Uroš Iskra

Četrtek,
4. 7. 2013,
22.40

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Erika Fabjan intervju odbojka na mivki

Četrtek, 4. 7. 2013, 22.40

8 let

Erika Fabjan, študentka prava, po novem tudi trenerka: Vrnitve ne izključujem

Uroš Iskra

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Po več kot letu dni, ko je Erika, starejša od sester Fabjan, naznanila odmik z vročih peščenih igrišč, smo se odločili, da jo malce povprašamo, kaj počne danes. Izvedeli smo marsikaj zanimivega.

Verjamemo, da še niste pozabili, kdo je 25-letna Erika Fabjan. Če ste, vam svetujem, da o njej vprašate svojega fanta ali moža in vam bo kot iz topa razložil vse podatke. Erika Fabjan je tisto dekle, ki je skupaj s sestro Simono svetu pokazalo, da se tudi v Sloveniji igra odlična odbojka na mivki, četudi so pogoji slabi, da ne rečemo katrastofalni. Bili sta prvi Slovenki, ki sta se uvrstili v glavni turnir kakšnega turnirja v svetovni ligi. To jima je prvič uspelo leta 2009 v nizozemskem Haagu, ko sta ju v prvem krogu premagali svetovni prvakinji Brazilki Larissa Franca in Juliana da Silva, potem pa v repasažu klonili proti gruzijski navezi Saka-Rtvelo in končali na 25. mestu. Uspeh kariere sta dosegli leto pozneje v Seulu, ko sta v prvem krogu glavnega dela najprej morali priznati premoč drugima nosilkama, Američankama April Ross in Jennifer Kessy, tudi že svetovni prvakinji. Nato sta v repesažu odpravili Avstrijki Hanselovo in Montagnollijevo, za prehod med prvih devet ekip pa sta, podobno kot na Nizozemskem, nasmeh z obrazov ukradli Gruzijki. Zasedli sta končno 13. mesto. Imata tudi dve 17. mesti s turnirja svetovne lige iz finskega Alanda in kitajske Sanye. Omeniti je treba tudi deveto mesto z evropskega prvenstva v Berlinu, dve drugi mesti s turnirjev evropske lige Satellite iz romunske Konstante, četrto in peto mesto iz Vaduza, dvakrat pa sta bili tudi peti na Mastersu v Blackpoolu in poljskem Niechorzeu. Čeprav sta v Sloveniji veljali za daleč najboljši igralki, sta se le leta 2009 v članski konkurenci veselili državnega naslova, leta 2010 se zaradi poškodbe tekmovanja nista udeležili, leto pozneje pa sta že nemotivirano Eriko in Simono v finalu premagali Andreja Vodeb in Martina Jakob. Sestrska naveza je od leta 2004 do leta 2011 na turnirjih po Evropi in po svetu s svojimi rezultati zaslužila nekaj manj kot 17.000 ameriških dolarjev, znesek za normalen potek sezone, ki vključuje udeleževanje turnirjev svetovne lige FIVB, pa znaša okrog 50.000 evrov. Suhokrajnkama, doma sta iz vasice Pleš, torej ni bilo postlano z rožicami, veliko zaslug za dosežke, ki sta jih simpatični dekleti iz Dolenjske dosegli, je treba pripisati tudi požrtvovalnim staršem. S podobnimi težavami se spopada tudi zdajšnja prva slovenska dvojica, ki jo sestavljata Simona Fabjan in Andreja Vodeb. O tem, kaj počne Erika danes in kako zdaj gleda na ves položaj, si preberite v spodnjem intervjuju.

Konec marca lani je na dan prišla žalostna vest, da se umikate iz športnega sveta. Takrat ste govorili, da to ni dokončno slovo in da še obstaja možnost, da bi se lahko nekega dne vrnili. Koliko še razmišljate o tem? Še vedno si dopuščam možnost vrnitve na tekmovalna igrišča, kar pomeni, da bi se ob pravi priložnosti in ob ustreznih pogojih lahko vrnila. Predvsem je pod vprašanjem obseg, v katerem bi se vrnila v tekmovalno okolje. Ne morem reči, da sem bila ob koncu kariere slabe volje, odločitev je bila dobro premišljena in še zdaj stojim za njo. Mogoče je v tem primeru bolje govoriti o razočaranju, ker se v vseh teh letih kljub najinemu trudu, uspehih in upanju, da se nekatere temeljne stvari oziroma pogoji v odbojki na mivki obrnejo na bolje, to ni zgodilo. Daleč od tega.

