Torek, 25. 6. 2019, 12.06
5 let, 5 mesecev
Klara Apotekar po prvem mestu na evropskih igrah
Apotekarjeva do uspeha zaradi trenerja in sestre
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,07
Klara Apotekar je na evropskih igrah osvojila zlato odličje.
Enaindvajsetletna Celjanka Klara Apotekar je v ponedeljek na evropskih igrah v Minsku postala evropska prvakinja v judu v kategoriji do 78 kg. Recept za uspeh je sodelovanje s trenerjem Marjanom Fabjanom in vzor, ki ga ima v starejši sestri Ani Velenšek.
Tekmovalka je bila lastnega uspeha seveda silno vesela. "Zame je to res lepa spodbuda. Prva članska evropska medalja in vidim, da sem v vrhu in primerljiva z najboljšimi v Evropi. To so vrhunske tekmovalke in tudi jaz sodim mednje," je po zlati kolajni dejala tekmovalka Sankakuja in dodala, da pravega časa za slavje ni, saj jo že čez dva meseca čaka svetovno prvenstvo v Tokiu. "Tekmi sta tako skupaj, da je časa res zelo malo in takoj moramo nadaljevati s pripravami."
Da je bila kolajna velika želja, tekmovalka ni skrivala. "Mislim, da si jo želi vsak, ki trenira. Imela sem medaljo v mladinski konkurenci in konkurenci do 23 let. Zdaj je prva članska in to zlata. Seveda mi veliko pomeni."
Letos mineva 17 let, odkar se je Apotekarjeva odločila za svoj šport. "Začela sem z igro v vrtcu, pozneje sem začela dosegati reprezentančne norme v kadetski konkurenci in se takrat odločila za vrhunski judo. "Šlo mi je, rada imam judo in rada treniram. Takrat so se seveda začele tudi sanje o velikih kolajnah."
Judo je ostal, čeprav se je v osnovni šoli spoznala tudi s plesom in zaradi višine s košarko. "Ples je bil bolj za zabavo. Košarko pa sem igrala kakšne tri mesece, a žoga res ni zame."
Klara Apotekar je dosegla velik uspeh.
Sodelovanje z Marjanom Fabjanom
Povsem naravno je bilo, da je z dosežki začela sodelovati z Marjanom Fabjanom, ki s svojimi borkami že dve desetletji kroji širši evropski in svetovni vrh juda. "Zame je najboljši trener in skušam slediti njegovim napotkom ter res narediti vse, kar reče."
Včasih se tudi zalomi. "Po karakterju sva oba morda težka in seveda pride do konflikta, kar je pri vseh tekmovalcih normalno. Ko si nato res utrujen, rečeš kaj, česar sicer ne bi. A to se hitro pozabi in delamo naprej. Veliko smo skupaj, posebej na pripravah, in seveda pride moment, ko se ne razumemo," še pravi tekmovalka, a dodaja, da svojemu trenerju 100-odstotno zaupa.
"Če pogledamo Urško Žolnir, Tino Trstenjak, Lucijo Polavder, je jasno, da je bil čas tudi za Klaro. Vse pred njo so bile evropske prvakinje. Zdaj je čas, da gre naprej. Mora se pripraviti in razmišljam o tem, da morda ne bi nastopila na SP, bi pa hodila na ostale tekme, da se pripravi na naslednje leto," pa je bil vesel tudi Fabjan, usmerjen že v sezono 2020.
O svoji varovanki pa dodaja, da si je ob talentu uspeh predvsem prigarala. "Sicer nima nič posebnega. Povsem enako dekle je kot vse druge. Morali smo le najti pravi način borbe, ki ji odgovarja. Sicer pa ni niti posebej hitra ali pa zverinsko močna. Pravilno se giblje, vidi pravi moment in ima svoj stil borbe, s katerim je uspešna tudi proti japonskemu stilu, predvsem pa je kondicijsko dobro pripravljena, a svojega maksimuma s to tekmo zanesljivo še ni pokazala. To tempiramo za olimpijske igre," je še dodal trener.
Sestra Ana večni vzor
Krivec, da je oblekla kimono in stopila na tatami, pa je njena starejša sestra Ana Velenšek, nosilka olimpijskega brona iz Rio de Janeira. "Pravzaprav mi je bila in bo vedno vzor. Gledala sem jo, kako trenira in doma govorila mami, da bi tudi jaz počela to. Imela sem tudi privilegij, da sem lahko šla z njo za sparing na olimpijske igre v Rio."
Apotekarjeva vzor najde pri svoji sestri Ani Velenšek.
Kljub kakovosti, ki jo je Apotekarjeva potrdila, pa se še vedno zanaša tudi na izkušnje svoje sestre. "Ponosna sem, da lahko treniram z njo. Še vedno mi daje nasvete. Borila se je v moji kategoriji in pozna moje nasprotnice. Vmes je še vedno kakšna, s katero se nisem borila, in takrat mi nasvet pride prav. Seveda se skoncentriram na svoj judo, a z nasveti lahko zmanjšam možnost presenečenja. Včasih je morda pomembno le, da noge ne postavim preveč naprej in tako preprečim tekmici katero od tehnik in Ana to iz lastnih izkušenj morda ve."
Na treningu sestri še vedno radi sodelujeta. "Če so doma kakšni prepiri, so borbe res težke," je v šali dejala Apotekarjeva, nato pa dodala: "Ni tako, da bi se šli, katera bi res zmagala. Pogosto si skušava pomagati in imitirava kakšno od nasprotnic, da druga lahko vadi tehniko."
Apotekarjeva pa ni pozabila pripomniti veselja ob zlati kolajni Mihe Žganka, pa čeprav jo je ta osvojil za Turčijo. "Zaradi njegove kolajne je veselje še večje. Mislim, da uspeh eden drugemu privoščiva. Skupaj sva trenirala se celo borila, zato je vse skupaj še bolj enkratno."
Preberite še:
