Fak dvignil največ prahu, zdaj je ambasador in pol

Prva misel ob povezanosti slovenskega in hrvaškega športa? Tukaj ni dileme. Čeprav biatlonska sezona trenutno miruje, je z naskokom največji ambasador slovensko-hrvaških odnosov Jakov Fak. In vsega, kar spada zraven. ''Tiste meje, ki obstajajo med državama, postavljajo politiki, v športu pa jih ne bi smelo biti. Če si sam postavljaš te meje, potem obstajajo, če pa jih poskušaš izničiti, je vse lažje. Tako treningi kot nastopi za drugo reprezentanco,'' je vrhunski biatlonec iz Mrkopalja razmišljal po usodni odločitvi, da se priključi slovenski reprezentanci. Tudi na največjih tekmovanjih. Njegova zgodba prinaša medalje, a tudi spomin na vihrava čustva kritikov, ki so netaktno privrela na dan v trenutkih, ko se je odločalo o odmevni selitvi v sosedski tabor. Ni mu bilo postlano z rožicami, na Hrvaškem so mu zamerili, da je izdal domovino, a je Jaka prenesel vse provokacije, nato pa v intervjuju za Jutarnji list dejal, da je prepričan o tem, da je večji Hrvat od vseh tistih, ki ga obsojajo za izdajo. ''Meni Hrvaške nihče ne more vzeti! Preprosto, pot do izpolnitve sanj je vodila skozi Slovenijo,'' je pojasnjeval Fak in zaupal, da takrat, ko bere žaljive komentarje, čuti nezadovoljstvo in ogorčenost bralcev. Očitno nad svojim življenjem. Odločitev o selitvi v Slovenijo je bila najtežja v življenju, a po njegovih besedah tudi nujno potrebna zaradi boljših pogojev za treniranje. Zgodba zimskega junaka iz Gorskega kotarja je najbolj odmevna na slovensko-hrvaškem športnem vlaku. Ne samo, da je Jakov ohranil raven osvajanja najvišjih mest in postal stalnica v svetovnem vrhu, prikupil se je tudi slovenskim ljubiteljem športa. Z izvrstnim slovenskim jezikom, s katerim se nikdar ne bo moglo pohvaliti ogromno prišlekov, pa čeprav so v Sloveniji že nekaj desetletij. Ostal je skromen v srcu, vedno razmišljal trezno in ne nazadnje deželi na sončni strani Alp priboril prvo zlato medaljo na svetovnem prvenstvu. In poskrbel, da so se omenjenih rezultatov veselili tudi na Hrvaškem. Ter mu privoščili, čeprav je nekatere še vedno bolelo, ker ga na tekmovanjih več ne spremlja hrvaška zastava. Zaradi zbliževanja slovensko-hrvaških odnosov ima odgovorno nalogo ambasadorja, tej je dorasel in jo opravlja z izjemno odliko. Resničen primer plemenitega športnika.

Puc povezoval ljudi na vsakem koraku

Slovenija in Hrvaška delita marsikaj skupnega. Zemljepisni sosedi sta že več stoletij, tako da so se izoblikovale številne podobnosti. Prepoznajo se na vsakem koraku, na različnih področjih, ko pa beseda nanese na šport, je treba priznati, da so nekateri bolj razviti, prepoznani oziroma medijsko podprti v Sloveniji, drugi pa na Hrvaškem. Kar zadeva biatlon, je ta nesporno boljši v Sloveniji, in to za nekaj svetlobnih let, kar je Faka tudi vodilo do spremembe. Pri kar nekaj moštvenih športih pa je drugače. Na primer rokometu, kjer so Hrvati, kar zadeva reprezentančne uspehe v zadnjih desetletjih, svetovna velesila. In nekaj razredov pred Slovenijo. Sredi devetdesetih let preteklega stoletja so že tako močni ekipi priključili slovenski biser Iztoka Puca, tedanjega zvezdnika (evropskega prvaka) Zagreba. Rokometni zvezdnik iz Šoštanja, ki je zaradi zahrbtne bolezni žal mnogo prehitro zapustil svet, je s hrvaško reprezentanco osvajal najvišja mesta na največjih tekmovanjih. Postal je tudi olimpijski prvak v Atlanti (1996), nato pa s Slovenijo štiri leta pozneje (prav po zaslugi zmage nad Hrvaško) oral ledino na olimpijskem turnirju v Sydneyju. Ko nas je zapustil, so se v Celju v spomin nanj pomerili slovenski in hrvaški olimpijci, s katerimi je branil barve na največjem tekmovanju. Bilo je čustveno, sosedi, tradicionalno največji rivali v tekmovalnem smislu pa so se združili v eno in priznali, da je Iztok opravljal vlogo, na katero bi lahko bil ponosen marsikateri politik. ''Kjerkoli je že bil, je vedno povezoval ljudi. Bil je naš, skupen in ponosni smo nanj. Nikoli nas ne bo zapustil,'' je takrat dejal dolgoletni kapetan slovenske reprezentance Uroš Šerbec, ki je na potovanjih z Iztokom pogosto delil sobo. Nazadnje je na slovensko-hrvaški rokometni vlak vstopil Nik Tominec.