Kaj bi se torej moralo zgoditi, spremeniti, da bi si dejali, to je to, Erika se vrača? Če bi se vrnila zato, da postanem dobra, kot sem bila pred tem, bi vsekakor želela pokrito dvorano za odbojko na mivki, ker bi bila tako od doma precej manj časa in bi se lažje posvečala tudi preostalim stvarem, na primer študiju. Dva ali trije meseci od doma bi bili velika razlika od tistih desetih v preteklosti.

Če bi se odločili za vrnitev na peščena igrišča, bi najbrž spet združili moči s Simono. Obstaja še kakšna druga možnost? Vsekakor bi bila Simona moja prva izbira, potem pa bi se ravnala glede na njeno odločitev.

Pred začetkom lanske dvoranske sezone je menda obstajala možnost, da odigrate sezono za ljubljanski Vital. Ali je to res, kako resni so bili pogovori in zakaj potem sodelovanja ni bilo? Trditev je resnična. Šlo je zgolj za možnost in omenjenemu klubu sem dala priložnost, da mi predstavi svojo vizijo, pri tem je nato tudi ostalo. Nekatere stvari, o katerih sem dvomila, so se pozneje izkazale za resnične.

Morebitna vrnitev med aktivne igralke je mišljena le za peščena igrišča ali še vedno pride v poštev tudi dvorana? Za obe možnosti pravim, da nikoli ne reci nikoli. Me pa mivka vsekakor veliko bolj mika, predvsem ker nisem prekinila kariere zaradi športa, ampak zaradi različnih drugih okoliščin in pogojev. Ta šport je preprosto del mene, pa naj se še tako trudim pretrgati stik.

Po koncu kariere ste se posvetili zgolj študiju prava in službi pri odvetniški družbi Pečanac in Rakun. Kako daleč ste pri študiju? Študij gre za zdaj po načrtu, v septembru se želim vpisati v tretji letnik.

Ste že imeli kaj prakse pri odvetniški družbi Pečanac in Rakun? Mislim, da bo treba kar po standardni poti in najprej dokončati študij ter opraviti PDI (pravniški državni izpit), potem pa upam, da bom lahko koga zastopala. Upam, da predvsem tiste obdolžene po krivem. Zdaj pa vse bolj spremljam iz ozadja in se učim od najboljših v odvetniški družbi Pečanac in Rakun.

Glede na to, da ste oseba, ki prekipeva od energije, kje ste jo to dobro leto in pol porabljali, če niste trenirali? Veliko energije so mi pobrali že študij prava in preostale obveznosti. Ne vem, kako mi to uspe, a vedno si najdem kaj za početi (smeh, op. p.). Fizični pripravljenosti sem posvečala veliko manj časa ravno zato, ker sem se zavestno odločila, da zdaj športne aktivnosti dam na stran in dam prednost drugim stvarem, ki so bile v preteklih letih zapostavljene. Občasno sem zahajala v Sunny Studio, ki naju je s sestro sponzorsko podpiral že prej, tudi zdaj smo ohranili sodelovanje. Pretežno sem se udeleževala vadb Les Mills, ki jih v Sunny Studiu izvajajo res izjemni vaditelji, še posebej sta me navdušila body attack ter vadba VIIT, ki jo izvaja Alenka Košir. Načrtujem pa že to jesen, ko bodo vse stvari na svojem mestu, vračanje k stari telesni pripravljenosti.

Ali še spremljate dogajanje na turnirjih odbojke na mivki? Ste še na tekočem ali so misli zdaj drugje? Vsake toliko seveda pregledam svetovno lestvico in dogajanje na mednarodni sceni, vendar sem se v preteklem letu namerno poskušala oddaljiti od odbojke na mivki, da me ne bi spet zamikalo. Seveda, sestra je še vedno tista igralka, za katero najbolj stisnem pesti in spremljam njene rezultate.

