Petek, 10. 9. 2021, 17.00
2 leti, 7 mesecev
Intervju z Martino Čufar Potard, 20 let od naslova svetovne prvakinje
"Smešno, moja mami me še danes večkrat najde v križankah" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,23
Martina Čufar je pred 20 leti osvojila naslov svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju. "Očitno je moj uspeh nekaj le pomenil, mami me še danes najde v križankah," se šali ob pregledu spominov na obdobje, ko je krojila vrh športnega plezanja. Danes se poklicno ukvarja z masažo in dela kot učiteljica plezanja, v prostem času pa se sprošča s kundalini jogo.
Te dni mineva 20 let, odkar je slovenska plezalka Martina Čufar v Winterthuru v Švici osvojila naslov svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju. To je bil v tistem obdobju največji uspeh slovenskega športnega plezanja, ki po zaslugi Janje Garnbret ter njenih reprezentančnih kolegov in kolegic zadnja leta doživlja pravi razcvet. Ko se je Čufarjeva, ki jo je ljubezen pred nekaj leti odpeljala v francosko meko plezanja in alpinizma Chamonix, povzpela na plezalni vrh, je imela Garnbretova komaj dve leti.
Martina Čufar, poročena Potard, je slovenskemu športnemu plezanju utirala pot na svetovni športni zemljevid. Svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju iz leta 2001, prejemnica prestižne Bloudkove nagrade in odličnjakinja še vedno pleza, a to ni več njena prioriteta. Ljubezen jo je pred 12 leti odpeljala v 750 kilometrov oddaljeni Chamonix, plezalno središče v Franciji, kjer si je ustvarila družino in našla nov poklic.
S plezanjem se je začela ukvarjati v petem razredu osnovne šole, pri 11 letih, pri 17 pa prvič postala državna prvakinja v kategoriji članic. Pri 20 je prvič osvojila točke v svetovnem pokalu. Leta 2001 je v Witerthuru v Švici postala svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju in se zavihtela na sam vrh svetovne jakostne lestvice, leto pozneje se je v Chamonixu v Franciji okitila še z naslovom evropske podprvakinje.
Zelo uspešno se je dokazovala tudi v skali. Leta 1997 je kot šele peta ženska na svetu preplezala smer z oceno 8 b+, leta 2005 pa je kot prva Slovenka in šesta ženska na svetu preplezala smer težavnostne ocene 8 c.
Športno kariero je sklenila konec leta 2006, pri 30 letih, in se dve leti pozneje zaradi ljubezni preselila v Chamonix, plezalno meko pod Mont Blancom.
Danes 44-letna diplomantka fakultete za šport je mama dveh otrok, Tommyja in Paca. Poročena je z Nicolasom Potardom, francoskim plezalcem in gorskim vodnikom.
Martina še vedno pleza (pravi, da je plezanje šport, ki ti napolni dušo), poklicno se ukvarja z masažo in dela kot učiteljica športnega plezanja. V prostem času se ukvarja s kundalini jogo.
Te dni mineva okroglih 20 let, odkar ste osvojili naslov svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju, kar je bil za tiste čase največji uspeh slovenskega športnega plezanja. Kako živi so še spomini na 8. september 2001?
Spomnim se, da sem sama to tekmo jemala kot vsako drugo, medtem ko so ji preostali namenjali precej več pozornosti.
Martina Čufar Potard o spominih na svetovno prvenstvo leta 2001:
Spomnim se tudi, da nas je bilo v finalu kar deset (običajno osem, op. a.), saj je bila polfinalna smer prelahka, in da sem v finalu nastopila prva. To je pomenilo, da sem od vseh finalistk čutila najmanj pritiska.
Zelo dobro se spomnim tudi tega, da sem si, preden sem se podala v steno, predstavljala, da sem v svojem najljubšem plezališču in da grem v smer v skali, ne na umetni steni pred polno dvorano navijačev. Mislim, da je bila ravno ta sproščenost razlog za moj uspeh. Ta je šele z leti pridobival veličino. Vsi se me namreč spomnijo prav po tem dosežku.
Na prvenstvu ste verjetno spadali v ožji krog favoritinj.
Da, tisto leto sem konstantno dosegala dobre rezultate. Na tekmah svetovnega pokala sem večinoma stala na zmagovalnem odru in bila vsekakor med favoritinjami.
Kako odmeven je bil takrat vas dosežek v Sloveniji? Vemo, da uspehi v nekaterih športnih panogah med Slovenci pritegnejo ogromno pozornosti, medtem ko gredo enaki dosežki v drugih panogah mimo brez večjega pompa.