Anićevo vodila lažja pot do slovenskega dresa

Iztoka je premamila ambicija stalnih dokazovanj za prva mesta. S Slovenijo to v začetnih letih osamosvojitve ni bilo mogoče. Poročen je bil s Hrvatico, hčerko hrvaške rokometne legende, njegov sin Borut, rojen na Hrvaškem, pa je športno ljubezen izpovedal teniškemu loparju. In nakazal je podobno pot, saj je slovensko zastavo zamenjal za hrvaško. Obratno se je odločila taekwondoistka Franka Anić. Če je slovenska javnost ni poznala prej, jo je bolje spoznala na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je Dalmatinka s slovenskim potnim listom osvojila visoko peto mesto in bila do zadnjega v igri za odličja. Anićevo pa je vodila veliko bolj udobna pot do novega dresa, saj ima že od rojstva slovensko državljanstvo, Jakov Fak pa je moral pogoltniti marsikatero grenko, da je lahko v žep pospravil potni list. Franka na Hrvaškem ni dobila prave priložnosti, zaradi velike konkurence pa začela tekmovati za domovino mame Martine, ki prihaja iz Grgarja pri Novi Gorici. Slovenska reprezentanka je postala leta 2010.

Hrvaški košarkarji krepili slovensko reprezentanco

To so le največji primeri slovensko-hrvaškega sodelovanja. Če ste si na Sportalu prebrali intervju s košarkarsko legendo Vinkom Jelovcem, Istranom s slovenskim in hrvaškim potnim listom, ste spoznali še enega športnika, ki je ostal v lepem spominu na obeh straneh Kolpe. A takrat smo še govorili o skupni državi. Hrvaški košarkarji so v obdobju državne samostojnosti znali slovenski reprezentanci vliti dodatno kakovost.

Članski dres so oblekli štirje. Mario Kraljević, rojeni Splitčan, je bil dolgo časa celo na prvem mestu po številu nastopov, pomemben pečat, tu je govora tudi o klubski karieri, pa so pustili še Jurica Golemac, Stipe Modrić in Miloš Paravinja. Pa tudi Ivica Jurković, ki je prav tako Hrvat, a prihaja iz Hercegovine (BiH). Na Hrvaškem ni bilo obratnega primera. Slovenski košarkar še ni zaigral za ''lijepo našo'', je pa Jure Zdovc na primer pred leti pomagal Splitu do državnega naslova, v Zagrebu pa igral Sašo Ožbolt. Primorec je na svet, zanimivo, privekal v Dubrovniku. Obstaja pa še nekaj športnikov, ki so nosili dres obeh reprezentanc. Balinar Bojan Novak je osvajal odličja za obe državi, v hokejski reprezentanci Hrvaške, ki ne dohaja kakovosti sosedske, pa so se predstavili vratar Gašper Krošelj, branilec Jan Loboda in napadalec Sašo Rajsar.

Židanu ni žal zanimive izkušnje

Ogromno je slovenskih športnikov s hrvaškimi koreninami. Nepregledna kopica. V nogometu, kralju športov, tudi daleč najbolj priljubljenim na Hrvaškem, najbolj izstopa zdajšnji slovenski selektor Srečko Katanec, podobno je z nekaj njegovimi nekdanjimi izbranci v nepozabnem zlatem rodu. Čeprav je imela slovenska izbrana vrsta nekaj naturaliziranih igralcev (na primer Aleksandra Rodića in Amerja Jukana), ki v družini niso poznali slovenskih korenin, pa ni bil nihče izmed njih Hrvat. Se je pa nekdanji up Maribora Dejan Školnik v času, ko bi lahko nosil dres slovenske mlade reprezentance, odločil, da bo igral za Hrvaško. Po njegovih stopinjah bi lahko šel tudi nadarjeni mladinec Sven Dodlek, ki še ni izdal končne odločitve. Slovensko-hrvaško nogometno zgodbo dopolnjuje Gregor Židan, ki je v začetku devetdesetih let nastopil v hrvaškem dresu, a na neuradnih tekmah. ''Takrat sem igral na Hrvaškem za zagrebški Dinamo. V začetku so mi rekli, da bom igral za selekcijo hrvaških klubov. Ko pa sem prišel na zbor, sem hitro videl, da gre za hrvaško reprezentanco. S tem nisem imel težav. Odločil sem se, da bom igral. Slovenska reprezentanca takrat namreč še ni obstajala, sam pa sem pred tem dvakrat že nastopil v dresu Jugoslavije. Takrat se je počasi že videlo, da se bo naša skupna pot končala, zato sem sprejel izziv. Zame je bila to zanimiva izkušnja, zaradi katere mi ni bilo niti najmanj žal,'' je v pogovoru za Sportal obujal spomine nekdanji nogometaš, ki je v Sloveniji igral še v Olimpiji in v Mariboru, pri katerem je pustil globok pečat.

Veliko Slovencev je nabiralo nogometno znanje v hrvaških klubih, tudi tisti, ki so prej ali pozneje nosili reprezentančni dres. Med njimi Boštjan Cesar, Klemen Lavrič, Sebastjan Cimerotić, Suad Fileković, Marinko Galić, Nastja Čeh, Zoran Pavlović, Boško Bošković, Borut Semler, Senad Tiganj, Robert Oblak, zdaj gre kot trenerju odlično Matjažu Keku ... Hrvaških nogometašev je bilo v zgodovini 1. SNL že na tone, najbolj znan je bil vsekakor Robert Prosinečki. Najbolj posrečen primer prisotnosti hrvaškega nogometa na slovenskih tleh, saj je zgolj v eni sezoni, ko je nastopal za Olimpijo, močno dvignil zanimanje za okroglo usnje, o njem pa razen osamljenih provokacij, ki so ušle iz političnih zelnikov, ni bilo slišati grdih besed. Če bo takšnih primerov v prihodnosti, ko bodo simbolično po vstopu Hrvaške v območje EU-ja odstranjene mejne zapore, še več, bodo lahko športniki s ponosom še naprej poudarjali, da so najboljši ambasadorji dobrih sosedskih odnosov.