Po lanski zelo optimistični in uspešni sezoni Andreje in Simone je letos že mogoče opaziti nejevoljo in obup nad poraznimi pogoji za trening v Sloveniji. Če kdo razume punci, ste to ravno vi. Res je, vem, kako je. Verjamem pa, da tudi me tri nismo edine, ki se zgražajo nad razmerami.

Andreja in Simona naj bi se kmalu srečali z novim predsednikom OZS-ja Metodom Ropretom. Mislite, da bodo pogovori uspešni? V Sloveniji obljubljajo marsikaj, a ko je treba obljube izpolniti, se v večini primerov zalomi. Kot plus Odbojkarske zveze Slovenije štejem že njihovo pripravljenost na pogovor. Tudi s prejšnjim predsednikom sva s Simono imeli tovrstne pogovore. Kakšnega uspešnega premika pa po tem nikoli ni bilo. Rečem lahko, da so bili vsaj popolnoma pošteni do naju, da nama nikoli niso dajali kakršnih koli konkretnih praznih obljub, kar povezujem predvsem s trenutnimi razmerami v gospodarstvu in s tem povezanimi sponzorskimi sredstvi.

Bi v Sloveniji lahko igrali profesionalno odbojko? Zagotovo bi bila potrebna denar in pokrito igrišče, zanemariti pa ne moremo niti talenta igralcev, ki se ukvarjajo s tem. Imamo v Sloveniji dovolj velik bazen talentiranih igralcev? V Sloveniji imamo po mojem mnenju kar nekaj talentiranih igralcev, glede na številčnost populacije smo res izjemni. Obstoj talentiranih igralcev je po mojem zadnja težava, s katero bi se bilo treba ukvarjati, sploh če se osredotočimo na odbojko na mivki, kjer dveh talentiranih oseb ni težavno najti.

Za primer vzemimo Brazilke. Brazilija tudi ne slovi kot najbogatejša država. Kako pridejo do sponzorskega denarja, sta zanje dovolj celoletni trening na peščenih plažah, tam zime ni, in pa velik talent? Brazilke so tako močne zaradi naravnih danosti Brazilije. Dolge peščene plaže in poletne temperature vse leto. Prav tako se igralci popolnoma posvečajo športu in se ne obremenjujejo z drugim, to je njihov način življenja in za nekatere edina rešitev iz revščine. Imajo tudi dolgo tradicijo in posledično kakovostne, izkušene trenerje. Prav tako je odbojka na mivki, poleg nogometa, tam med najpopularnejšimi športi. In že sami imajo skozi vse leto svoje brazilske turnirje, ki so na ravni svetovne lige.

Spet smo pri denarju. Kako v teh težkih časih pridobiti sponzorje? Kako je to uspevalo vama s Simono, kako bi se tega lotili danes? Zagotovo si večina športnikov in športnih klubov, zvez postavlja to vprašanje. Sami sva imeli srečo, da so nama ob strani stali starši in Volley club Portorož, sva pa vseskozi poskušali pridobiti tudi sponzorska sredstva. Vendar se je šele v zadnjem letu pojavila prva prava sponzorska pogodba. Delno je bilo krivo to, da je odbojka na mivki na najvišji ravni bila še vedno premalo poznana v Sloveniji, potem je tudi razumljivo, da ''sponzorji'' niti ne vedo natančno, v kaj vlagajo. Poleg tega turnirji v zadnjih letih v Sloveniji niso bili dovolj medijsko podprti, kar pa je za nekatere sponzorje smisel vsega, še posebej, če so usmerjeni na slovenski trg.

Bili sva prvi par v Sloveniji, ki se je spravil na pot s ciljem glavnih turnirjev v svetovni ligi. Torej nama nihče v Sloveniji ni znal dati napotkov glede organizacije, sistema tekmovanja, potovanj, sami sva iskali primerne trenerje v tujini in tako nabirali izkušnje na vseh področjih. Upoštevajoč vse navedeno niti nisva imeli toliko časa, da bi se posvečali še intenzivnemu iskanju sponzorjev, kar pa je, hočeš nočeš, nujno potrebno. Brez sponzorjev oziroma določene vsote denarja nimaš kaj iskati, tudi midve sva svojo energijo usmerili v kakovostne treninge in tekmovanja, predvsem sva morali biti igralki.

