Še zdaj sem hvaležna, da sem se lahko udeležila iger. Vse sem doživela, samo tekmovala nisem. Medtem ko so se tekmovalci koncentrirali samo na tekmo, sem jaz lahko počela še kaj drugega.

So olimpijske igre res tako velika stvar, kot jo prikazujemo v medijih?

Ana: Ja, a je hkrati tudi pomembno, da olimpijsko tekmo vzameš kot vsako drugo. Mene je mogoče ravno to zmotilo. Ko sem prišla na blazino, sem okamnela in izgubila že prvo borbo. Odpovedala sem. Ne vem, očitno je pomembnost olimpijskih iger prišla za mano.

Videti je, da so spomini še precej grenki. Druga tema: kaj je pri Fabjanu drugače kot pri drugih trenerjih?

Tina: On dela s srcem.
Ana: V vsakega od nas se tako poglobi, da točno ve, kako mora s kom ravnati. Kaj mora komu reči, v katerem trenutku. Tudi program treningov izpelje tako, da ima vsak nekaj od njih. Ne gre za to, da bi se usmeril zgolj na enega tekmovalca. Ne, on jih ima ogromno, program pa zna prilagoditi tako, da vsi napredujemo. Seveda je veliko odvisno tudi od samodiscipline.

Ve, do koga mora biti prijazen in v kakšnem trenutku?

Ana: Da, točno ve, kako iz nas spraviti maksimum.

Menda ve tudi, kaj se vam dogaja v zasebnem življenju?

Ana: Pustimo to (smeh – op. p.)

Kaj je predpogoj za uspeh pri judu?

Ana: Da si pripravljen trenirati in se marsičemu odpovedati. Tina: Judu moraš posvetiti vse.

Sta se že kdaj znašli v tako globoki krizi, da sta kimono že skoraj zabrisali v kot?

Ana: Mislim, da vsak od nas enkrat pride do te točke.

Verjetno takrat, ko ni rezultatov.

Ana: Ali ko ti je težko, pa se sprašuješ, kaj mi je tega treba.

Se vidita v trenerski vlogi? Urška Žolnir je uspešno prestopila v trenerske vode.

Obe: Ne.
Tina: Morda se kaj spremeni, a v tem trenutku se v tej vlogi ne vidim. Ni tako lahko, kot je morda videti.
Ana: Nekaj časa sem trenirala začetnike, vendar je bilo preveč naporno. Nekateri so za to vlogo rojeni. Na primer Lucija (Polavder – op. a.) je idealna za treniranje otrok, nekateri pač nismo.

Kam si želita, da bi vaju zapeljalo življenje?

Ana: Upam, da bo kaj v povezavi s študijem.

Vaš naziv bo/je organizator socialne mreže. Kaj to pomeni?

Ana: Moje področje dela bo sociala. Gre za povezovanje kriznih centrov, varnih hiš, domov za starostnike, skratka za koordinacijo med njimi.

Kako domači sta z družbenimi omrežji?

Ana: Jaz imam profil na Facebooku. Tina: Jaz pa ne, ker nimam časa. (smeh)

Znano je, da varovanci Marjana Fabjana na pripravah in tekmovanjih ne smejo uporabljati mobitelov. Kako vama je všeč ta ukrep?

Ana: To je nekaj povsem normalnega.

Ste na pripravah in tekmovanjih izolirani od medijev? Sprašujem zato, ker je Fabjan izpostavil, da ste vi, Tina, naredili napako, ker ste na pripravah preverjali elektronsko pošto in sporočila na telefonu, potem pa naleteli tudi na obvestilo, da ne boste dobili službe.

Tina: Nimamo ne računalnikov ne telefonov in ne interneta.

Spremljate forume, kraj za pljuvanje čez vse, kar leze in gre?

Tina: V bistvu sem jih spremljala samo takrat, ko je v javnosti zaokrožila informacija glede moje zaposlitve, a mi je zelo žal, da sem jih.

Ste razmišljanja o službi postavili na stranski tir?

Tina: Stvari se premikajo, kaj več v tem trenutku še ne morem povedati. Da ne bo spet kaj prehitro ušlo v javnost. Tu je bilo veliko rečenega, malo pa storjenega.

Kaj mislite s tem?

Tina: Resnica je, da nikoli nikogar nisem prosila za službo. Meni so službo ponudili sami. Tega sem bila seveda vesela. No, tri tedne pred tekmo so mi povedali, da službe vendarle ne bom dobila. To je bil zame velik šok, še posebej v takem obdobju in pred tako pomembno tekmo.

Kako ste se uspeli sestaviti? Na koncu ste postali svetovna prvakinja.

Tina: Na tekmi o tem nisem razmišljala. Bila sem sicer nekoliko skeptična, saj zaradi vsega skupaj nisem mogla dobro trenirati. Psihično me je vse skupaj uničilo, na tekmi pa sem pozabila tudi na to.

Kakšni so vajini kratkoročni in dolgoročni cilji, povezani z judom?

Tina: Moj kratkoročni in dolgoročni cilj je, da ostanem zdrava.
Ana: Da ostanem brez poškodb.
Tina: Da bova lahko sledili programu našega trenerja.