Mislim, da kar odmeven, saj je plezanje v Sloveniji že od nekdaj dokaj prepoznaven šport, kar na primer v Franciji, kjer zdaj živim, ni. Je pa smešno to, da me moja mami še danes večkrat najde v križankah, tako da je moj dosežek očitno kar pomemben (smeh, op. a.).
Čufarjeva, svetovna prvakinja v težavnosti leta 2001.
Takoj po svetovnem prvenstvu ste zmagali še na mastersu v Arcu, novembra potem še na domači tekmi v Kranju. Bili ste povsem blizu tudi skupni zmagi v težavnostnem plezanju. Sezona 2001 je bila res nepozabna.
Res je. Najbolj se spomnim tega, da sem na svetovnem prvenstvu nerodno padla in si poškodovala rebra. Ne vem, ali sem si rebro nalomila ali ne, ampak bolečine so bile precejšnje in vem, da se zaradi tega nisem mogla smejati, kaj šele, da bi se pobrala iz postelje.
Tudi med ogrevanjem v Arcu sem čutila bolečine, ko pa se je začela tekma in me je gnal adrenalin, sem na to pozabila. Tudi stena k sreči ni bila tako previsna, kar me je rešilo. Zmago sva si razdelili z večno tekmico, Belgijko Muriel Sarkany.
Sicer pa se najraje spominjam tekme v Serre Chevalieru iz leta 2000, kjer sva z Muriel plezali v superfinalu (v primeru, da dva tekmovalca v prehodnih krogih plezanja dosežeta enako uvrstitev) in sem zmagala. To je še danes moja najljubša tekma. Zaradi vzdušja in lokacije. Plezali smo pod milim nebom, pod zvezdami, kjer sem bolj v svojem elementu kot v dvorani.
Na zadnji tekmi v Kranju leta 2006.
Tudi v Kranju, kjer ste leta 2001 priplezali prvo zmago Sloveniji na tem prizorišču, ste plezali v superfinalu. Se spomnite tekme?
Zelo slabo se spomnim smeri, je pa zanimivo, da se še danes spomnim oprimka v zgornjem delu smeri, v strehi. Oprimek je bil namreč izdelan v Serre Chevalieru, kjer jih je izdelovalec izdeloval prav za njihov masters.
Kako to, da se je znašel v Kranju?
Ker je moj takratni trener Tomo Česen oprimke pogosto kupoval drugje, da je bilo v smeri bolj pestro. Včasih ni bilo toliko izbire kot danes (smeh, op. a.).
Tomo Česen, nekdanji trener Čufarjeve in dolgoletni vodja tekme za svetovni pokal v Kranju
Kakšna se vam sicer zdi stena v dvorani Zlato polje v Kranju? Že predlani je bilo rečeno, da je stena preživeta, da na njej ne bo več tekem svetovnega pokala, pa je letos spet bila. Menda zdaj res zadnjič.
Mislim, da je bolj kot sama stena pomembna postavitev smeri. Tudi na steni starejšega datuma se da postaviti zelo zahtevne smeri in v Kranju so po zaslugi odličnih postavljavcev vedno bile. Glede tega ni nobene dileme.
Kar pa zadeva samo izvedbo tekme, je zanjo še bolj pomembna dobra organizacija, kakršna je v Kranju vedno, enako velja za super vzdušje.
Tekma v Kranju je bila zame vedno zelo pomembna, še posebej zato, ker je pred domačimi navijači. Prva leta sem čutila precejšen pritisk in zaradi pričakovanj nisem plezala tako, kot sem si želela.
Leta 2000 se je to končno spremenilo, leto pozneje pa sem to izkoristila v svoj prid.
Noro vzdušje v dvorani me je samo dodatno poneslo.
Spomnim se, da sem se pred večernim finalom v Mojstrani odpravila na Blaščevo skalo v Mojstrani, kjer sem se psihično pripravila na finale.
Prizorišče v dvorani Zlato polje v Kranju se po 25 letih poslavlja s tekmovalnega koledarja. Kje bo slovenska tekma za svetovni pokal v prihodnjem letu, še ni znano. Možnosti je več, a nobena še ni potrjena.
Vaš trener Tomo Česen se spominja, da tako norega vzdušja v Kranju ni bilo nikoli, ne prej in ne potem. Kakšni so vaši spomini? Koliko sploh slišite glasove s tribun?
Slišiš jih, ko prideš pod steno in potem še nekaj časa, potem pa se prestaviš v svoj svet in glasov ne slišiš več. Tako si osredotočen na smer, da ne slišiš več, kaj se dogaja okrog tebe.
Če slišiš preveč, to pomeni, da nisi dovolj osredotočen?
Da, to pomeni, da nisi dovolj zbran.
Kako ste se sami psihološko pripravili na tekmo?