Če bi vas morebitni vlagatelj vprašal, kaj je odbojka na mivki, kako bi mu zadevo predstavili, da bi ga pritegnili? Najboljše bi bilo, da bi morebitni sponzor obiskal turnir svetovne lige v Celovcu ali kakšen drug dobro organiziran turnir svetovne lige, pa bi mu hitro vse postalo kristalno jasno.

V dvoranski odbojki so predstavniki igralcev tisti, ki ti priskrbijo delodajalca in primerno plačo. Obstajajo nekakšni menedžerji tudi v odbojki na mivki ali je pri tem športu vsak svoje sreče kovač? V tujini imajo to vlogo predvsem nacionalne zveze, ki skrbijo za svoje reprezentance. Se pa veliko dvojic odloča za menedžerje, pravzaprav je teh čedalje več.

Najbrž se živo spominjate svojih prvih korakov, ko sta s sestro tako rekoč brez pravega treninga postali državni prvakinji v mlajših konkurencah, se potem posvetili le odbojki na mivki, prvič zaigrali na turnirju svetovne lige ter se tam večkrat uvrstili v glavni del. Če se ozrete nazaj in če bi imeli možnost zavrteti čas nazaj, bi kaj spremenili? Prav ničesar ne bi spremenila, ker verjamem v to, da se vse zgodi z razlogom. Mogoče zveni malo klišejsko, vendar se mi je to že večkrat potrdilo. Tako zdajšnja pot kot pretekla odbojkarska mi po svoje ustreza.

Kateri dosežek s Simono vam je ostal še posebej v spominu? Dva turnirja mi padeta na misel prva. In sicer turnir svetovne lige v Seulu, kjer sva končali kot trinajsti in sem prvič začutila, kako je, ko res lahko igraš in premaguješ najboljše na svetu, ter seveda prva uvrstitev na Grand Slam v Celovcu.

Pred časom ste debitirali tudi kot trenerka odbojkaric na mivki Mojce Deželak in Patricije Porovne Černe. Nikoli se nisem videla v tej vlogi, ampak zdaj, ko to preizkušam, mi presenetljivo ustreza. Na željo staršev dveh ambicioznih, pridnih in talentiranih najstnic Mojce in Patricije sem razmislila o našem sodelovanju in se odločila, da se v letošnjem poletju preizkusim v tej vlogi in za zdaj mi res ni žal. Z velikim veseljem prenašam znanje na njiju in jima pomagam na njuni odbojkarski poti. Pretekli teden sta me tudi zelo razveselili, saj sta osvojili svojo prvo medaljo na državnem prvenstvu do 15 let, kar lahko štejem tudi kot svojo prvo trenersko medaljo.

Kakšni so prvi občutki delovanja z Mojco in Patricijo. Sta "material" tudi za kaj več? Prvi občutki so vsekakor pozitivni. Punci sta delovni, talentirani, poslušni, motivirani in hitro dojemljivi. Ampak se tudi zavedam, da imata šele 15 let, kar pa je po mojem mnenju prehitro za kakršnekoli ocene. Vsekakor imata še veliko rezerve, tako v tehniki kot fizični pripravljenosti.

Je to delo, ki bi ga lahko opravljali tudi v prihodnje, ali gre zgolj za radovednost? Zagotovo imam zdaj nekoliko boljši občutek in predstavo o sebi kot trenerki odbojke na mivki. Pritegnilo me je, vendar mi majhno težavo povzroča to, da se še vedno čutim igralno sposobno (smeh, op. p.).

V Žužemberku bo letos eden izmed turnirjev državnega prvenstva, boste šli kaj pogledat? Seveda, saj bosta tam nastopili tudi moji mladi varovanki Patricija in Mojca. Že komaj čakam, saj so na ta igrišča vezani najini začetki odbojke na mivki, tam sva preživeli nemalo poletij.

Koliko vas poti še zanesejo v Suho krajino v vasico Pleš? Če je le čas, si to privoščim kar vsako nedeljo. Vedno grem z velikim veseljem domov, družina in vasica Pleš mi vedno dasta novo, svežo energijo.