Običajno sem sedla in si predstavljala občutke iz izolacije. Kako je, ko stopiš v dvorano, kakšen je občutek …
Ste kdaj sodelovali s športnim psihologom? Je to takrat že bila redna praksa?
S psihologom sama nisem sodelovala, sem pa z bioenergetičarko Jožico Demšar, kar mi je zelo pomagalo. Pogosto sem prebirala tudi knjige s tovrstno vsebino in jo prilagodila svojim potrebam.
Na kakšen način vam je pomagala bioenergetičarka?
Zdaj sem že malo pozabila, se pa spomnim, kako sem si na primer med počitkom predstavljala, da so moje roke sproščene in kako se zelena energija iz ene roke pretaka v drugo. Pred njo nisem mogla ničesar skriti. Ko se je z rokami sprehodila čez telo, je takoj ugotovila, kje so moje šibkosti, kje je telo še posebej utrujeno. Dala mi je vaje za vizualizacijo, ki so mi pomagale okrepiti del telesa, ki je to potreboval.
Kako vas je vaš nekdanji trener Tomo Česen pripravil za največja tekmovanja?
Pomagalo mi je že to, da je bil izredno miren. Že njegov glas pomirja. Vedno mi je znal stvari predstaviti na zelo realen in umirjen način. Poleg tega me je tako dobro poznal, da je vedno vedel, katere besede mora v določenem trenutku uporabiti, da me umiri.
Spomnim se tudi tega, da me je med treningi pogosto moral ustaviti, ne pa dodatno gnati. Naučil me je, da je počitek sestavni del treninga.
Janja Garnbret, prva olimpijska prvakinja v športnem plezanju
Ste spremljali olimpijsko premiero športnega plezanja?
Sem, ravno smo bili na morju, tako da sem to počela med skoki v morje.
V kvalifikacijah se je videlo, da je Janja nekoliko nervozna, v finalu pa se je hitro pokazalo, da nam o njenem uspehu ni treba prav nič dvomiti. Že ko je prišla pod steno, se je videlo, kaj se bo zgodilo.
Sem pa srečna, da ne tekmujem več in da mi ni treba v nekaj urah opraviti treh tako različnih disciplin. Ne vem, kako se sploh lahko pripraviš. V mojih tekmovalnih časih smo se pripravljali samo na eno smer, ne pa na več in v treh disciplinah. To se mi zdi izjemno naporno. Povsem razumem, da Janja ne želi na svetovno prvenstvo.
Vam v Chamonixu, kjer živite, pogosto omenjajo Janjo, glede na to, da sta rojakinji.
Da, prijatelji, s katerimi skupaj plezamo, zelo pogosto. In zanimivo, ko je postala olimpijska prvakinja, sem tudi sama dobivala sporočila s čestitkami na njen račun.
Martina Čufar Potard o kvalitetah Janje Garnbret:
Kako gledate na njene presežne uspehe? Kaj se vam zdi, da najbolj izstopa?
Mislim, da je že v osnovi neverjeten talent. Spomnim se, da mi je že njen prvi trener Gorazd Hren omenil, da ima v skupini vesoljsko plezalko. Izstopa njen izredno dinamičen stil plezanja, predvsem pa odločnost, da grize do konca in si preprosto upa.
S sinovoma Tommyjem in Pacom
Še vedno plezate? Pa vaši otroci?
Da, še vedno plezam, otroka pa niti ne. Zdaj že leto dni lovimo ribe, zelo sta navdušena.
Sicer pa smo poleti, ko sta otroka zbolela za covidom - oba sta staknila različico delta -, "pobegnili" v Verdon, v hišo nekje na samem, saj smo hitro ugotovili, da družinska izolacija v Chamonixu ne bo mogoča. Ker smo bili brez interneta, otrokoma ni preostalo drugega, kot da gresta z nama z možem na plezališče. A sta se tam bolj gugala na vrvi kot plezala. Ne vem, plezanje ju za zdaj ne pritegne, ju pa ne siliva.
Je življenje v Chamonixu kakorkoli podobno tistemu v Mojstrani, kjer ste odraščali?
Hribi so povsod, jezera prav tako. Plezališč je ogromno. Ob zadnjem obisku Slovenije me je presenetilo, koliko turistov je. Ko sem kolesarila proti Radovni, so me prehitevala vozila desetih različnih registracij. Tega v Chamonixu ni.
Veliko turistov je iz Italije in Nizozemske, prevladujejo pa domačini. Precej bolj je mešana druščina ljudi, ki se odpravljajo na Mont Blanc, med njimi je veliko Poljakov in Slovencev.
Čufarjeva se danes poklicno ukvarja z masažo.
Se še vedno ukvarjate z masažo in učenjem plezanja?
Da, še vedno počnem oboje, vmes pa poskušam najti še kakšen dan, da greva plezat z možem.
Preberite še:
